Po severni Grčiji
Albanija, dežela orlov, je za nama. Pred nama Grčija. Obeta se nama čudovito vreme. Čeprav je konec aprila, so temperature že popolnoma poletne. V Grčijo sva že vstopila iz Makedonije in Bolgarije nisva pa še iz Albanije. Albanija naju je napolnila z energijo. Popotniški duh se je vedno močneje prebujal, če se že ni popolnoma prebudil. Za nama je že približno 1500 kilometrov cest po Hrvaški, Črni Gori, Albaniji.
Z albanskimi cariniki in policaji nisva imela prav nobenih težav ne ob vstopu ne ob vožnji po Albaniji kot tudi ne pri izstopu iz države. Prav tako ne ob vstopu v Grčijo. Že sva na lepih, širokih in precej praznih cestah Grčije. Stojiva že nekaj minut po vstopu v državo, saj me pritegne čudovit motiv in sicer cvetoče zelenje z zasneženimi vrhovi v ozadju. Tedaj še nisem vedel, da naju bo takšna scena spremljala tudi več kot 1000 kilometrov južneje. Tudi v Šparti bova občudovala bujno zeleno pokrajino z zasneženimi vršaci v ozadju.
Nekako v grobem sva si zadala naslednje cilje: Vikos – narodni park, Meteora, Had, Lefkada, antična Olimpija, Šparta, Mytra, Mikene, Epidavros, Delfi, Olimp.
Kanjon Vikos, nadrealistični Meteori in še kako realističen Had
Prvi del poti po severni Grčiji naju je presenetil z neverjetno razgibano pokrajino, opravila sva najmanj petnajst vzponov na Pohorje in ravno tako spustov. Vsaj milijon ovinkov, zelo redko naseljena pokrajina, vendar bolj ali manj vsa v gozdovih, prepredena z rekami, precej divja in neokrnjena. Naselja se nahajajo na pobočjih hribov in so zelo strnjena.
Pot naju je vodila do Meteor. Že iz daljave so se v meglici dvigali osamelci, ki so delovali skoraj pravljično. Po Meteori pa pot proti Hadu. Ponovno zgodba iz prejšnjega dne. Milijon ovinkov in vožnja po razgibani pokrajini. Vendar pogled skozi okno odtehta vse tegobe lokalnih cest. Brez garmina bi še verjetno danes nekje tam tavala.
Ob načrtovanju poti sem verjetno daleč največ časa porabil za geografsko lociranje vstopa v Had (GPS). Sem že skoraj obupal, ampak na koncu sem na podlagi na spletu najdenih fotografij našel točko, ki je označevala vhod v “podzemlje”. Tako sva se po ogledu Meteor obrnila na JZ proti Lefkadi. Na tej poti pa vsekakor še obisk vstopa v svet mrtvih. GPS-u določiva nov waypoint in že gremo. Nekaj časa po avtocesti nato pa na lokalne ceste. Mogoče sva po lokalnih cestah prevozila kakšnih 40 – 50 kilometrov. Ovinkov pa, kot bi bilo kilometrov vsaj deset krat več. Neskončno ovinkov, neskončno majhnih odcepov. Brez navigacije menim, da bi bilo skoraj nemogoče najti.
Končno prispeva. Nikjer niti enega avta kaj šele kakšen avtobus. Brž iz avta. Vklopim ročni GPS, da naju vodi. Skoraj ne morem verjeti, da sva prav. GPS pa pravi samo še 100 m in sta tam. In res. Pričaka naju majhen urejen plato, ki omogoča pogled na sotesko v kateri izgine reka. Tukaj se torej prične svet mrtvih. Super. Z avtom se vrneva par metrov nazaj po cesti in nato z Yetijem dol s ceste. Slediva reki in ob njej sparkirava. Ni vrag, da si na takšni lokaciji ne bova privoščila par minut uživanja in kave. Sam sem s fotoaparatom v roki prebrodil reko, tako da sem lahko od tistega trenutka miren. Vse naprej je samo bonus :).
