Dolina Thethi – Blue eye (Albanija)
Leto ali dve nazaj sem v dolino Thethi šel s Škodo Yeti. Yeti je odlično vozilo. Z njim sem prevozil čuda kilometrov po takšnih in drugačnih poteh. Nikoli nobenih težav. Izkazal se je za zelo zanesljivo vozilo. Vožnja iz doline je bila vožnja brez kakršnih koli rezerv za Yetija. Problem so predvsem zelo strmi odseki, kjer prevladuje zelo debelo kamenje in velike neravnine. Te neravnine pomenijo nihanje vozila, kar pa posledično na slabi podlagi pomeni izgubo oprijema. Izguba oprijema kakšnega pol metra od prepada pa je zadnje kar si želite. Zraven tega je cesta izredno ozka in na 90% dolžine srečanje z drugim vozilom je nemogoče. V tem primeru je edina možnost vožnja vzratno, kar pa je ravno tako nočna mora.
Ravno te izkušnje so pretehtale, da se na to cesto podajam z novim velikim L200. Popolnoma sem zaupal pogonu in ravno tako je velik plus velika odaljenost od tal, skrbela me je edino velikost avtomobila. Bomo videli.
Včerajšni dan oziroma večer bi se lahko končal precej klavrno. Pozno popoldan sem v podzemni jami pristal na glavi, kar je botrovalo razbiti glavi in hvala bogu celim fotoaparatom. Večer sem preživel na ulicah Tirane, kjer sem z novim znancem Florijem iskal bolnico, kjer bi me zašili a o tem kaj več v naslednjem postu. Želel sem povedati le to, da sem z bolečjo ritjo, bolečo glavo zelo slabo spal in sem bil tik pred tem, da se odpravim domov.
“Vsi so mi rekli, da je nemogoče, jaz pa sem rekel mogoče je. Danes imam že novo vizijo.”
Pot do doline Theth
Zajtrk in skuhana kava naredita svoje. Ja, kampiral sem že v znanem družinskem kampu ob Skaderskem jezeru. V kampu je bilo že kar nekaj raznoraznih pojav. Ena izmed njih pristopi k meni. Mlad, simpatičen fant iz Nemčije. Energija kar kipi iz njega. Kar takoj napade. Ali veš kako je s cesto v dolino Theth. Ves razočaran je bil, ker so mu lokalci povedali, da je cesta zaprta zaradi nevarnosti. Ne vem ali zaradi moje zašite glave ali zaradi videza avta je ocenil, da bi jaz morebiti kaj vedel. Povedal sem mu da sem že bil na tej cesti in da ravno danes grem ponovno. Ves navdušen je poslušal mojo zgodbo in še bolj navdušen zagotovilo, da mu še danes proti večeru sporočim kako je šlo.
Ta pogovor mi je dal še dodatna krila. Kar malo sem pozabil, da komaj sedim na riti in da sem še precej zatečen. Bo že minilo. Tako se zgodaj dopoldan odpravim na testno vožnjo. Do prelaza je vse super, Naredili so prelepo asfaltno cesto. Hudič se začne na prelazu. Počasen spust, ki ga nikakor ni in ni konec. Ob koncu spusta na dnu doline pa končna odločitev. Ali imam jajca za nadaljevanje poti proti “Blue eye-u” ali je bilo dovolj. Gremo dlje.
Tako prispem do točke od koder vodi peš pot do Modrega očesa. Vsekakor pa seveda sprva izkoristim priložnost, ki se mi ponuja. Ta priložnost ima ime, in sicer Luli in Luli ima pivo. Odlična kombinacija.
Slabo uro hoda in pred menoj se prične kazati zadnji del moje poti v dolini Thethi. Pred menoj se kaže naravni bazen po imenu Blue eye. Pot, ki vodi do bazena vodi do improviziranega lokala, ki ponuja sedenje nad prelepo reko. Iznajdljivost in enostavnost v najlepši luči.
Lokal, gostišče, bar, saj sploh ne vem kako naj poimenujem ta objekt vodi zelo mlad fant iz Sködra. Presenetila me je njegova izjava: Vsi so mi rekli, da je nemogoče, jaz pa sem rekel mogoče je. Danes imam že novo vizijo. Te besede so iz mladeničovih ust zvenele tako zrelo in hkrati tako prepričljivo, da so me napolnile z neizmernim optimizmom. Spil sem še kavo, naredil še nekaj fotografij in že počasi nazaj.
Vožnja nazaj je samo podkrepila moje dosedanje prepričanje, da je L200 izjemen avto. Njegove terenske zmogljivosti so izredne. Zmogljivost pogona je prav neverjetna. Težava je samo vzmetenje, ki je izredno trdo in povzroča dodatne bolečine na že tako razboleli zadnjici (včerajšnji padec).
Ob vrnitvi me takoj “napade” mlad fant. Kako je šlo, ali je cesta prevozna? Z odprtimi usti posluša vse kar sem mu povedal. On uživa ob poslušanju, jaz pa ob pripovedovanju. Na koncu še njegov stavek. Moram poiskusit, moram!
Preostanek popoldneva preživim s pogledom na Skadersko jezero s pivom in knjigo v roki. Prebiram o našem kolesarju, ki je s kolesom obkrožil Afriko. Kapo dol. Priklonim se do tal!
Sonce počasi izgine tam daleč za črnogorskimi vrhovi z njim pa tudi jaz ves boleč ampak neizmerno pomirjen v svoj šotor. Še en skoraj popoln dan.