Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja Zgodbe s potovanj

Akhaltsikhe, რაბათის ციხე

on
January 26, 2019

O gruzijskem vinu, gruzijskemu konjaku, predobri hrani in še čem

Rabati, ime prihaja iz arabske besede in pomeni utrjeno mesto. Trdnjava Rabati se nahaja na skrajnem zahodnem delu Gruzije, le kakšnih 10 kilometrov od turške meje. Do mesta Akhaltsikhe, kjer se nahaja te prečudovita trdnjava pa nas vodi še precej dolga pot. Glede na to, da smo v Gruziji že tretjič smo se odločili, da tokrat uberemo malce drugačno smer potovanja. Sicer ne bomo videli veličastnega Kavkaza, vendar poskusiti je potrebno nove poti. Nove poti ki ne vodijo mimo glavnih turističnih točk resda ponavadi ne postrežejo z motivi za naslovnice, zgodbe ki pa se odvijajo na njih, pa so mnogo krat bistveno bolj atraktivne, kot zgodbe, ki se porajajo na utrjenih poteh.

Od Azerbajdžana proti Tbilisiju

Zgodaj dopoldne se odpravimo proti Tbilisiju. Do njega nas loči še kakšnih  250 kilometrov in meja med Azerbajdžanom in Gruzijo. V kolikor bo približno tako, kot je bilo ob vstopu v Azerbajdžan se nam ne piše nič dobrega. Globoko sem prepričan, da glede na odmaknjenost tega mejnega prehoda, bo situacija precej boljša.

Ob kakšnih 10:00 prispemo na mejo. Pred nami je le kakšnih 20 vozil. Kljub majhnemu število, sem v trenutku vedel, da ne bo šlo hitro. Glede na zelo redek promet na cesti, sem vedel da je vzrok zastoja procedura na meji.

Kot bi mignil minejo štiri ure, mi pa še vedno pred mejo. Počasi mi že gre vse skupaj pošteno na živce, ko začne skupina vozil pred nami izginjati in počasi pridemo na vrsto tudi mi. Seveda ponovno novi postopek, ponovno nekaj novega za plačat,… Še kakšna ura letanja od okenca do okenca in le lahko zapeljemo v Gruzijo.

Vstopamo na skrajnem vzhodu Gruzije.

Skupinska foto

Energija je v Gruziji izredno sproščena. To prav vedno začutimo že na mejnem prehodu. Postopek prehoda meje je praktično enak kot ga poznamo iz nam sosednjih držav. Vsega nekaj minut in že lahko potuješ svojo pot. Gruzija je na vsakem koraku zelo podobna evropskim državam. Potovanje po njej je kot vožnja po Hrvaški ali kateri drugi sosednji državi.

Dežela noro dobrega vina

Prijetno toplo, celo vroče popolde po vsega kakšni uri vožnje prične pritiskati name. Naenkrat zgubim moč za nadaljevanje vožnje. Zorica se je že zdavnaj nagnila naprej v pozo padalca. Tudi sam imam vedno težje veke. Zakaj bi se mučil? Kam pa se mi mudi? Malo pogledam po karti malo vključim svoj šesti čut in zavijemo z dosedanje smeri. Pričnem se vzpenjati in vzpenjati. Na vrhu hriba se prikaže prelepo majhno mestece, popolnoma v slogu kakšne istrske vasi ali malo manjšega mesta. Hiše na kupu, tlakovane ulice, stara zdelana poslopja. Ampak vse preveva nek čar, nek mir, neko vzdušje ki naju je prikovalo. Brez razmisleka poiščeva prenočišče v hostlu “pri Nani”.

Vstopimo v velik dnevni prostor, kjer naju pričaka gospa v zrelih letih. Ambient razodeva, da je lastnica učiteljica ali nekaj podobnega. Obkrožena s knjigami in zelo prijetno opremljenim prostorom, ki kar kliče, da bi si spočil ude na enem izmed njenih starih kaučev. Stara hiša leži v samem centru mesta. Verjetno ima za sabo vsaj dve stoletji ali celo več. Les kljub starosti še vedno vztraja. Vse je sice malenkost majavo, ampak izredno čisto. Le z rahlo nejevero pogleduje proti Aishi. Kot bi Aisha vedela, se mirno zlekne zraven nas. S svojo mirnostjo in obnašanjem naredi velik vtis na gospo Nana, ki je v trenutku vidno pomirjena.

Večer ob predobrem vinu iz legendarnih kleti Kahketija

Kako paše v miru pretegniti noge. Kako se paše vrniti v deželo, kjer so nam vrednote tako blizu. Gruzija je vsekakor dežela, v kateri se prvi trenutek počutiš kot doma. Le jezik in pisava te opominja, da si nekje daleč.

Kako paše pivo. Kako paše pivo, ko veš da si opravil 90% peklenske poti. Kako paše pivo, ko si si dokazal da si še kako živ in da še vedno imaš dovolj …. da si upaš, dlje kot do Dubrovnika.

Kako paše pivo. Kako paše pivo, ko veš da si opravil 90% peklenske poti. Kako paše pivo, ko si si dokazal da si še kako živ in da še vedno imaš dovolj …. da si upaš, dlje kot do Dubrovnika.

Popoldan se preveša v večer, mi pa še vedno kot zasanjani pohajkujemo po ulicah Signaghija v vinorodnem Kakhketiju. Prav vedno ko smo v Gruziji noro uživamo v njihovi hrani in predobrem vinu. Vinu, ob katerem tako zežko rečeš dovolj je. Je mehko in aromatično. Je nežno in zapeljivo. ne moreš se mu upreti kot hm …. naj raje ostane neizgovorjeno.

Večer pristanemo na eni izmed teras na vrhu mesta. Pred nami se razprostira velika nižina za katero pa se vzpenja mogočen Kavkaz.

Vabilo

Večerja, ki nam je bila postrežena je bila eno samo gurmansko doživetje. Ničesar preveč. Brez nekih nepotrebnih dodatkov. Brez nepotrebnega kiča v obliki ne vem kakšnih začimb in prilog. Meso iz žara je brez besed. Okus, ki smo ga že skoraj pozabili. Polno, sočno, okus mesa se nebeško mesa s sadnim, mehkim vinom. Če ne že drugje, pa so Gruzijci sigurno bili prvi na vrsti, ko je bog delil znanje o hrani in pijači.

 

Skozi Tbilisi proti Ninotsmindi (jugozahod Gruzije)

Nepričakovan postanek na skrajnem jugu Gruzije je še kako del. Za nami so vse neznane ceste in vse težave in kompliciranja na mejnih prehodih. Z vstopom v Gruzijo in naprej v Turčijo je vse naenkrat enostavno. Sedaj lahko že govorimo o dopustu. O dneh, ki jih dejansko breskrbno preživljamo.

Ko prispemo v Tbilisi zavijemo proti zahodu. Pot nas vodi v hribe. Le nekaj kilometrov izven glavnega mesta in že smo na podeželju. Bolj ali manj se po lokalnih cestah počasi prebijamo proti Ninotsmindi, v bližini katere je tudi mejni prehod z Armenijo. Celotna vožnja je minila brez nekih večjih pretresov, le na določenih cestnih odsekih je bila cesta izredno zanič. Čeprav na celotnem tem odseku ni kaj dosti za videt, sem prav vesel, da smo tudi ta del Gruzije videli.

Rabati Fortress

Vožnja postane ponovno užitek, kakor hitro se znajdemo na cesti E691. Stopnjuje pa se z vsakim kilometrom proti današnjemu cilju in sicer kraju Akhaltsikhe. Zadni kilometri so speljani ob reki Mtkvari. Reka si je ne mestih vrezala globok kanjon v pokrajino, kar nam samo popestri to zadnjo uro.

V kolikor planirate potovanje v Gruzijo, vsekakor priporočam ogled tega kraja in predvsem trdnjave, ki kraljuje nad mestom. Že dvakrat smo potovali skozi ta kraj in le z odprtimi usti ob vožnji skozenj pogledovali proti trdnjavi. Že na daleč se vidi mogočnost kompleksa.

Tokrat pa bo drugače. Tokrat smo si izbrali kraj prenočevanja tik pod grajskimi zidovi.

TAGS
RELATED POSTS