Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

Altaj – Mongolija I del (Mongolija 2015)

By on September 9, 2015

Po M52 do Mongolije

Za nami je etapa s skoraj tolikimi postanki kolikor je ovinkov po prelepem ruskem Altaju. Pokrajina je za vsakim ovinkom dihjemajoča, kar je botrovalo ustavljanju, fotografiranju, prva, druga, tretja mogoče še četrta in že ponovno zaviranje in postopek se ponovi. Vsa čast mojima sopotnikoma na neskončnem potrpljenju.

Končno je pred nami rusko – mongolska meja. Podrobneje ne bom opisoval postopkov in dogodkov na meji, saj bi samo za to lahko porabil stran ali dve. Samo v stavku ali dveh moram omeniti, da na glavnem mejnem prehodu imajo samo eno smeno, da so je meja v času malice zaprta, da je meja čez vikend zaprta,…

Za nami so vsi postopki na obeh mejah. Pred nami pa Mongolija. Plan imamo prevoziti kakšnih 1000 – 1500 km po Mongoliji. Kar hitro ugotovimo, da bo to zelo težka, če ne že nemogoča naloga. Pričaka nas seveda makadam. Od daleč zgleda celo v dobrem stanju. Ko začnemo voziti po njem pa skoraj izgubim živce po vsega 20 minutah vožnje. Cesta je popolnoma nemogoča. Kot da bi vozil po pragovih za železnico. Ves čas vozimo po prečnih kanalih, ki povzročajo neizmerno tresenje avta. Izpustim gume na vsega 1,5 bara, malo je boljše ampak še vedno nemogoče. Še danes mi ni jasno kako lahko oni vozijo tako hitro po teh cestah.

 

Spoznavanje krutosti mongolskih cest

Hvala bogu, da po kakšnih 20 km prispemo na eden izmed zelo redkih delov ceste, ki je asfaltiran. Končno se prebijemo do osrednjega mesta v SZ delu Mongolije in sicer do mesta Ölgii. Mesto leži na višini 1710 m in šteje nekaj več kot 20.000 prebivalcev. Tukaj si moramo pridobiti vojaško dovoljenje za obisk nacionalnega parka. Danes smo že prepozni, tako da smo prisiljeni počakati na naslednji dan. Tako nam ne preostane drugega kot poiskati prenočišče in jutri nadaljevati pot.

Večer izkoristimo za spoznavanje lokalne kuhinje kot tudi lokalnega piva (približka) v domači gostilni. V gostilni smo mi trije in še skupina ruskih ribičev. Med čakanjem na hrano z enim očesom opazujem zanimivo druščino za sosednjo mizo. Malo jedo malo pijejo. In tako mine ura in še druga. Smeh vedno pogosteje polni izbo. Prvič na našem potovanju si damo duška, saj se zavedamo, da je za nami izredna pot tako fizična kot tudi psihična. Vsi strahovi, vse neznanke na mejah, neusmiljena policija na ruskih cestah,…. Vse to pusti pečat. Po kakšnih 3-4 rundah se končno počasi sprostimo. Ravno tako tudi naši prijatelji, ki so proti koncu druge steklenice vodke.

Tako spoznamo Ženjo in ženjo. Naučimo se, da je Ženja staro rusko ime za Andreja. Torej sva soimenjaka, nazdravje! Še sami z njimi degustiramo vodko Džingiskan. Steče beseda. Izvemo, da že nekaj dni čakajo, da popravijo eno izmed njihovih Toyot, da so ceste katastrofalne, da je okolica jezera Khoton neverjetna,…  Spoznali smo pristno, toplo, preprosto, slovansko dušo! Hvala celi ekipi za čudovito vzdušje in večer, ki so ga s svojo dobro voljo pripravili!

se nadaljuje …

TAGS
RELATED POSTS