Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja Zgodbe s potovanj

Irska, zelena dežela

on
November 4, 2019

Preko Irskega morja do Belfasta

Trajekt za Belfast sem rezerviral zadnji trenutek. Do zadnjega sem čakal in špekuliral ali bo cena še kaj padla. Resda je padla za par funtov, ampak še vedno je bila zelo visoka. To čakanje je imelo za posledico, da je bilo zadnje dve ure vožnje do Cairnryana precej pestrih. Vedno pogosteje sem gledal na uro in računal kako in če se bo izšlo. Zadnje kar bi si želel je, da bi zamudili na trajekt. Tako bi šlo 200 funtov in za en dan bi obstali pred obalo Irske. Prispemo pravi čas v luko. V njej že stoji velik trajekt družbe Stena lines. Trajekt za Severno Irsko, za Belfast. Priznam, da sem bil precej vzhičen ob tej misli.

Nalaganje teče izredno hitro. Zelo mi je všeč, da na teh trajektih se ne nalaga na centimetre. Prostora je ogromno tako po višini kot po širini. Razlog tiči v tem, da se iste linije uporabljajo za tovornjake kot za osebna vozila.

Kar hitro si poiščeva prostor na tem ogromnem trajektu. Raznih salonov, restavracij, kinodvoran, masažnih salonov, spajev, savn,… Vsega kolikor ti srce poželi. Absolutno je vse v nulo urejeno. Kar me je zelo presenetilo in kar sva s pridom izkoristila so zelo ugodne cene hrane v restavracijah. Vprašanje, če ni hrana celo cenejša kot nekje na celini. Tako, da nama je prišlo kar v navado, da glavni obrok narediva v miru na trajektu.

Trajekt za Belfast:

– družba Stena Line

– visok 10 etaž

– dolžina 203 m, višina 40 m

– kapaciteta 661 avtomobilov ali 101 tovornjak

– dolžina vseh linij je 1920 m

Po kakšni uri izginejo obrisi celine. Kamor koli pogledaš zgolj morje. V daljavi se barva morja in neba zlije v eno gmoto. Po slabih treh urah, se že kažejo obrisi Belfasta. Pred nami je nova dežela. Nov mejnik v našem odkrivanju sveta. Toliko krat v življenju sem slišal izrečene besede: Kako si želim videti Irsko. Irska ima v povprečni duši vsaj tako visoko mesto kot Škotska, če ne celo višje. Je dovolj blizu in hkrati dovolj daleč. Dovolj blizu, da se nam zdi domača in dovolj drugačna, da je lahko malo drugačna, če celo malo mitska. In sedaj je tukaj. Kako sem srečen. Ja, dejansko sem srečen da nam je dano videt vse te dežele na tako prvobiten način. 

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East
From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Ballymena, Ballymoney, Ballycastle

Se sliši malo drugače? Ja, to so imena krajev, ki so nama bila smernica za potovanje na skrajno severno obalo Severne Irske oziroma Irske kot otoka. Glede na urnik, sva celo en dan v plusu, tako da bo pot po Irski še bolj sproščena. Plan je nekako takšen, kakšen dan na skrajnem severu, potem pa nadaljevati pot proti jugu po legendarni poti Wild Atlantic way. Bomo videli. 

Kampiramo na kmetiji. Za kmetijo je majhen travnik, ki služi za kampiranje. Seveda smo edini norci, ki vztrajamo v šotoru. Prav za prav smo na tem travniku tako ali tako edini.

Po ustaljeni proceduri zelo zgodaj greva z Aisho opravit kar se opravit mora. Seveda pred tem sledi problačanje v dnevne hlače, jakna in na koncu skok v tople gumijaste škornje. Ena boljših odločitev je bila, da sva si z Zorico na to potovanje vzela udobne, tople gumijaste škornje. Razlogov je več. Prvi je, da ko je sila samo skočiš vanje in že greš svojo pot. Druga prednost je, da imaš noge vedno tople in suhe. In tretja je, da so čevlji za čez dan vedno prijetno suhi.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East
From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Zgodaj zjutraj nas obdaja gosta megla. Tako gosta je, da lahko ugotovim le da je že svetlo in da ne dežuje. Upam le, da ne bo tako cel dan . V kolikor lahko izbiram imam potem že raje dež. V dežju vsaj vidiš nekam. 

Glede na stanje kot sem ga opisal izberem vrstni red ogledov takole: sprva Dark Hedges (Igra prestolov), potem vožnja do morja in po slikoviti cesti Causeway, nato pa seveda na glavno točko današnjega dne. Podali se bomo po Velikanovih stopinjah oziroma velikanovi poti. 

Dark hedges, Causeway scenic route

Na prizorišče Igre prestolov, v nezgrešljiv drevored, smo prispeli ravno ob pravem trenutku. Megla med drevesi zgolj pomaga poustvariti ambient, ki ga tvori ta čudežni drevored. Svetloba iz ozadja le še dodatno povdarja obliko dreves, ki delujejo že prav gotsko. Še sreča, da je prebujanje dneva v polnem zamahu, tako da občutek tesnobe izginja sorazmerno s sončnimi žarki, ki se prebijajo skozi občudovanja vredne oblike narave.

Dan nadaljujemo z vožnjo po eni lepših panoramskih cest na svetu. Živo zelena pokrajina, še zadnje meglice se topijo ob vse močnejših sončnih žarkih, v ozadju pa živo modro morje. Kontrasti, katerih ne pozabiš. Z modrino v ozadju dobiva zelena še toliko močnejši pečat.

Postanki so vse pogostejši. Postanki vsled uživanja v pogledih na prelepe peščene zalive, zeleno pokrajino, ovce, ki se brezskrbno pasejo. Njihove brezsrkbnosti smo se počasi nalezli tudi sami.

Za uživanje v tej prelepi pokrajini izbiramo ceste, ki so že na daleč označene, da niso primerne za večja vozila. Ceste, ki so ozke in težko dostopne. Tako je vse več trenutkov samo naših.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East
From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Velikanove stopinje ali Giant’s Causeway

Legenda govori nekako takole. Nekega dne je škotski velikan Benandonner izzval irskega velikana Fionna mac Cumhailla na dvoboj. Seveda je irski junak izziv sprejel. V ta namen je zgradil pot vse do Škotske. Kar hitro je Fionn ugotovil svojo zmoto, saj je bil Benandonner še bistveno večji kot on sam. Vendar je bil Fionn pametnejši. Ukanil ga je in tako prestrašil, da je škotski mogočnež zbežal nazaj na Škotsko in ob tem begu za vsak slučaj še uničil pot za seboj.

Mogoce en nasvet vsem bodočim obiskovalcem te znamenitosti. V kolikor ste pripravljeni iti peš kakšen kilometer, potem si lahko to znamenitost ogledate brezplačno. Avto pustite na bližnjem parkirišču in po označeni poti greste sami proti morju. Ta nasvet nam je dal uslužbenec parka.

Giant’s Causeway

– sestavlja približno 40.000 bazaltnih stebrov

– nastali so pred 40-50 milijoni let

– posledica vulkanske aktivnosti

– bazaltni stebri so ostanek vroče lave, ki se je ob ohlajevanju skrčila in s tem dobila značilno šesterokotno obliko

 

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East
From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Fanad Head, na skrajni sever Irske

Prvi dnevi na Irskem so več kot izpolnili naša pričakovanja. Resnično je prelep ta del severne Irske. Vendar dnevi neusmiljeno tečejo. Na nas pritiskajo in nas silijo v gibanje. Koliko krat ko pospravljamo kamp, vidim v Aishinih očeh vprašanje: Zakaj gremo od tod, če je pa tukaj tako lepo. Nemalo krat bojkotira odhod, tako da je včasih potrebna kar kakšna krepka beseda, da jo dobim v avto. Ja, ampak takšna ja narava overland potovanj. Včasih prelepe kraje, ko je najlepše, zamenjaš za dneve vožnje po “nekih2 cestah. Ja, ampak to spada v celovito spoznavanje nekega novega sveta. Verjamem, da na tak način pridobiš neprimerno bolj jasno sliko o neki deželi, kot pa da le skačeš po seznamu TOP 10 destinacij.

Pri Londonderryju smo prečkali mejo med Severno Irsko in Irsko. Trenutno še ni formalne meje. Ampak sedaj imamo ponovno Evro in oznake hitrosti v kilometrih na uro. Tudi označbe na cestah so se nekoliko spremenile. Ja, in zelo pomembna stvar, gorivo je precej cenejše.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East
From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Pogled skozi okno in številka, ki je predstavljala zunanjo temperaturo, mi nikakor ni šla skupaj z dejstvom da smo na skrajnem severu Irske. Temperatura zraka je bila celo 27°C, nebo pa brez enega oblačka. Fantastično. Kje so že dnevi na otoku Skye, kjer nas je bičal orkanski veter in deževje, kot ga ne pomnim. Kako vremensko je kontrastno to potovanje. Še izkušnja iz Skandinavije ni blizu tega, kar smo do sedaj doživeli.

 

Ob vznožju gore Errigal proti Donegalu

V začetku popoldneva vozimo skozi nacionalni park Glenveagh. Pokrajina, ki nas obdaja je neprimerno bliže tradicionalni podobi Škotske kot pa Irske. Nežno zaobljene hribe pokriva trava. Od vznožja trava prehaja iz rjavo zelena v rjavo in proti vrhu v rdeče rjavo. Na najvišjih vrhovih pa se kažejo gole skale. Dreves je le ta vzorec in še ta so v najnižjih delih. Popoln kontrast tej barvni paleti pa dajejo skoraj indigo modra gladina jezer, ki jih je vse polno. 

Ura vse prehitro teče. Kljub pritisku noči, mojih kratkih postankov ni prav nič manj. Ne morem se upreti podobam, ne morem si pomagat, da teh prelepih motivov ne bi poskušal ujeti v objektiv. Prav vedno se tolažim z mislijo: sedaj sem tukaj, sedaj moram izkoristit to priložnost. Zvečer bomo že nekako. Ponavadi, se mi takšen pristop ob večerih maščuje v obliki postavljanja kampa v popolni temi.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East
From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Slieve League, 601 m visok klif

Z Zorico se ženeva navkreber, kot da naju preganja vsaj velikan Fionn če ne še kaj večjega. Za vsakim ovinkom in za vsakim vzponom pričakujem razgledno ploščad ali neko oznako, ki bo označevala cilj najinega gorskega maratona. Noče in noče biti konca. Vsaj razgledi, ki se vijejo prooti morju so tako spektakularni, da na trenutke pozabiva na mišice ki pečejo in sapo, ki je vedno plitvejša. Verjetno vse skupaj ni trajalo več kot kakšnih 40 min, vendar se je meni zdelo kot večnost. Zavedal sem se, da se morava še vrnit in poiskati kraj za kampiranje, sonce pa že blizu obzorja.  Vsaj za kakšnih deset minut sem pozabil na vse te misli, ko sva prispela do razgledne točke, od koder se vije veličasten pogled.

 

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East
From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Čarli in Aisha

Za nami je eno najprijetnejših kampiranj tega potovanja. Super večer za super dnevom. Resda smo postavljali kamp že skoraj v popolni temi, kar nas pa ni odvrnilo od grilanja. Ni boljšega zrezka, kot si ga sam spečeš nekje tam zunaj pod milim nebom. In zraven mlačno, če ne celo malo toplo pivo. Ni ga čez to.

Polni adrenalina od včerajšnjega dne in prelepo jutro nam ni dalo miru. Pozitiven nemir nas je gnal naprej. Niti za zajtrk si nismo vzeli časa. Bomo že po poti, smo se tolažili. 

 

Avto se še ni povsem ogrel, ko sem že iskal prostor za parkiranje. Povsem me je prevzelo ribiško pristanišče, kjer je mrgolelo v žive barve obarvanih ribiških ladij. Bile so vse od živo rdeče, modre, zelene in do živo rumene. Privezana je bila prava ribiška flota. Prava paša za oči in magnet za fotoaparat. Ni ga lepšega dne, ko že na vse zgodaj fotoaparat odaja tisti sladek zvok. Klik, klik, se oglaša sprožilec. Z vsakim klikom raste moj nasmeh in zadovoljstvo.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East
From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Za popolno jutro si vzamemo čas in s pogledom na luko pomalicamo še tople rogljičke in vročo čokolado. Kako dene. Ob teh trenutkih popolnega zadovoljstva na sosednji klopi prisede možak, utrjenih potez s kar nekaj leti na hrbtu. Opazim ga, kako pogleduje proti Aishi. Vidim, da si želi stika, vidim, da potrebuje dotik tega mehkega kožuha in globine teh žametnih rjavih oči. Aisho po tihoma nagovorim, da stopi k možaku. V trenutku popustijo vse zavore in kot stara prijatelja sedita drug ob drugem.

Seveda je stekel pogovor. Čeprav zelo težko, sva ga z Zorico razumela. Čarli je imel pred leti labradorca, s katerim sta bila nerazdružljiva. Vendar je nekega dne, čez noč njegov najboljši prijatelj preminil. Vse od tedaj ga neizmerno pogreša. Aisha ga je vrnila v stare čase. Vsaj za trenutek so njegove grobe ponovno božale svilnat kožuh. Večno bom hvaležen aishi, kolikim ljudem je na naših poteh privabila nasmeh in izraz sreče na obraz. Upal bi trdit, da mnogokrat ure in ure dolgi pogovori ne odtehtajo toliko, kot en dotik mehkega kožuha. Ja, to je v naših genih, če si priznamo ali ne. Je naš izgublje ali odrinjen drugi jaz.

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT