Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

2016 – Spust po reki Uni

on
October 9, 2016

Pot na jugozahod Bosne na obrežje reke Une

Ime, ki je celo malo provokativno. Kako edina. Kako je lahko edina? Kot kaže so že v antiki bili dovzetni za lepote narave. Za občudovanje in poveličevanje “še kako žive narave” je nič koliko otipljivih dokazov še danes, mogoče pa je še lepša dediščina v dokazovanju svojega obstoja v poimenovanju in poveličevanju narave kot je prelepa reka Una – Edina.

Le slabih 250 kilometrov, kar znese slabe štiri ure vožnje nas loči od predvidenega kampa na obrobju naselja Kulen Vakuf. Kulen Vakuf leži na južni meji BIH, približno 50 km vzhodno od Bihača.

Kakor hitro zavijemo pri Karlovcu z avtoceste se prične čisti hedonizem. Okoli nas se že razprostira najlepša barvna shema, shema z neskončnimi podtoni. Čeprav so zunaj še čisto poletne temperature, se jesen neizbežno bliža.

Čeprav je pritisk prisotnih vse močnejši, zdržimo vse do meje. Pravzaprav še celo pol ure dlje. Za Bihačem je gostilna z lokacijo za naslovnico. Una že teče pod nami, v naših rokah pa prvo pivo. Pivo Unski biser. Tukaj sem bil že nič kolikokrat in še vedno uživam kot prvič. Izrazi zadovoljstva na sopotnikih kažejo na podobna čustva. Nisem ravno prepričan kaj je sprožilo to zadovoljstvo in na koncu je prav vseeno.

Stalna postojanka za Bihacem na reki Uni
Sedaj smo si ze zasluzili prvo pivo.

Dobrodošlica ob prihodu v kamp

Dnevne svetlobe je vse manj, kar je znak za premik. Čaka nas še zadnjih 40 km. Če je le možno bi želel, da jih opravimo še ob svetlobi dneva. Tako je vse lažje. Pot nam olajšajo še smerne table, ki nas hitro pripeljejo na obrežje Une, do kampa Discover.

Pogled nam razkrije, da smo v kampu sami. Nič ne de. Tako bo izkušnja kampiranja še pristnejša. Zasedba ekipe zahteva nekaj prilagajanja, kar je razlog za uradno „civilizirano“ kampiranje z vsemi bonitetami, ki spadajo zraven.

Na parkirišču postavimo naš poltovornjak ob boku že stoječemu poltovornjaku. Še dobro ne ustavim avto ko pristopi možak srednjih let in pravi: Za mene je edini pravi avto pickup. Ponovno sta se srečali dve enako misleči duši 🙂 . Ti dve duši sta nadaljevali druženje za mizo v restavraciji. Kljub pritiskom prihajajoče noči se nismo vdali. Po grlu nam steče prvi požirek predobrega domačega žganja. Žar in energija, ki sije iz oči našega gostitelja (možak s pickupom je za povrh še gazda) nas je prikoval za mizo. Globok nežni ton v njegovem glasu nas v trenutku popelje v en drug svet. Težko, težko se izborimo nekaj minut, toliko da si postavimo kamp.

Noč je že davno pokrila dolino. Hladen zrak se prav počasi zajeda v nas. Daje nam na znanje, da je jesen vse bližje. Nič ne de. Sedaj smo tukaj in sedaj uživamo. Strah pred mrazom, ki je zgolj opravičilo, nas vodi na še en požirek k Senadu. Besede in povedi, dobivajo z vsako minuto in z vsakim požirkom dodatno težo. Vsaka izrečena beseda našega gostitelja kaže na to, da gre za izredno zanimivo, razgledano osebo, ki neizmerno ljubi glasbo. Kar prisiliti smo se morali k spanju. Vprašanje kje in kako bi drugače zaključili ta naš prvi večer 🙂 .

S kajakom po reki Uni
S kajakom po reki Uni

S kajakom po Uni

Kako je včasih zjutraj težko iz spalke. Pa ne mislim na gibalne težave, ampak na misel hladnega jutra, kjer je zunaj vse mokro in mogoče celo z rahlo težko glavo. Nekaj minut se še lahko prepričujem, ampak če ne drugo me klic narave prisili, da na hitro poiščem izhod iz šotora.

Ne pričaka nas ravno jasno jutro, dežuje pa tudi ne. Takoj po klicu narave je na vrsti priprava kave. Kava zbistri um in telo 🙂 . Po dobri kavi je vse lažje. Tej modrosti sledimo tudi mi. Sledi še zajtrk in že delamo plan za ta dan. Nekako tej smeri se nagibamo. Vožnja skozi nacionalni park Una in kakšna ura ob prelepem slapu Šrbački buk. Nato nadaljujemo z krožno vožnjo ob toku reke navzgor do Kulen Vakufa in nato še naprej do Martin broda. Popoldanski del bo nov tudi zame.

Ob ogledu raftarjev na Štrbačkem buku smo tudi sami dobili apetit po reki. Seveda poiščemo mirnejši del reke, saj mi trenutno gre precej dobro in nimam ravno kakšnih destruktivnih nagnjenj. Veslanje po kanjonu po smaragno čisti reki je čisti užitek. Opazujem reko, opazujem gozdove ob reki, opazujem nebo. Ne glede katero perspektivo izberem, vsaka je prelepa. Reka ne odseva zgolj okolja okoli sebe, reka diši kot okolje samo. Ima tisti vonj, vonj svežine, vonj čistoče, vonj neokrnjene narave.

Pogled na može v vodi, ki z lahkotnimi gibi vihtijo ribiške palice v želji po pretentanju postrvi in lipanjev v njej še doda okus že tako dobri bosanski kavi. Slino kar težko požiramo, ko na sosednjo mizo prinesejo prav nesramno dišečo pleskavico. Le meso, ki ga imamo že kupljenega za večerni piknik, nam preprečuje, da bi tudi sami planili po ravno prav pečeni, malo masni pleskavici, ki svojo odvečno maščobo in sok odlaga v mehki lepinji.

Ne prenesemo več pogleda na počasi izginjajočo pleskavico in pobegnemo še višje po reki navzgor. Smo že v Martin brodu. tukaj pa se naše poti razcepijo. Rok in Matic izbereta precej drzen spust po reki vse do našega kampa, ki je kar kakšnih 13-14 km nižje, sam grem v kanjon Unca, Katarina in Monika pa izbereta proučevanje pejsaža Martin broda. Hrabrost in neumnost gredo mnogo krat z roko v roki. tako je bilo tudi s tem spustom. Ovir v obliki brzic, skal in porušenih mostov je bilo skoraj preveč. Bolj kot rešilne jopiče bi potrebovali čelade. Vse se je dobro končalo, vendar je bila sreča tretja sopotnica.

Skoraj kakšno uro čepim na improviziranem lesenem pomolu ob našem kampu. S fotoaparatom čakam in čakam. Že davno bi se moral kanu pojaviti iza ovinka. Gosto rastje mi preprečuje pogled. Dlje kot kakšnih 50-70 m ne vidim. Gledam na uro in čakam. Gledam na fotoaparat in ugotavljam, kdaj sem naredil zadnje posnetke Roka in Matica. Že davno bi morala prispeti v kamp. Pa saj se jima na tem zadnjem odseku ni moralo zgoditi kaj hujšega. V spomin si poskušam priklicati zadnji del trase. Nikakor mi ne gre v glavo, kaj ju je zadržalo. Ali bi me moralo skrbeti? Je…., pričelo me je precej skrbeti. Da si preženem misli, se vrnem v kamp, kjer se ukvarjam s pripravo ognja za naš, sedaj že nočni piknik. Vsakih nekaj sekund mi pogled pobegne nazaj na reko. V upanju, da bom končno uzrl njuni podobi. Po ne vem koliko pogledih, se mi vrne nasmeh na obraz. Vsa nasmejana ju vidim pred seboj.

Brata za vedno!

Rok in Matic uspesno preveslala, prenosila, prehodila vse ovire
Vrnitev s spusta po reki Uni

Čevapčiči in flam za zaključek dneva

Večerni piknik je popolnoma uspel. Čevapčiči so bili izredni, še bolj mogoče flam. Ne zaradi okusa in perfektnega pečenja, ampak zaradi celotnega ambienta. Dan, ko smo ponovno čutili življenje. Ne samo čutili, tudi živeli smo ga na 110%.

Kratek vikend pobeg, ki se je začel s skoraj popolnim večerom ob gostitelju Senadu, se je danes odvijal v skoraj popoln dan. Tako malo je potrebno, da nas napolni v celoti. Le želeti si je potrebno dovolj.

Nedeljski dopoldan smo preživeli z neizmerno prijaznima gostiteljema. Zgodb, ki smo jih slišali iz njujinih ust ne bom razlagal, saj vam absolutno priporočam, da jih slišite sami, iz njunih ust. Slabe štiri ure vožnje in popolnoma drugačen svet vas bo posrkal vase. Le prepustiti se mu morate.

Iskrena hvala za izredno prijetno bivanje našima gostiteljema v kampu Discover. Kmalu se vidimo!

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT