Dan preizkušnje, na jugu Irana
Vožnja tako daleč od doma v državi kjer ne moreš dvigniti denarja, v katero denarja ne moreš nakazati, kjer ne veljajo potovalni čeki, skratka kjer si obsojen samo na to kar imaš v žepu, ni ravno enostavna. Tega smo se ves čas naše poti in z vsakim kilometrom od doma, še kako zavedali. Mogoče zavedanje, da smo dosegli skrajno točko našega potovanja in da smo obrnili nazaj, je v nas sprožila preveliko sproščenost. Prvi opomin nas je doletel v Kermanu. Ogledat smo si šli bazar ter iskali zelo znano čajnico. Tako hodimo gor in dol, nihče ne ve kje je čajnica. Kažem slike, eden pravi po bazarju naprej, drugi nazaj, tretji levo in tako vsaj 6-7 krat. Ko končno najdemo, ugotovitev. Čajnica je zaprta saj je ramadan! Čestitam! Nihče ni mogel tega povedati, ko smo spraševali za pot. Rahlo nagačeni zapuščamo bazar, ko začnem iskati ključe od avta. Kje pri vragu je ključ??? Noge dobim mehke. Ali mi ga je kdo v gneči ukradel iz torbice? Pizdarija! Ali sem ga kje izgubil? Kako ga najti v tej gneči? Že razmišljam. Ali je še avto sploh zunaj? Če je, kako spraviti ključ iz Slovenije na Pakistansko mejo ob vseh procedurah, ki jih pošiljanje v Iran zahteva. S takšnimi mislimi grem, kaj grem, letim proti avtu. Hvala bogu avto je še zunaj. Zgrabim za kljuko, poskušam odpreti.
Avto je odklenjen in ključ v ključavnici. Zahvaljujem se na vse štiri strani neba. Od sreče se kar sesedem v avto.
Preizkušenj še ni konca
Naslednja preizkušnja nas je doletela še istega dne, samo nekaj ur kasneje. Pod vplivom prejšnjih dogodkov in utrujenosti sem avto prepustil Roku in Maticu. Sam zaspim kot ubit na zadnjih sedežih nekje med potovalkami. Čez čas pride trenutek, ko se za volanom zamenjamo. Kakor hitro začnem voziti, vidim da je vetrobransko steklo počeno. P…. m…. Preklinjam da se kadi! Kaj pa sedaj? Škode (avta) v Iranu ni. Rezervnih delov ne moreš naročiti. Plačati tudi ne,… Počasi do mene pride informacija, da je tovornjak prehiteval tovornjaka in iz njega kamenje,… Bil sem raje kar tiho, v meni pa je vrelo. Tisočkrat sem že doma povedal, da vožnja nekje tako daleč ni vožnja z roko na oknu in poslušanjem glasbe ali žvižganjem. Na takšnih cestah imaš oči napete, toliko da ti ne izpadejo iz jamic. Vidiš vsaki šrauf ali žebelj 300 m daleč, predvidiš vsako še tako nemožno stvar. Umikaš se ob vsakem norem prehitevanju. Tukaj ni, saj nisem bil kriv. Najebeš v vsakem primeru, če si kriv ali pa ne. Saj ni nujno, da je bil Rok kriv, bolj sem si očital, zakaj sem mu prepustil takšno odgovornost na kar prometni cesti.
Zakaj takšna panika? Steklo je vidno pokalo. Vsako uro je bila razpoka 1 cm daljša. Razpoka točno pred voznikom. Ali bo steklo sploh zdržalo? Ali je možno prečkanje meje s takšnim steklom? Ne vem. Mogoče ja, mogoče pa tudi ne. Skratka preostanek dneva smo preživeli bolj ali manj v tišini.
Yazd, obkrožen s puščavo, nikoli padel pod osvajalci
V Yazdu smo našli čudovit hostel v samem centru. Odlična lokacija, odlična atmosfera, super soba. Hostel ima notranji vrt, ki je izoliran od zunanjega sveta. Znotraj mir, pravo orientalsko vzdušje. Točno nekaj takšnega smo si želeli. Kraj, kjer bi bili kakšne tri dni na “easy”. Tudi osebje je zelo prijazno, pa še vse skupaj je tako cenovno ugodno, da sprva ne verjamemo, da nismo spregledali pri ceni ene ničle ali pa je to mogoče cena za eno osebo? Preverimo še enkrat. Cena je prava. Vse bi bilo idealno, če le ne bi bilo te pre….. zlomljene šipe. Če…
Novo jutro, nov dan. Čez noč je steklo počilo še za dodatnih 5 cm. Iščem serviserja stekel. Prvi ob pogledu na situacijo obupa.
Skupaj greva do drugega. Čakam uro. Mojster pogleda. Skimava z glavo. Prevrta steklo in zalepi, hkrati pa kaže na vreme, sonce. Skratka nakaže mi, da bo šla šipa k vragu.
Odločitev je padla, vračamo se domov
Sprejmemo odločitev, da naše potovanju po Iranu skrajšamo in se obrnemo na sever. Tako smo bili primorani izpustiti poležavanje v Yazdu in tudi ogled biserov Irana kot so Shiraz, Persepolis in Isfahan. Smetano na torti bomo pustili! Ob tej odločitvi sem bil milo rečeno zelo žalosten. Ampak to je pač račun za vse kar nas je lepega doletelo. Tako pač je.
Vozimo na sever. Steklo je na hladnem. Razpoka miruje. Hitro kalkuliram in že zavijam proti Isfahanu. Tako zlahka pa se ne predam. Za naš pogum ali pa za kaj drugega smo bili nagrajeni z izrednim mestom kot je Isfahan. Drugi največji trg na svetu, čudoviti mostovi, paviljoni,… Isfahan je zelo lepo, zelo moderno, čisto, popolnoma svetovljansko mesto.
Obisk Isfahana, vrača se dobra volja
Po obisku Isfahana se razpoloženje vrne na stara pota. Ponovno smo OK. Vozimo na sever. Seveda sem obljubil, da gremo po najkrajši poti preko meje. Kje pa :). Po avtocesti pa se ja ne bomo vozili. Tako zavijemo proti zahodu. Kakšno alternativo in dodatno točko moraš imeti vedno nekje tam zadaj, za vsak slučaj. Kasneje sem bil neizmerno vesel za to odločitev. Hkrati pa si je Zorica že neizmerno želela vrnitve med zelenje, pod modro nebo. Vse to sem ji z veseljem ugodil, posebej ker se je skladalo z mojimi skritimi načrti. Proti večeru tako prispemo pod goro Bisotun. Kraj leži na starodavni trgovski poti med Perzijo in Mezopotamijo. Gora je znana po reliefih iz časa kralja Dariusa (521 pr. n. št.) in po legendi, ki je povezana s to goro.
Ogled gore in mrki ter ostri pogledi Matica, ki so namenjeni prodajalcu vstopnic izpod gore, so že za nami. Pred nami se pojavi večno vprašanje ob tej uri dneva. Kje bomo spali. Pokrajina lepa, tudi gozdovi, prostorov precej. Ampak kaj, ko se vozimo skoraj eno uro ob vojaških bazah, ki jih nikakor ni konca. Tukaj pa le ne bomo postavljali kampa. Končno, levo in desno zgolj polja in hribovja. Ob prvi priložnosti zavijemo med njive in dalje proti eni izmed vzpetin. Že vidim, kakšen lep prostor bomo tukaj našli. Že vidim fižol z mesom na gorilniku, hm. Tako vozimo med polji in na enem izmed njih opazim možaka. Brž do njega in ponovi se že znana zgodba. Razlaganje kaj bi radi. Šotor in spanje. Zelo prijazen možak mi pravi, da ni dobro tukaj. Kaj pa je sedaj narobe. Prostor izgleda naravnost idilično. Pravi, da je nevarno. Ne da mi miru. Kaj je tukaj nevarnega, vrtam dalje. Pravi da živali. Kakšne živali bi lahko tukaj bile? Z znanjem le nekaj angleških besed menim, da mi skuša povedati, da so tukaj neke živali, ki bi se naj jih bali. Kot argument mi pokaže na bodečo žico, ki sledi glavni cesti. Zdi se mi čudno, ampak zahvalim se mu za odgovor in vsekakor upoštevam njegov nasvet. Vozimo dalje, vendar nas tema prisili, da le par kilometrov naprej poskusimo najti nov prostor in ga tudi najdemo v bližini vasice, med njivami. Ponovno vprašam možaka na njivi. Seveda, ni problema. Kar naj postavimo šotore. Zabiča mi samo, da ne smemo kuriti, saj smo praktično med njivami žita. Obljubim, da ne bomo in že postavljamo tabor.
Veter neusmiljeno piha s planine, kar nam povzroča nekaj težav pri postavljanju, še več pa ponoči. Mirno noč tu in tam prekine zelo močan veter in tudi dva strela z orožja, ki zadonita v temni noči. Kot kaže sem le prav razumel, ko mi je možak zatrjeval, da so tukaj nevarne živali. Upam, da so krive živali in ne dejstvo da kampiramo le kakšnih 20 – 30 km od iraške meje. Brez neke prevelike zaskrbljenosti spimo dalje.
