Proti severu Albanije, proti Ohridskemu jezeru
Tako “express” Tirana je za nama. Pot naju vodi na sever, kjer bova ob obali Ohridskega jezera nadaljevala pot v gorati, manj obljuden in precej divji del Albanije.
Že v Tirani sva začela rahel vzpon, ki naju je popeljal do elitnih sosesk. Kot povsod “ti ki imajo” želijo gledati na ostale vsaj malo zviška. Pot proti Ohridskemu jezeru je kar turistična – predvsem lokalni turizem, kar nakazuje lepo število gostinskih objektov, ki vabijo.
Kmalu za Tirano se začnejo prvi malo višji vzponi, od koder segajo razgledi na vse strani. Tako se pred nama razgrinja Albanija s svojimi dolinami, gorami, rekami. To je dobra napoved za kilometre, ki naju še čakajo.
Glede na to, da se dan preveša že krepko v svojo drugo polovico sva že začela iskati primeren prostor za postavitev hitrega kampa in pripravo kosila. Zadnje pol ure ali celo več sem imel bolj kot cesto pred seboj sliko torbe in njeno vsebino. Ta torba je skrivala razne dobrote za na pot. Hm….. golaž in kruh, ali pa mogoče tajske testenine, ali pa… Zorica se je resnično potrudila, da se ne bova hitro nasitila. Tako našla sva primeren prostor nekje ob reki, ki se je vila iz gora in je bučno tekla skozi dolino. Ob njej si bova postavila kamp. Gorilnik ven, voda, posoda,… In že je slastno kosilo pred nama. Tega ne zamenjam za najboljšo restavracijo na svetu.
Ohridsko jezero, z albanske strani
Po kakšnih dveh urah vožnje se pred nama pokaže Ohridsko jezero. Zanimiv občutek. Danes gledam Ohridsko jezero z druge smeri z druge države. Pred leti bi bil to pravi podvig, danes pa je samo vprašanje volje in nekoliko prevoženih kilometrov. Zelo všečno pa je, da nekje v zraku še vedno odmeva duh teh časov. Nobenih turističnih avtobusov, nobenih avtodomov, osebna vozila in še to le z albanskimi in makedonskimi tablicami. Kot, da ta del sveta še ni pokril Garmin. Pa ne da se pritožujem,… Super!
Odlične scene za snemanje dokumentarca o “ta pravi Albaniji”
Dan se preveša v noč in za zaključek še dež. Dež je že tako ali tako “sprano” pokrajino oddel v še bolj turobne, depresivne barve. Čeprav je pomlad vse barve in videz daje vtis pozne jeseni. Listje je rumeno rdeče, na pol odpada, trava nekako brez prave barve. In vasi skozi katere voziva. Tukaj pa doživiš podobo “prave” Albanije. Res pa je, da takšne “Albanije” najdemo tudi v Sloveniji in povsod drugod. Tukaj se bi dal posnet dokumentarec, ki bi ga tako z veseljem predvajali in ob ogledu veselo vzklikali: “hura Slovenija, samo tako naprej”.
Najin trden namen, da si nekje ob poti postaviva šotor je preprečil naliv, ki nikakor ni hotel ponehati. Deževalo in deževalo. Skoraj ni večje muke, kot voziti po obupnih cestah, kjer so luknje prekrite z vodo.
Tik pred nočjo le preneha dež. Noč naju ujame nekje v popolni divjini. Še tako redki kraji postajajo še redkejši. Misli mi že tavajo in v meni se vedno močneje poraja vprašanje in strah pred spanjem v avtu. Joj, moje noge. Zunaj dež, blato. Naseljenega kraja pa nikjer. Ali se naj po tej obupni cesti vrneva nazaj ali naj vztrajava naprej. Sedaj nama je jasno, zakaj je navigacija kazala za 120 km dolgo pot 4 ure!!! Ja 4 ure!!! Sprva sem bil prepričan, da ga garmin spet lomi. Ampak pokazalo se je, da je imel še kako prav.
Prihod v Gjirokaster, otomansko mesto v regiji Epir
Gjirokaster (znan po več imenih) je mesto v južni Albaniji, ki ima približno 43.000 prebivalcev. Leži v zgodovinski regiji Epir. Njegovo staro mestno jedro je vpisano na seznam svetovne dediščine kot redek primer dobro ohranjenega otomanskega mesta.
Gjirokaster se nahaja v dolini med gorami Gjerë in reko Drino, na 300 metrih nadmorske višine. Je tudi rojstni kraj nekdanjega albanskega komunističnega voditelja Enverja Hoxha.
Visoke kamnite stene trdnjave so bile zgrajene od 6. do 12. stoletja. V tem obdobju se je Gjirokaster razvil v veliko trgovsko središče, znano kot Argyropolis. (Stara grščina: Αργυρόπολις, kar pomeni “Silver City”) ali Argyrokastron (Αργυρόκαστρον, kar pomeni, “Silver Castle”). Grad Gjirokaster dominira nad mestom in gleda na strateško pomembno pot po dolini reke.
Še nekja kilometrov in stopila bova na tla legendarnih grških junakov
Z Gjirokastrom se najina pot po Albaniji zaključuje. Hkrati sva bila že nestrpna pred potjo, ki je pred nama. Antična Grčija, kraji kjer se je rojevala naša civilizacija. Metora, Had, Olimpija, Šparta, Mikene, Delfi, Olimp, … Vsi ti kraji, tako zvenečih imen, so pred nama.
Da se pripraviva na Grčijo, sva si za zaključek na ulicah Gjirokastra privoščila še Giros krožnik. Ob uživanju v hrani in pijači sva ugotavljala, da nama je kar malo žal, da zaključujeva z Albanijo. Albanija je vsekakor pustila velik in to resnično velik vtis na naju. Sedaj sva je le malo začutila a ostalo je še toliko neodkritega. Lepote Skadarskega jezera in njegovo zaledje, Tirana s svojim svetovljanstvom in odprtostjo, gorovja in doline okoli Leskovika, Albansko primorje s svojo bogato zgodovino, ki ga nisva niti uspela doživet. V enem izmed prihodnjih potovanj je Albanija vsekakor visoko na prioritetni listi.
Vsekakor pa moram povdariti prijaznost in gostoljubnost prebivalcev. Na vsakem koraku želijo pomagati. Še tako se trudijo pojasniti ali pokazati pravo pot. Ravno tako varnost nikoli ni bila niti za sekundo pod vprašajem. Verjamem, da so izjeme ampak midva nisva imela prav nobene slabe izkušnje vse od prehoda meje.
