Do meje z Afganistanom

December 25, 2018
December 25, 2018 Andrej Pulko

Kampiranje

Prelaz je za nami. Vožnja je bila izjemna izkušnja. Sedaj nas čaka le še iskanje primernega mesta za prenočevanje. Kakšnih 5-10 minut in že zavijemo s ceste. Kakšnih 200 m vstran, sredi velikega platoja, najdemo kraj, ki je kot nalašč za prenočevanje. Ravno prav oddaljen od ceste in ravno prav odaljen od strmega pobočja. Ker je rahlo dvignjen od ceste, se ga tudi teže opazi. Mi pa bi vsak trenutek že na daleč opazili vsakogar, ki bi se skušal približati našemu malemu taboru.

Tik pred nočjo vzamem daljnogled v roke in počasi preglejujem teren okoli nas. Po kakšnih 10 minutah sem popolnoma zadovoljen. Popolnoma sami smo. Nikjer nikogar. Le prelepe gore v zadnjih sončnih žarkih izginjajo pred očmi. Zajela jih je tema. Vse je potihnilo.

Nič in še enkrat nič vse naokoli
Nič in še enkrat nič vse naokoli

Murghab

Danes nas čaka etapa dolga kakšnih 250 km. Sprva do Murghaba in kasneje naprej po M41 v smeri Khorog-a. Po kakšnih 170 km bomo zavili z M41 in nadaljevali proti Wakhanskemu koridorju. Teh zadnji 80 km bo po opisih kar precej napornih. Bomo videli.

Mimo kontrolnih točk

Noč je minila mirno. Super smo se naspali. Še zajtrk in ponovno bomo v popolni kondiciji. Kot vsako jutro je tudi to jutro protokol enak. Jožica in Damijan pospravita svoje, nato vzameta Aisho in že se napotijo peš po poti, v smeri predvidene vožnje. Midva z Zorico imava še kar kakšno uro dela, da vse pospraviva in priveževa ter nato lahko tudi sama nadaljujeva pot. Super je tako, saj Aisha dobi nujen sprehod, sam pa lahko v miru porihtam avtu.

Murghab je za nami. Kakor hitro zapustimo kraj, smo že na zloglasni kontrolni točki (več o tem lahko poiščete na internetu). Sledi že znana procedura preverjanja potnih listov in naših viz. Sledi vpis v ogromno knjigo. Potne liste in vse ostale papirje imamv roki in že nadaljujemo pot. Prav vedno sledi kontrola vseh papirjev in dokumentov še v avtu. Da le nismo česa izgubili ali pozabili. Dokler ni vse preverjeno ni časa za debato in pogovor.

Na prvem delu poti po M41 smo srečali nekaj kolesarskih navdušencev. Nekaj jih je bilo videti zelo OK. Nekaj pa smo jih videli v katastrofalnem stanju. Eni so bili popolnoma opečeni od sonca, eni pa izmučeni in v čisti agoniji.

 

Bodite previdni preden se odločate za takšne ali podobne podvige. Poskusite zbrati čim več verodostojnih informacij in se na podlagi le teh odločajte.

Na pocivaliscu, Pamir, Tajikistan
Na pocivaliscu, Pamir, Tajikistan

Gostilna

Dan se je prevesil v popoldan, ko opazimo manjše naselje in v njem nekaj, kar bi lahko bila gostilna. Prisotnost gostilne potrjujejo tovornjaki parkirani ob cesti. Seveda izkoristimo ponujeno. Vse je OK, samo ne vem kako naj pretihotapim se Aisho v gostilno. Za tipične muslimane je to nekaj povsem nedopustnega. Sopotniki so že zdavnaj v gostilni. Kako pa naj še midva opraviva to nalogo. Malo poguma mi daje množica psov, ki se potikajo po vasi. Enega izmed njih hitro ocenim, da je domač, da pripada gostilni. Straži vhod in nikakor naju ne spusti naprej. Čeprav je Aisha ogromna ne popušča. Bolj ga želim premakniti od vrat, bolj se skriva med nje. To prerivanje opazi domače dekle. Kakor hitro jo opazim jo povprašam ali sme Aisha v gostilno. Osupel sem ko slišim njen pritrdilen odgovor. Že naslednji trenutek se pojaviva na veliko začudenje prisotnih v majhni a natrpani gostilni. Sprva z nezaupanjem zrejo v Aisho. Le kakšna minuta ali dve in že ji nosijo ostanke iz lastnih krožnikov. Kar hitro s ogromnim trebuhom Aisha obleži in spi, kot da je v domači dnevni sobi. Prav malo ji je mar, da bomo že čez kakšno uro na pragu ene izmed najbolj nevarnih držav na našem planetu.

Sanje postale resničnost
Sanje postale resničnost

Proti Afganistanu, proti Wakhanskemu koridorju

Kakor hitro zavijemo z M41 nas prične požirati prah. Čaka nas še kakšnih 80 km in bomo prispeli do reke Panj, ki predstavlja naravno mejo med Tajikistanom in Afganistanom. Prišli bomo do ene izmed najbolj opevanih pokrajin. Prišli bomo do Wakhanskega koridorja, ki predstavlja vstop v eno izmed najlepših dolin našega prelepega planeta.

Ampak do tja je še kar nekaj. Čeprav je cesta precej slaba oziroma predvsem neverjetno prašna, se več kot odkupi s prelepo pokrajino, ki jo obdaja. Ozka makadamska cesta ves čas vijuga gor in dol. Na trenutke se zdi, kot da je kar izginila. Pokaže se, da se je le skrila za ogromnimi balvani ali le za manjšim vzponom. Vožnja je za čisto desetko za vse offroad navdušence. Opazujem Damijana in zdi se mi, da bi se marsičemu odpovedal, da bi sedaj z motorjem bil na tej cesti. Popolnoma ga razumem!

Večer je vse bližje. Že kar malo nervozen pogledujem proti soncu in ocenjujem koliko dneva nam je še ostalo.  Sem v dilemi. Ali naj nadaljujemo in se poskušamo prebiti do reke Panj ali naj poiščemo mesto za kampiranje ob poti po kateri se prebijamo. Po pregledu topografskih map se odločimo se za prvo možnost. Končno prispemo do še ene vojaške kontrolne točke. Kakor hitro ustavim vozilo zagledam reko, ki se vije pod nami. Le nekaj metrov naprej pa Afganistan.

Imamo le še eno težavo. Na kontrolni točki ni žive duše. Kaj pa sedaj?

, ,