Črno morje, ki ni črno

V vasi Urdoviza je bila ena deklica, Stana Urdovizka. Daleč na okrog se je širil glas o njeni lepoti. Mlada ženska je bila tako lepa, da je očarala tudi otomanskega sultana. Sultan se ni mogel otresti misli na njo in je poslal vojsko po lepo Bolgarko. Sultan ji je ponudil poroko z njim in v enem trenutku so se oči lepote, ki so bile polne solz, napolnile z upanjem. Pristala je na poroko s sultanom, vendar z eno željo: da osvobodi davkov in dajatev zemljo, kjer se je rodila. Njena želja je bila, da ozemlje, ki ga lahko jezdec objezdi od sončnega vzhoda do sončnega zahoda osvobodi vseh bremen. Za vladarja velikih ozemelj je bil ta želja lahko izpolnljiva in sultan je dal svojo privolitev.

In tako je nekega jutra lepa Urdovizka sedla na konja in pričela svojo divjo ježo. Cel dan je jezdila po gozdovih in gričevjih gore Strandja. Tik pred nočjo je prispela na obalo in se pričela vračati proti svoji rodni vasi. Tik pred vasjo je v severnem zalivu konj od utrujenosti umrl.

Pred smrtjo sta uspela objezditi in s tem rešiti naslednje vasi: Urdoviza, Urgari (Bulgari), Marzevo (Kondolovo), Gramatikovo, Zabernovo, Etika Stoilovo, Kolovo konak (Byala voda), Gyok tepe (Zvezden), Sarmotnik (Brashlyan) in še nekaj vasi v smeri zahoda.