Podoba cest v Mongoliji nas je postavila na realna tla
Prvotni načrt je obsegal krožno vožnjo po SZ delu Mongolije, s pričetkom vožnje proti severu vzhodu in sicer do jezera UVS. Kamp je bil predviden še nekaj kilometrov vzhodneje od tega velikega jezera. Nato je bil načrt zaviti na jug do mesta Khovd. Iz Khovda pa nazaj proti zahodu do nacionalnega parka Tavan Bogd s kampiranjem ob jezeru Khoton.
Takšen je bil plan, ki pa smo ga bili prisiljeni spremeniti. Dosedanje okušanje mongolskih cest, pogovor z domačini, pogovor z ruskimi prijatelji, vse to nas je napeljalo k spremembi plana. Odločili smo se, da nam je glavni cilj vrniti se domov skupaj z Yetijem. V kolikor bi nam bila zgolj cilj Mongolija, bi mogoče celo tvegali, ampak pred nami je še Kazahstan, Uzbekistan s skrivnostnim Samarkandom ter Buharo, prečkanje neznanega Turkmenistana in tako naprej. Vsi ti cilji so preveč mikavni, da bi preveč tvegali. Včasih je zmaga v umiku.
Sprememba prvotnega načrta
Po skupnem posvetu in razgrnitvi spremembe plana smo skupaj potrdili novo traso in sicer direktno vožnjo do jezera Khoton v nacionalnem parku Tavan Bogd. Čaka nas makadamska trasa dolga 2 x 170 km. Torej skupaj 340 km makadama. Ruski kolegi so nas opozorili, da bo za nas cesta praktično neprevozna. Celo oni so s svojim LC potrebovali cca 10 ur v eno smer, s tem, da so ob vračanju enega celo precej poškodovali.
Kot že tolikokrat smo si rekli: počasi, korak po korak. Šli bomo kakor daleč bo pač šlo. In tako smo tudi obrnili avto proti zahodu, pravzaprav proti jugo zahodu. Z vožnjo smo začeli kakor hitro smo dobili vojaško dovoljenje. Dovoljenje potrebujemo za obisk parka Tavan Bogd, saj le ta leži v neposredni bližini Kitajske meje.
Smer zahod, smer zahodna meja s Kitajsko
Tako pozno popoldan se odpravimo na najbolj peklensko vožnjo našega (dosedanjega 🙂 ) življenja, kar pa seveda tedaj še nismo vedeli. Kakor hitro zapustimo nekaj asfaltnih ulic zaprašenega Ölgia, nas že pričaka makadam. Prvih nekaj kilometrov se dober makadam izmenjuje s slabim, ampak še kar gre. Poskušam držati čim večjo povprečno hitrost, ampak kaj več kot 20 km/h ne gre. So krajši odseki, kjer lahko celo krajši čas vozim v tretji, nekajkrat sem celo prestavil v četro. Božanski občutek, ko lahko prevoziš nekaj 100 metro s hitrostjo 40 – 50 km/h. Zdi se nam, da kar letimo. Ampak ta veselja so zelo kratkotrajna.
V Mongolijo smo vstopili zelo dobro pripravljeni kar se tiče kartografije. Imeli smo precej specialk in tudi nekaj kart natisnjenih s pomočjo “google maps-a”.
Vsakomur, ki razmišlja o samostojni vožnji po Mongoliji toplo priporočam zelo dobro opremljenost s kartami, znanje branja kart in na splošno zelo dobro orientacijo. Tukaj kar pozabite na GPS, je skoraj neuporaben!
se nadaljuje …
