Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

Iran 2014 – proti Mašhadu in še dlje

on
July 30, 2014

Sveto mesto Šiitov, Mashad

Po Kaspijskem jezeru nas je čakala vožnja na skrajni vzhod Irana in sicer do mesta Mašhad. Mašhad leži približno 100 km od tromeje med Iranom, Afganistanom in Turkmenistanom. Mašhad je za šiite sveto mesto in povsem primerljivo z Meko in Medino.

Z vožnjo proti Mašhadu smo se za kar nekaj časa poslovili od zelenih ravnic in gozdov Irana. Pred nami se je ponovno pojavil “pust” svet. Vozimo mimo slanih jezer, kamnitih polpuščav in znakov KAMELE NA CESTI!

Glavni razlog vožnje na skrajni vzhod Irana je bil obisk kompleksa Imam Reze (Imam Reza shrine complex) kot tudi spoznavanje Irana na vseh geografskih območjih.

 

Kampiranje v mestnem parku

V Mašhad smo prispeli nekje popoldan. Že na prvi pogled smo ugotovili, da gre za precej lepo urejeno mesto. Vozili smo po obvoznici, ki je bila obdana z lepimi zelenicami, krožišča in križišča lepo urejena in okrašena z raznim zelenjem. Kaj dosti časa nismo imeli za opazovanje saj smo iskali Qadir camp, kjer smo nameravali kampirati. Po navodilih Garmina smo naredili čudovito in par kilometrov dolgo pentljo. Na koncu smo le prispeli pred vhod kampa. Pred vhodom pa varnostniki, policija in še kakšna uniforma bi se našla. Zelo presenečeno so zrli v nas. Parkiram avto in se odpravim do njih ter jim poskušam razložiti naš namen. Na koncu dobim v roke telefon in naj se zmenim sam. Na drugi strani je kot kaže njihov predpostavljen. Še kar nekaj časa traja vso preverjanje in pogovarjanje, preden dobimo odgovor. Ugotavljali smo, da smo verjetni eni izmed zelo redkih tujcev, ki je pristal tukaj. Na koncu ob spremstvu enega izmed varnostnikov le prispemo do dodeljenega prostora. Ljudje v kampu nas sprva presenečeno opazujejo, vendar že po nekaj minutah radovednost izgine.

Šotora postavimo na na naprej pripravljen betonski podest. Med postavljanjem nas zmoti še eden izmed uradnikov, ki želi naše potne liste. Prav neverjetno je, kako je izredno poskrbljeno za varnost.

Ta kamp je v bistvu velik park, ki je v celoti ograjen. Park je zelo lepo urejen in čist.

Ko imamo šotora postavljena in se ravno odpravljamo v mesto, pristopi k nam še eden izmed mnogih varnostnikov in nas zaprosi, če lahko avto in šotora prestavimo na točko kjer nas lažje vidi. Kaj bi naj to pomenilo? Ali zaradi naše varnosti ali zaradi boljše kontrole nad nami. Saj ni pomembno. V kampu smo se počutili zelo OK in ga vsekakor priporočam vsakomur.

 

Svetišče Imam Reza

Odhod v mesto je sprva postregel z malo kaotičnosti ampak iz tega stanja nam je hitro pomagal zelo prijazen Ali. Ali je gospod, ki se ukvarja s fotografijo kot tudi občasno prevaja angleško – farsi. Ali nam je sprva pomagal poiskati knjigarno, kjer bi naj kupili karto mesta. Na hitro smo bili v njegovem avtu in že nas vozi po Mašhadu. Ob vožnji beseda teče. Kaj hitro ugotovimo, da naše druženje ne bo samo do naslednjega vogala, ampak še bistveno dlje. Tako se Ali ponudi, da nas pospremi do našega velikega cilja in sicer do kompleksa Imam Reze. Z njegovo pomočjo smo si lahko ogledali prav vse kotičke celotnega kompleksa kot tudi spoznali pomen in postopek od umivanja do molitve. Razložil nam je molitev in pomen molitve k Imamu Rezi. Z njegovo pomočjo smo si ogledali prostore, ki so za “nevernike” zaprti. Bili smo v mavzoleju in ob sami grobnici Imam Reze.

Celoten kompleks je izredno velik in izredno lep. Prepleta se v večih nivojih. Brez spremstva se hitro izgubiš. Na nas je naredila izreden velik vtis energija, ki se pretaka med ljudmi v nabito polnih notranjih dvoriščih, ki so prekrita s preprogami. Ljudje prosto sedijo in se pogovarjajo. Otroci se igrajo. Drsajo po gladkih tleh dvoran. Vzdušje je v celotnem kompleksu izredno sproščeno. Nekoliko drugače je le ob sami grobnici, kjer izrazi ljudi pričajo o pomenu, ki ga ima Imam na vernike.

Ta večer smo spoznali še kar nekaj zelo zanimivih in prijaznih ljudi, ki so nas napolnili z veseljem in zadovoljstvom. Hvaležni smo Aliju in tudi vsem vernikom, ki so nas sprejeli brez kakršne koli nestrpnosti. Na noben način nismo skrivali identitete in niti za trenutek nismo dobili kakšnega očitajočega pogleda. Še enkrat hvala vsem!

Obisk kompleksa, ki živi 24×7, smo zaključili nekje ob pol dveh zjutraj. Kakšnih fotografij samega kompleksa nismo naredili, saj vstop v kompleks s kakršno koli torbo, aparatom ni mogoč. Pred vhodom je izredno temeljita kontrola, kjer se pregleda do najmanjše podrobnosti prav vsak posameznik (tudi vžigalična škatla in cigareti – videl na lastne oči). Tako strogi ukrepi so zaradi eksplozijo podtaknjene bombe, ki je pred leti eksplodirala v kompleksu.

O obisku v Mašhadu in pogovorih ter izkušnjah bi lahko še veliko zapisal, vendar mogoče ni ravno vse za …. Naj to ostane za pogovor ob pivu.

Mašhad smo zapustili z obljubo in obvezo, da se vrnemo in zaključimo pričete pogovore.

Vozimo proti jugu. Pred nami je kakšnih 1000 kilometrov polpuščavskega sveta. Prometa skoraj ni. Tu in tam pripelje nasproti kakšna cisterna. Avtov je le za vzorec. Tukaj je vse drugače. Cesta, pokrajina, nebo. Drugače je.

Počasi me utrujenost premaga in vožnjo prepustim Roku ter Maticu. Z zadnjega sedeža še tu in tam pogledam na števec ter na GPS. Roku zabičam naj z Yetijem ravna lepo, saj si tukaj resnično ne želim kakšne okvare. Vsake toliko se pojavi peščen vrtinec levo in nato desno. Občasno jih vidimo pet ali več hkrati. Včasih celo vozimo skozi kakšnega.

Dan se hitro prevesi v pozno poldne. Nahajamo se nekje na pol poti med Mašhadom in Kermanom. Počasi moramo poskrbeti za naše prazne trebuhe nato pa že počasi razmišljati o spanju. Tako prevozimo še kakšnih 100 kilometrov in že se pričnemo ozirati levo in desno ter iščemo primeren kraj za postavljanje tabora. Vsa ta vročina, prah in pesek v zraku in zadnje tuširanje, ki je bilo pred dnevi na nas začne puščati posledice. Začeli smo sanjariti o vodi. O tekoči vodi, kjer bi si lahko namočili vsaj noge. Te sanje se zdijo kot skrajna iluzija, saj kamor seže pogled samo pesek, skale, prah in neznosna vročina.

Iran v najlepši možni podobi

Noč se bliža. Ob cesti samo ravnina, brez kakršnega koli zavetja. Skrajno negostoljubna pokrajina. Počasi že izgubljamo upanje na kampiranje, vendar do bližnjega mesta je še cca 200 km. Preveč.

Na desni zagledam gorovje. V trenutku zavijem v smeri gorovja. Oddaljeno je kakšnih 15 kilometrov. Na hitro ugotavljam, da če je kje možno potem bo na vzhodni strani tega gorovja kakšno zelenje, kakšno drevo in tudi mogoče kakšna voda. Pred nami se počasi kaže obris vasi. Ta obris je vedno jasnejši. Z njim tudi izraz na naših obrazih, saj nad vasjo jasno vidimo nasade in seveda možnost za našo kampiranje.

Počasi vozimo skozi vas in začudene obraze lepo pozdravljamo. Vozimo proti nasadom in v njih opazimo ljudi. Hitro iz avta in ponovno pojasnjujemo kaj bi radi. Šotor, spanje,… Na veliko začudenje sledi odkimavanje. Ne gre. Kako ne gre si mislim pri sebi. Poskusim še enkrat. Ponovno ne gre! Prekleto! Kaj pa sedaj. Stojim na mestu in verjetno rahlo obupan zrem predse. Zelo prijazno mi pojasnijo, da tam zgoraj ni luči. Če je to problem potem problema ni. Razložim jim, da ne potrebujemo luči, da imamo luč s seboj. Tudi njim vidno odleže.

Ob poti na dogovorjeno mesto gremo skozi zapuščeno vas in vse višje proti planini. Opremo tovorimo še kakšnih 500 m dalje v klanec mimo starega pokopališča. Končno le prispemo na prav poseben kraj. Tik pod vznožjem planine imamo najlepše mesto za kampiranje. Čudovit pogled na dolino pod nami in še lepši pogled na potok, ki teče iz planine.

Pod lučjo postavljamo tabor. Ponovno smo imeli noro srečo. Nekdo kot kaže le bdi nad nami.

 

Obiski iz vasi

Ne mine 20 minut in imamo že prve obiskovalce. Prišli so fantje s katerimi sem se pogovarjal v nasadih. Prepričati so se hoteli ali je vse OK in ali potrebujemo kar koli. Zraven so prinesli še vrečko kumaric. Sedaj imajo le to, so dejali.  Bili smo iskreno ganjeni. Odšli so šele ko smo potrdili jutršnji skupni zajtrk in to zajtrk na planini. Habibi, eden izmed bratrancev, je vztrajal, da nam jutri prinese zajtrk. Super.

Hitro sem v šotoru, kjer rahel veter s planine ohlaja pregreto ozračje. Uživam v popolnem večeru in popolni noči. Tu in tam me zbudi pogovor Roka in Matica z vaščani, ki nas prav celo noč obiskujejo. Mislim, da je bil zadnji “obisk” nekje ob treh zjutraj.

 

 

Prebudim se ob zori. Ozrem se naokoli. Šele sedaj se lahko dobro razgledam. Nekje tam spodaj vas, pod nami nasadi in zapuščena vas, nad nami planina. Prelepo. Nikjer nikogar. Pokrajina divja, lepa.

Vrnem se iz raziskovanja okolice in že zagledam Habibija, kako pripravlja čaj.  S seboj prinese polno torbo in vse je od doma. Kruh in kislo mleko je pripravila mama. Zelenjavo je utrgal na poti k nam. Vsekakor eden izmed najlepših zajtrkov. Takšno okolje in predvsem takšni ljudje pustijo neizbrisljiv pečat. So razlog in gonilo vseh dni na poti.

Habibi nam pripravi še popotnico in žal se že moramo posloviti. Absolutno, absolutno se želim še vrniti. Hvala vsem!

 

TAGS
RELATED POSTS