Gara Medouar

Potovanja
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives

Gara Medouar

Vsega kakšno slabo uro vožnje od Merzouge leži Gara Medouar ali po naše, portugalski zapor. V zgodovini je bila tudi bereberska naselbina, vendar je veliko bolj poznana po svoji mračni zgodovini. Portugalci so kraj uporabljali kot zapor, kjer so držali afriške sužnje pred prodajo. 

Do tega kraja nas je napotil Walter, kot ena izmed lokacij, ki jih morate videt. Vsekakor smo upoštevali njegov nasvet. Tako smo se tukaj znašli tudi mi. Nekaj kilometrov od asfaltne ceste in že se pred nami pojavi naš dopoldanski cilj. Že ob vožnji do planine srečamo dva možaka, ki na kolesih tovorita spominke za morebitne obiskovalce. Nikakor se jih nisem mogel otresti, dokler nisem obljubil, da si bom na gori vzel čas za njujino ponudbo. Obljuba dela dolg. Po krajšem vzponu in ogledu ter uživanju v norem razgledu, sva z Aisho stopila do Hassana. Pričela sva prav prijeten pogovor.

Berberska naselbina, Portugalski zapor, prizorišče mnogih filmov,...
Berberska naselbina, Portugalski zapor, prizorišče mnogih filmov,...

Hassan

Pred dnevi sem slišal stavek od starejšega moža. Vzemi si minuto. Kaj je ena minuta? Ena minuta ti lahko spremeni življenje. Besede tega moža so se me tako dotaknile, da sem celo z nestrpnostjo čakal na priložnost, da se z Hassanom zapletem v pogovor.

Predvsem se ukvarjam kot vodnik, vodnik opazovalcev ptic. V spomladanskih mesecih pride mnogo ljudi, ki v teh krajih opazujejo ptice. Drugače pa se moja celotna družina ukvarja z nabiranjem in obdelavo fosilov. Od tega živimo. Sami iščemo, nabiramo in obdelujemo, ter poskušamo tudi nekaj prodati. Tako je začel pogovor Hassan. Ogromno mi je povedal o zgodovini tega kraja, ogromno mi je povedal o navadah in življenju Berberov. 

Njegove prodorne oči, njegova pokončna drža, njegova mimika je kazala na zelo ponosnega moža. Prav nič ni bil vsiljiv s svojimi izdelki. Besede sploh niso nanesle na to temo. Ko sva pristala pri fosilih si je vzel čas in prevzel vlogo učitelja. Z vajenim korakom je lahkotno skakal iz skale na skalo ter mi kazal kje vse so še ujeti fosili. Teh namerno ne vzamejo, saj jih želijo ljudem v naravi pokazati in jih s tem tudi učiti.

Na koncu smo naredili še blagovno menjavo, blago za blago. Kot zanimivost naj dodam, da sem prvič na potovanjih naletel, da si ljudje bolj želijo blagovne menjave kot pa nekaj zgolj prodat.

 

Vodnik za opazovalce ptičev, nabiralec fosilov, ...
Vodnik za opazovalce ptičev, nabiralec fosilov, ...

Drugačnost

Ljudje smo si različni. Smo različnega videza, imamo različne želje, vrednote, imamo različne strahove. Verujemo in bojimo se različnih bogov, ali se ne bojimo nobenega. Vsa ta različnost je dobra. Pred dnevi sem zasledil misel, resnic je toliko, koliko je ljudi. Absolutno se strinjam. Iz tega razloga je nujno sprejemanje drugačnosti v vseh pogledih. Od te drugačnosti se lahko učimo.

Vendar nikakor ne smemo pozabiti, da to, da smo se rodili v urejenem delu sveta, v delu sveta, kjer je izobrazba in bodočnost nekaj povsem samoumevnega, ni naša zasluga. In to je razlog, da na “drugačne” ljudi nikakor ne smemo gledati zviška. Ko nas prime ponos, se vprašajmo: Kaj bi nekdo drug naredil z našim izhodiščem? Velika verjetnost, da več kot smo mi sami. V kolikor bomo pošteni do sebe, nas bo nadutost kar hitro minila.

Zakaj pišem vse to? Razlog je bil prvi razdor v naši majhni skupini. Čeprav govorim o sprejemanju drugačnosti, žal sam še ne morem sprejeti gledanja zviška na “ostale”. Preveč gorja smo storili, da bi imeli to pravico.

Ne glede na to kje ste, v domači vasi, v domačem mestu ali na drugem koncu sveta, glejte na ljudi kot na ljudi, ki si želijo povsem enakih stvari kot si vi. Vsi si želijo boljšega življenja. Vsi hrepenijo po varnosti in sreči. Vsi si želijo biti ljubljeni in spoštovani. 

Preden koga ocenjujete se vprašajte, kaj bi on postal na vašem mestu.

Verjetno nismo boljši, samo srečo smo imeli.

Med Anti Atlasom in Visokim Atlasom
Med Anti Atlasom in Visokim Atlasom

Vožnja do Atlantika

Do Atlantske obale nam je ostalo kakšnih 800 kilometrov. Delno z vožnjo po gorovjih delno po nižinah. Pot imamo plan opraviti v dveh dneh.  Sama vožnja ni posebej spektakularna, niti ni nekih posebnih znamenitosti ob njej. Razveseljuje pa z lepimi cestami in mirom ki vlada na njih in ob njih. Nobene gneče, nobenih turistov.

Kljub vtisu, upal bi si reči celo rahli dolgočasnosti, sem imel ves čas občutek, da se za neskončnim številom strmih pobočij in ozkih dolin v njih skriva nepričakovano. Ves čas mi je vleklo pogled na te grebene. Delujejo tako nedotaknjeni, kot da jih še ni srečala človeška noga. Kar klicali so po raziskovanju. Kdaj drugič.

Na tej poti smo doživeli dva izredna trenutka. Prvi se je zgodil v enem izmed manjših krajev. Niti približno se ne spomnim imena. Bližal se je večer in iskali smo kraj za prenočevanje. Bolj iz radovednosti kot zares smo v mestnem hotelčku vprašali za možnost prenočevanja. Seveda se je glasil odgovor. Cena je bila izredno nizka, po ogledu sobe pa smo celo ugotovili, da niti ni tako slabo. Še večje presenečenje pa je bilo, da niso imeli prav nič proti, da Aisha (psička) biva z nami v sobi. To je za arabce nekaj povsem nesprejemljivega. Pes pri njih ne sme prestopit hišnega praga. Torej smo pristali pri Berberih. Oni so kot kaže resnično nekaj povsem drugega.

Drug izredno lep spomin je na skupino obiralcev palm. V želji po le majhni senci, smo za opoldansko malico iskali primeren prostor. Videli smo prelepo oazo polno palm. Seveda smo se napotili pod bujno senco. Kakor hitro smo se približali smo opazili skupino obiralcev. Vljudno sem jih povprašal, če smemo ostati v njihovi oazi. Seveda, z nasmehom so nam odstopili prostor. Za povrh vsega, pa so nas obdarili z ogromnim grozdom dateljev. Hvala!

TAGS
RELATED POSTS