Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

Duh otroka – duh Kirgizije

on
November 15, 2018

Nag po svetu

Zelo rad in zelo pogosto uporabljam frazo, vezano na naša potovanja, da hodim oziroma hodimo nagi po svetu. Seveda to ne mislim dobesedno, saj bi se naša pot končala še preden bi se prav začela, ampak seveda v prenesenem pomenu. Te fraze ne uporabljam zgolj, ampak jo tudi živim. Živimo jo vsi potniki na naših potovanjih. Kaj bi naj to pomenilo? To ne pomeni nič drugega, kot potovati z odprtim srcem, brez pretvarjanja, brez zvišenosti. To pomeni, da na nikogar ne gledamo zviška. Vsaka hrana in vsaka postelja je dovolj dobra tudi za nas. Ne brišemo posod ali pribora s katerim so nam postregli. Pijemo iz istega izvira kot vsi ostali.

Verjemite, da ljudje opazijo razliko. Sprva opazijo velik otovorjen avto, ki prihaja iz dežele, ki je njim nepredstavljivo daleč. Na avtu so opazne sledi več tisoč kilometerskih poti po poteh, ki si jih večina sploh ne more predstavljati. Podobne sledi so vidne tudi na nas. Utrujeni, neurejeni, prašni in umazani. Tudi specifičen vonj je značilen. Včasih od zadnjega konkretnega umivanja mine teden ali več. Vse to ljudje opazijo. Opazijo, da so tujci pred njimi pregarali, da so lahko sedaj med njimi. Tukaj tiči razlog, zakaj smo vedno izredno sprejeti. Tukaj tiči razlog, zakaj na nas ne vidijo zgolj denarja. Na nas ne vidijo lepih belih hlač in belih majčk, kjer s prijetnim vonjem po jutranji kopeli igramo popotnike. Na nas vidijo ljudi, ki jih sprejemamo takšne kot so. Zgolj ljudi, ki niso nič boljši in nič slabši kot smo sami.

Kirgizija, Osh
Kirgizija, Osh

Smeh, ki je balzam za ušesa in oko

Moja draga žena dela z otroci prav vsak dan. Z majhnimi otroci. S takšnimi, ki še posebej zlezejo pod kožo. Takšnimi, ki na prvo povejo kaj mislijo, tako iz prve. Ravno takšni so ljudje v Kirgiziji. Seveda so izjeme, verjamem da so. Vendar ne spomnim se, da bi na katero na vsej poti naleteli. Prav vsi so delovali kot majhni ali malo manj majhni otroci. Smeh, ki je nalezljiv. Iskre v očeh, ki v trenutku zanetijo požar v naših srcih. Imajo eno iskrenost v glasu in očeh, iskrenost ki je v našem okolju že dolgo postala znak slabosti, znak nepremišljenosti, nekaj kar je vrlina zgolj še na papirju.

S takšnimi otroci smo se srečevali na vsej poti po tej deželi visokogorja, zelenih pašnikov in prijaznih obrazov. Zgodb, ki bi to potrjevalo je ogromno. Vsekakor je tukaj odigrala zelo pomembno vlogo tudi naša psička Aisha. Čeprav ogromnega telesa ima oči, ki izžarevajo prijaznost in toplino. Toplino, ki jo premore le malo živih bitij. Ja, ona je mnogokrat bila vez oziroma most preko katerega smo se še kako hitro našli skupno točko.

Kirgizija je muslimanska dežela. Čeprav je bila dolga leta del komunistične Sovjetske zveze, je danes dežela v kateri je doma islam.

Ure in ure vožnje po makadamu so za nami.  Sami na tej prašni cesti. Počasi se vzpenjamo na enega izmed grebenov. Na vrhu grebenu pa prizor. Dva fantiča z velikimi očmi opazujeta velik otovorjen avto. Iz njega prilezejo čudni ljudje, ki govorijo še bolj čuden jezik. Kaj je zdaj to?

Razleže se smeh, ki nas napaja. Smeh, ki govori: Ali se to nama res dogaja?

Islam kot religija ravno ne postavlja visoka na vrednostni lestvici psa kot človekovega prijatelja. Iz tega razloga vedno ko potujemo po deželah z muslimanskim prebivalstvom, naletimo na zadržke ob pogledu na naše pse. Sprva celo na neodobravanje. Le kakšna minuta ali dve sta potrebni, da večina ta pogled spremeni. Še posebej otroci. Otrokom ni mar za nekakšna nelogična pravila. Ni jim mar kaj se spodobi in kaj ne. Oni ravnajo po občutki in srcu. Želja po dotiku je spontana. S časoma postane tako močna, da premaga strah. 

Kirgizija, osrednji del, Baetov
Kirgizija, osrednji del, Baetov

Opazovati dveletnega otroka, ki s svojo majceno roko hrani velikega tujega Kangala je skoraj iracionalna podoba. Iracionalna s stališča opazovalca in ne s strani otroka, ki ravna zgolj nagonsko in po občutku. Seveda na nek način tudi iracionalna s s strani naše Aihe, ki tujega otroka ali celo gručo otrok takoj sprejme. Kljub utrujenosti, vročini, prahu in že več kot 20.000 km na poti še vedno povsem potrpežljivo prenaša in celo uživa v vseh teh novih srečanjih. To je njeno poslanstvo. To, da s svojim ravnanjem in energijo spreminja zavest in ustaljene slike v odnosu človek – žival. In to je ravno najlažje pri otrocih.

Ja, tako kot nas Kirgizija navdušuje s svojimi neverjetnimi naravnimi lepotami, nas navdušuje tudi z vsemi temi pristnimi nasmehi in toplimi stiski rok. Smeh otrok kar ne neha odzvanjati v naših ušesih. Je kakor lep odmev, ki se vsak dan obnovi. Vsekakor je neločljivo povezan s podobo Kirgizije, ravno tako kot njeni zasneženi vršaci.

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT