Pot do Irana
Do Irana nas je čakala pot dolga cca 3000 km. Večji del poti smo že kar dobro poznali iz predhodnih potovanj. Do Istanbula nas je vodila pot, ki smo jo že ničkolikokrat prevozili (Zagreb – Beograd – Sofija – Istanbul).
Do Istanbula velja omeniti le vremensko kataklizmo, ki smo ji bili priča. Slabo vreme nas je pričakalo že na JV Srbije. Na poti skozi Bolgarijo se je kar vneslo, vendar nas je po prečkanju turške meje čakala prva resna preizkušnja. Črno nebo v smeri naše poti ni napovedovalo nič dobrega.
Vremenska kataklizma pred Istanbulom
Precej daleč pred menoj vidim avto z vklopljenimi vsemi štirimi smerokazi. Prepričan sem bil, da gre za okvaro ali celo nesrečo. Kakor hitro se pripeljem bliže vidim, da stoji vedno več avtov. Sranje! Toča! Panika na cesti je vse večja. Vsi iščemo zavetje (ob avtocesti ni ograj). Avte tiščimo pod grmovje, pod majhna drevesa, kamorkoli samo da bi vsaj malo ublažili padanje toče ki neusmiljeno tolče po avtomobilih.
Po glavi mi roji najbolj črn scenarij in sicer vrnitev domov s stolčenim avtom. Po kakšnih 15 – 20 minutah toča poneha. Stekla so ostala cela, za preverjanje pločevine ni časa. Počasi se odpravimo dalje, dalje čimprej iz avtoceste. Nad nami se nebo razjasni in že je prisotno veselje, saj smo neurje preživeli precej dobro.
Kako smo se motili. Čez cca 30 minut se zgodba ponovi. Ponovno panika na cesti. Ponovno toča, še večja, še bolj neusmiljeno tolče in razbija po avtih. Ponovno rinemo preko robnikov pod grmovje. Hitro potegnemo odejo preko vetrobranskega stekla. Veter piha močno. Z Maticem skozi okno drživa odejo. Toča po avtu, dež teče skozi okna v avto, midva popolnoma premočena. Verjetno ni kletvice, ki je ne bi ponovil vsaj 5x.
Vedno bolj sem prepričan, da se je naša pot končala še preden se je prav začela.
Ustavimo ob počivališču. Ne vemo ali naprej ali naj čakamo tukaj. Pogled v nebo nam kaže, da se neurje vrti med Črnim ter Marmarskim morjem. Gremo na čaj. Znotraj voda povsod.
Nič gremo počasi naprej. Po tretjem “napadu” z neba popolnoma apatični zremo v črno nebo, ki ga neusmiljeno parajo bliski. Celotno neurje je trajalo več ur. Toča je po nas klestila vsaj tri krat. Neverjetno je, da je avto prenesel brez vidnih posledic.
Popolnoma izmučeni prepeljemo Bosporski preliv. Istanbul je za nami. Po večerji prepustim volan Roku in Maticu. Z upanjem in obračanju k vsemogočnemu hitro zaspim.
Jutri je nov dan.
Vožnja po osrednji Turčiji
Vsake toliko časa se za trenutek prebudim in prisluhnem pogovoru med Rokom in Maticem. Vozita v zelo težkih razmerah. Noč, dež, ogromno avtobusov, neznana cesta.
Šele proti jutru se nebo popolnoma umiri. Sončni vzhod pričakamo nekje daleč v Turčiji. Vzamemo si 15 minut za postanek, umivanje in zamenjamo ekipe za volanom.
Pot nadaljujemo po severnem delu Turčije. Smer vzhod. Tam nekje kakšnih 1000 km na vzhodu nas čaka Iran. Danes še ne, ampak jutri bomo verjetno že prečkali mejo.
Ob poti se ponudi priložnost za ogled starega Otomanskega mesta Amasye, ki sva ga lani z Maticem izpustila. Prav lepo in prijetno mesto, kar smo tudi izkoristili za zajtrk.
Današnji cilj je priti nekje 3-4 ure vožnje pred iransko mejo. Tako je naš cilj okolica Erzuruma, mesta ki leži cca 250 km pred mejnim prehodom. Do cilja pridemo kakšne 2 uri pred sončnim zahodom. Seveda nimamo miru in poskušamo najti slapove, ki naj bi bili tukaj v bližini. Vozimo kakšno uro. Pridemo na točko, kjer bi naj slapovi bili. Nikjer ničesar, še vode ne. Čez kakšnih 20 min smo obupali, saj nas je začela preganjati misel na spanje. Bili smo pred dilemo. Ali naj se vrnemo v Erzurum ali poskušamo preko planin najti pot proti Doğubeyazıtu.
Vzpenjamo se in vzpenjamo. Na prelazu doživimo čudovit sončni zahod. Kar nekaj časa smo očarani bili prikovani s pogledom na prelepo pokrajino. Za trenutek smo celo pozabili na večno prekletsvo, in sicer iskanje tabora v zadnjem trenutku.
Spanje v šotoru ob zavijanju volkov
Kot ponavadi smo imeli srečo. Ob spuščanju smo naleteli na gorsko vasico. Hitro sem se dogovoril, da lahko spimo na obrobju vasi. Ob pogovoru (verjetno oče in sin) sem opazil na gesto, ki sem jo raje sopotnikom zamolčal. Sin ni bil ravno prepričan v prenočevanje, oče pa je precej prepričljivo kimal, kar sem si tolmačil, da ni problem s spanjem. Razlog sinove zaskrbljenosti nisem ugotovil, mogoče pa sem dobil odgovor že čez kakšno uro.
Gospodar nam je pripravil noro dobro večerjo. Na žaru je pripravil teletino (domnevam), ki je bila naravnost fantastična. Med večerjo opazujemo sprehajanje lisice, ki jo preganjajo srake? Malo začudeno se spogledamo. Je to normalno? Naj ne bi bilo nasprotno? Po večerji smo se na hitro odpravili v šotore. Obetala se je mrzla noč. Kampirali smo nekje na višini 2100m. Sam sem se dobro pripravil. Jakna, kapa na glavo, nogavice, …
Nekaj minut in že spim. Čez kakšno uro me prebudi tuljenje. Sprva nekje v daljavi. Ne morem ugotoviti ali so psi ali volkovi. Čez čas slišim vznemirjenje živine in psov v vasi. Tuljenje prihaja z drugega konca in tako še nekaj krat v noči. Čudovit zvok noči. Mogoče je to razlog sinove zaskrbljenosti. Mi je prav vseeno. Po tolikšnih kampiranje v divjini sem se že navadil in spim naprej.
Zbudimo se v čudovito, vendar hladno jutro. Sam sem spal odlično, kar pa ne bi mogel trditi za vse člane ekipe. Eni niso dobro spali zaradi nočnih zvokov, drugi zaradi mraza, ki ni popustil vse do sončnega vzhoda. Tudi to je čar takšnih potovanj.
Kamp smo na hitro pospravili in se odpravili naprej. Povsem slučajno smo naleteli na čudovito dolino s pokrajino, ki je precej podobna slavni Kapadokiji. Res v manjšem obsegu, ampak čudoviti kontrasti. Nikjer nikogar. Popolnoma sami!
