Barve jeseni – Albanija (2)

November 9, 2014
Posted in Potovanja
November 9, 2014 Andrej Pulko

Prečkanje Črne Gore

Jutro je že kmalu tukaj in obeta čudovit dan. Narediva prvi sprehod za lulanje in nato na brzino spakirava stvari in že sva v avtu. Pot nadaljujeva preko Hercegovine v smeri Nikšiča.

Jesen se zrcali na vsakem koraku. Barve jeseni so prisotne na vsakem metru poti. Kar hitro naju preseneti meja  s Črno goro. Prikaže se kar iznenada. Formalnosti na Bosanski strani opraviva hitro. Pri Črnogorcih pa se rahlo zavleče. Ampak v prijetni smeri. Formalnosti opravimo bolj ali manj v trenutku, “zaplete” pa se s Tiko. Kakor hitro opazijo njeno pojavo v avtu, jih zanima vse. Od kod je ta pes, kakšen je, kakšen je pri vzgoji,… Še in še vprašanj in še in še krat jim ponovim ime pasme. Ne ozirajo se na avte, ki zadaj potrpežljivo čakajo. Pogovarjali in pogovarjali bi se. Prav vesel sem in tudi malo ponosen. Končno se poslovimo in že voziva dalje. Črno goro prevoziva v kakšnih treh urah. Tu in tam se ustaviva in narediva kakšno fotografijo. Prav vesel sem, da sva se izognila njihovi obali, saj sem mnenja, da je zaledje Črne gore bistveno lepše kot pa obala sama.

Ob Skaderskem jezeru do Albanije

Pred nama le še Skadersko jezero in že sva na Albanski meji. Prizor s črnogorske meje se bolj ali manj ponovi. Po “težkem” pogovoru v nemščini pride še do fotografiranja carinikov s Tiko. Dokler bo moj sopotnik Tika, kot kaže ne bom imel prav nobenih težav na meji. Kasneje po prečkanju še petih mej (tudi ob zelo čudnih urah) se izkaže to še za kako resnično :).

Teh par dni, ki jih imava na voljo za najino potepanje bo narekovalo zelo trd tempo. Cilj imava videti Albanske “alpe” in nato južno obalo vse do Grčije. Bova videla kako bo šlo. Pred kakšnima dvema ali tremi leti, ko sva z Zorico obiskala Albanijo sva prispela v mesto Skader z morske strani. Danes pa sva v mesto prispela s severa, s strani Podgorice. Mesto Skader ni prav veliko mesto, mogoče kot pol Maribora. Kar me je resnično navdušilo je, množica novogradenj, ki se vse od meje in vse do samega mesta gradi ob obali Skaderskega jezera. Finance posameznikov kot kaže niso ravno neka težava. Všeč mi je, da se ne gradi “kič”, ampak precej lepa “evropska” arhitektura. Na cestah pa prevladujejo mercedesi, ampak ne mercedesi iz prejšnjega stoletja. Gre za vozni park, ki je povsem primerljiv z našim.

Skader ni moj današnji cilj. Tukaj se samo oskrbim s lokalno valuto in že nazaj v hribe. Dan se prične prevešati v pozno popoldne, ko sva po ozki cesti nadaljevala vedno višje in višje. Vidi se, da so pričeli vlagati v turizem, saj ob vstopu v gorske doline me pričaka gradnja v polnem teku.

Urejajo se pločniki, ceste, levo, desno vidim gradnjo bungalovov. Prav za prav nastaja gorska turistična vas. Čez kakšno leto ali dve bo prav čudovito.

Spanje na prelazu

Ne bova se ustavila tukaj. V kolikor je pred nama asfalt, to pomeni, da je za naju preveč urbano. Želiva nekaj več. Voziva dalje. Pot se nadaljuje po ozki, ampak izredno lepi cesti navkreber. Ovinek za ovinkom naju pripelje na prelaz. Tukaj se zgodba s lepo cesto konča. Čaka naju tabla, ki opozarja, da je cesta zaprta. Zaprta je, ker je prenevarna za vožnjo.

Z vožnjo seveda nadaljujeva. Saj bova previdna, sicer pa tako ali tako si morava v naslednje pol ure poiskati mesto za prenočevanje. Po kakšnih 300 metrih prideva na prelaz. Sva na kakšnih 1700 metrov. Okoli naju gore in sneg. Mrzlo je. Vendar nimava izbire. Pred nama je kot kaže pot, ki je nevarna in še dnevne svetlobe je ostalo le za vzorec. Na brzino pričnem postavljati šotor. Tika ima samo velike oči. V njenih očeh vidim vprašanje: “Misliš, da bom tukaj spala”. Kar na smeh mi gre, ko opazujem njene “velike” oči.

Ponoči postaja vse bolj hladno. Kljub zimski spalki sem ponoči primoran poiskati v avtu še dodatno odejo. Pol je namenim Tiki, z drugo polovico si grejem noge. Super, saj bo. Saj ni tako hudo!

Šola terenske vožnje in trening živcev, dolina Theth

Pričaka naju hladno jutro. Pogrejeva se ob čaju. Cel dan je pred nama. Brez prevelikih skrbi pričneva s spustom v dolino narodnega parka Theth. Cesta je kar precej adrenalinska. Na severnem delu pobočja še tu in tam voziva po zaplatah snega. Počasi prispeva v dolino. Kakor hitro stopiva iz avta pristopi k nama fant, ki naju nagovori v brezhibni angleščini. Povabi naju na kavo domov, kjer naj bi bila že dva slovenca. Z veseljem sprejmem povabilo. Pokaže se, da nista ravno slovenca sta pa z Istre in se ravno tako potepata po teh krajih.

Pogovor z domačimi po jeziku in duši ja prav prijeten. Poslušam njujine bogate prigode, ki sta jih doživela na raznih koncih sveta. Tako bi se lahko pogovarjali še ure in ure in tem ne bi zmanjkalo. Na koncu prejmem še povabilu po obisku njujinega kampa, ki ga bom nekega dne tudi z veseljem opravil.

Po zagotovilu, da lahko pot nadaljujem v kolikor imam 4×4, to tudi naredim. To je bila druga velika napaka tega dne. O prvi raje ne bom pisal, saj je bila takšna, da se bi kar kmalu tragično končala. Posledice pa še danes nosi Yeti. Tako torej nadaljujem pot po dolini. Spremlja me resnično fantastično okolje, cesta pa je živa katastrofa. Še za povprečnega gorskega kolesarja je smrtno nevarna. Spremljajo naju prepadi, ki ne vzbujajo ravno optimizma, v kolikor se ne poslavljaš od tostranstva. Vozim sem že na nevarnih cestah, ampak to! Na sopotnikovem sedežu ne bi bil za nobeno ceno. Vedno glasneje se mi postavlja vprašanje, kako bom prišel nazaj?

Po kratkem ogledu čudovitega kanjona se morava s Tiko vrniti, saj je pot po skalah zanjo prenevarna. Sedaj pa naju še čaka pot nazaj. Problem je, kar je cesta skalnata in na mestih precej poškodovana. Skale se menjavajo z velikim kamenjem, ki ne nudi prav nobenega oprijema kolesom. Ravno tako je na mestih zelo strma. Ob vstopu v klanec si ne moreš nabrati hitrosti, ker se moraš izogibati skalam. V kolikor ne želiš poškodovati dna vozila se izogibaš skalam prav na centimetre do roba “ceste”, ki se v trenutku konča s prepadom. V kolikor ti zmanjka oprijema moraš “rikvec”, ki pa je skoraj nemogoč, saj ravno tako nimaš oprijema za upravljanje.

Skratka, ne vozite po tej poti v kolikor nimate Land Rover Defenderja ali nekaj zelo blizu tega! Jaz sigurno ne bom več.

,