Iran 2014 – Puščava praznine

August 3, 2014
Posted in Potovanja
August 3, 2014 Andrej Pulko

Puščava praznine, najbolj vroč kraj na svetu je pred nami

Rahlo grenkobo in delček otožnosti ob stisku rok hitro preženejo novi kilometri poti, ki jih  puščamo za seboj. Levo in desno mimo nas beži pokrajina, ki s svojo podobo kar lepi pogled in posledica so postanki, ki so vedno pogostejši. Vročina je zunaj prav peklenska, pa je šele dopoldan. Kaj nas šele čaka danes?

Pred nami je eden izmed vrhuncev našega potovanja. Videti in doživeti puščavo Dasht-e Lut oziroma “Puščavo praznine”. Področje je eno izmed najbolj negostoljubnih področij na svetu, saj spada med najbolj suha kot tudi med najbolj vroča področja (Meritve MODIS (Moderate-Resolution Imaging spektroradiometer) nameščeni na Nasinem satelitu “Aqua” so v letih 2003 – 2005 izmerile, da se najbolj vroče površje na Zemlji nahaja v Dasht-e Lut in površinske temperature dosežejo 70,7 °C).

Kaj nas žene v takšna področja? Vprašanje. Mogoče dokazovanje? Ali je mogoče le radovednost? Mogoče želja po izkušnji, ki je osnova za spoznanje? Vsak ima svoj odgovor.

Proti Kermanu

Plan je bil nekako takšen. Danes prispeti vsaj do mesta Kerman. Nato glede na uro, razpoloženje in vse ostalo pade odločitev o nadaljevanju poti v puščavo ali pa spanje nekje v okolici. Popoldan v Kermanu je bil dovolj, da smo se odločili nadaljevati pot v puščavo. Okolica Kermana je bistveno bolj slikovita kot mesto samo. Čeprav mesto leži na višini preko 1700 m, leži v kotlini in je obdano z visokimi gorami, ki so skozi celo leto pokrite s snegom. Višina okoliških gora sega preko 3400m. Pokrajina je resnično spektakularna.

Po spustu z višine preko 2500 m se pozno popoldan, oziroma že proti večeru spustimo v puščavo, ki leži vsega na 300 m nadmorske višine. Do sončnega zahoda je ostalo le še 40 minut mi pa na poti v puščavo. Vedel sem za kamp, ki bi naj obstajal nekje tukaj v bližini. GPS pravi naj zavijem desno, gledam ceste ni. Kam naj zavijem? Sranje, tik pred temo, mi pa ne najdemo poti. Sedaj smo nadrsali. Kaj sedaj? Ali naj gremo naprej ali nazaj? Spomnimo se, da smo nekaj kilometrov nazaj videli odcep na desno. To bi lahko bilo to. Nekaj kilometrov nazaj končno najdemo cesto, ki vozi v smeri, kjer bi lahko bil kamp. Cesta prehaja v vedno slabšo. Časa za pot nazaj ne bo. Upajmo, da smo na pravi poti. Napetost stopnjuje dejstvo, da zunaj piha precej močan veter, pesek in prah nosi povsod in da je tik pred nočjo še vedno 47,5 °C.

Spanje na prostem v puščavi

Končno pred seboj ugledamo nekaj, kar bi lahko bil kamp. Hvala bogu res je. Presenečenje sledi, ko nekaj trenutkov za tem ugotovimo, da je kamp zapuščen. Zapeljemo kar na sredino kampa. Vidimo paviljone, ki jih je veter že pošteno utrudil. Nič gremo pogledat. Odpremo vrata. Sledi šok! Vročina je neznosna. Koža kar peče. Občutek je neverjeten. Tema nas priganja. Časa za razmišljanje in dvome ni. Hitro privlečemo skupaj nekaj starih pogradov in že imamo postlano pod milim nebom. Šele v temi ob večerji se začne pogovor in razmišljanja o vzrokih zapustitve kampa in na plan prihajajo zelo zanimive teorije ;).

Noč je minila z nenehnim prebujanjem. Vročina celo noč ne popusti. Najhladneje je tik pred zoro in še tedaj je 36°C. Zorica me prebudi. Odpravim se v notranjost puščave. Vsaj malo želim izkusiti in občutiti to “praznino”. V GPS-u preverim baterije, zraven še vzamem rezervne. Preverim vodo, fotoaparat,…

Okusiti brezmejnost

Pred menoj izginja kakršna koli sled. Pojavijo se prve vzpetine in sipine za njimi. Vzpetine so iz zbitega peska. Pesek in veter sta oblikovala pokrajino. Povzpnem se na eno izmed njih. Ozrem se naokoli. Kakor daleč seže pogled nikjer ničesar. Zavedanje, da je v smeri hoje, do prvega naseljenega kraja 240 km takšne pokrajine, vzbudi v občutek previdnosti in spoštovanja do okolja. Ne glede na GPS si poskušam vtisniti v spomin pot, ki sem jo prehodil.

Po kakšni uri me sonce in misel na sopotnike prisilita k vrnitvi v kamp. Ne bi želel, da moja odsotnost vzbudi preveliko zaskrbljenost. Za menoj je le kakšnih 5 kilometrov hoje po puščavi. Zelo malo. Ampak dovolj, da sem pridobil spoštovanje in hkrati dovolj, da sem se na nek način zaljubil v ta “prazen svet”. V tej praznini je tudi nekaj neizmerno lepega.

Proti Bamu

Mesto Bam je bila skrajna točka našega potovanja. Nahajali smo se 5200 km od doma. V mestu smo si želeli ogledati starodavno trdnjavo Arg-é Bam iz okoli leta 500 pr. n. št., ki je največja zgradba iz blatne opeke na svetu. Zgrajena je bila na Svilni cesti in je bila v uporabi vse do leta 1850.

Obnova citadele po katastrofalnem potresu leta 2003 je v polnem teku. Celoten kompleks je že sedaj zelo lep. Za gradbenika in bodočega arhitekta je bil ogled kompleksa prava poslastica. Materiali, oblike, detajli in volumni, ki nastajajo so neizmerno fotogenični. V “našem” svetu smo polni besed EKO, BIO in ne vem kaj še. To je EKO in BIO!. Lahko se malo zamislimo. Znanje, ki je staro tisočletja in še vedno velja. Vse za gradnjo je iz neposredne okolice brez velike in drage industrije, ki je mnogo krat sama sebi namen.

Bam je vsekakor vredno obiskati. Ko bo obnova v celoti dokončana bo celoten kompleks in sprehod po njem nekaj zelo lepega.

Prespali smo v Bamu. Z večerjo v restavraciji in šišo 😉 smo kronali pozitivno vzdušje, ki nas je ves čas spremljalo v Bamu. Edino kar nas je malo žalostilo in nam dalo misliti je bil naš večen odgovor na vprašanje domačinov. Ali prihajate iz Indije ali greste v Indijo. Šele naš gostitelj, upokojen učitelj, nam je pojasnil, da je v preteklosti bil Bam stalna vmesna točka na poti popotnikov v Indijo. Ja, mogoče pa naslednjič. Zakaj ne?

Prvič na naši poti se bodo začeli kilometri do doma odštevati. Po eni strani veseli po drugi pa vseeno malo žalostni. Pot nazaj nas vodi skozi Kerman in nato proti Yazdu. Ta dan sta sledili še dve izkušnji, ki sta nas krepko streznili in nam za nekaj časa dvignili nivo adrenalina.

O tem pa v naslednjem postu.