Kar hitro sva ugotovila, da so večji del dijaki, ki so na izletih po domovini. Mogoče zaradi vročine, puste pokrajine, množice turistov ali pa vtisov Šparte in predhodnih dogodkov, Mikene niso pustile ravno nekakšnega vtisa na naju. Ampak tukaj sva, videla sva jih. Mogoče pa jih bova ob kakšni drugi priložnosti doživela drugače.

Epidaur, rojstni kraj sina boga zdravilstva

Polis Epidaur je z okolico tvoril neodvisno regijo “Epidauriju” katera je bila slavna kot rojstno mjesto Apolonovega sina Asklepija, boga zdravilstva. Asklepija se je častil na tem mestu že v 6. stoletju pr. Kr. ko je starejše svetišče Apolona Maleatasa na vrhu hriba Kynortion postalo premajhno. Epidavros je postal znan po Asklepijevom svetišču katero se danes nahaja 8 km iz modernega mesta. Kot najbolj znano zdravilišče antike, je svetišče v 4. i 3. stoletju pr. Kr. doživelo obsežno izgradnjo. Na nadmorski višini 430 m je svetišče Apolona katero gleda na ostale ruševine. Malo nižje, na jugozahodu, na približno 360 m, je gledališče. Svetišče Asclepiosa (bog medicine, zdravljenja) ter ostali različni objekti – kopališče, telovadnica, palaestra (šola rokoborbe), stadion in katagogeion (prostor, kjer so obiskovalci svetišča spali v času obiska) se raztezajo čez zahodno polico, katera se nahaja na višini 320 m nadmorske višine.

Njegova slava in napredek se je nadaljeval skozi celotno obdobje helenizma, dokler ga 87. pr. Kr. ni oropal rimski general in diktator Sula, kasneje leta 67. pr. Kr. pa še pirati.

V 2. stoletju so ga Rimljani delno obnovili, vendar so ga 395. leta popolno uničili Goti. Kljub pokristjanjevanju Grčije in postopnemu propadanju grških hramov je Epidaur ostal znan kot zdravilišče vse do katastrofalnih potresov v 522. in 551. letu.

Epidavrus v sodobnem času

Francoski arheologi so v 19. stoletju prvi raziskovali to arheološko lokacijo, Grško arheološko društvo pa je od 1870.-1926. izkopalo večji del spomenika. Obnova gledališča je trajala od 1954. do 1963. , popolna obnova Asklepijevog svetišča se je začela 1984 in še vedno traja pod budnim očesom grškega ministrstva za kulturo.

Asklepijevo svetišče je bilo največje zdravilišče starega sveta, še izraziteje v času klasičnega obdobja stare Grčije.

Bolniki so se poklonili bogu in noč preživeli v veliki dvorani za spanje (enkoimitiria) kjer jim je v sanjah božanstvo dajalo nasvete kaj naj napravijo, da bi ozdraveli. Med arheološkimi izkopavanji so naleteli tudi na gostilno s 160 ležišči. V bližini se nahajajo izviri mineralne vode, kateri so se verjetno ravno tako uporabljali za zdravljenje.

Gledališče v Epidavru ima premer 114 m in je največje grško gledališče katero lahko sprejme 12.000 gledalcev. Kot del Asklepijevega svetišča je od 1988 leta na UNESCOvem seznamu svetovne kulturne dediščine. Gledališče je delo arhitekta Polikleta mlajšega iz leta 350. pr. Kr. in je tudi odlično ohranjeno. Predvideno je bilo za dramo, ki se je razvila iz izvedb zbornih od v času izvajanja svečanosti v čast boga Dioniza. Za izvajanje teh svečanosti je bil potreben prostor za zbor in gledalce. Zbor, kateri je pel in plesal, je izvajal svoj nastop na orkestri (krožni plesni podij z žrtvenikom v sredini).