Kampirati in metati kamenčke v Afganistan

December 26, 2018
December 26, 2018 Andrej Pulko

Čakajoč na vojaški kontrolni točki

Ja, torej znašli smo se pred novo vojaško kontrolno točko. Pred nami se odpira reka Panj, katera označuje pričetek našega potovanj po Wakhanskem koridorju. Čaka nas kakšnih 300 km poti ob reki, ki pomeni naravno ločnico med Tajikistanom in Afganistanom. Čaka nas najbolj neverjeten del naše poti. Dejansko je celotna pot ob reki Panj in meji z Afganistanom dolga kar cca 550 km. Teh prvih 300 je do kraja Khorog, kjer bomo prišli nazaj na legendarno M41 ali Pamir Highway. Vsega skupaj bomo na tej trasi cca štiri dni. Ozirima štiri noči bomo prespali s pogledom na reko Panj.

Preden pa nadaljujem zgodbo, se moram vrniti k kontrolni točki. Torej zapornica je spuščena, ob njej majhna čuvajnica. Kar hitro ugotovimo, da ni nikjer nikogar. Počasi, ampak previdno se napotim iz avta. Vseeno smo na zelo kočljivi točki. Napotim se k čuvajnici, kličem, nikjer nikogar. Kaj pa sedaj. Kaj naj naredimo. Tik pred sončnim zahodom smo obtičali na zelo neprijetnemmestu. Razmišljamo celo, da bi sami dvignili zapornico in nadaljevali pot. Ampak, kaj če nas kje opazuje kakšen ostrostrelec. Kaj če je kakšna vojaška kontrola kašnih sto metrov dalje? Počakaj malo, saj smo na meji z Afganistanom. Tako pa se ne moremo zaj….at.

AP_EURASIA_2018_3404A

Pod budnim očesom vojaških psov

Mine verjetno kar kašnih 10 minut nakar opazimo, da se nam po pobočju približuje vojak. Z glasnim laježem ga spremljajo trije veliki psi. Prihaja iz bližnjega vojaškega objekta, ki je odaljen kakšnih 300 metrov. Saj nisem bil prepričan kakšen bo njegov odziv. Ali sploh lahko tik pred nočjo nadaljujemo pot? Ali nas bo pošteno nadrl, kaj tako pozno iščemo tukaj? Glasen lajež njegovih psov mi ne pusti dolgo premišljevati. Vem samo, da moram na vsak način skriti Aisho, saj prihajajo prave zverine.

Psi se povzpnejo na zid in s strahotnim laježem sporočajo, da tukaj ni zajebancije. Še na misel mi kaj takega ne pride. Glede na moje izkušnje s psmi, ti ob napadu takšnih psov verjetno ne ostane kaj več kot kakšna minuta bolečega življenja. Pomiri me spoznanje , da so neverjetno poslušni. Le majhen žvižg vojaka jih popolnoma umiri.

Ponovno zelo prijazen vojak pogleda potne liste, preveri vize, vpiše nas v ogromno knjigo in prične dvigovati rampo. Preden se odpeljemo ga povprašam kako je z varnostjo, ali lahko kampiramo ob poti. Na veliko presenečenje nam popolnoma pomirjajoče zatrdi, da samo lahko mirni.

Pogled na nas mali kamp
Pogled na nas mali kamp

Le reka nas loči od Talibanov

Kako naj bom miren, če med nami in Talibani je le reka, ki jo ponekod lahko bolj ali manj preskočiš? Ne vem? Tudi konjak, ki se skriva nekje v naši kuhinji bo premalo.

Vzememo si čas in v miru proučimo topografske karte. Iščemo kraj ob poti, kjer se dolina toliko razširi, da omogoča normalno kampiranje. Kar hitro ugotovimo, da glede na to, da nam je ostala le še kakšna ura dneva, ni druge možnosti, da ostanemo kar tukaj, v bližini vojaškega objekta. Opazovalnica je dobro vidna, kar pomeni da smo na očeh. Ta misel me sedaj še kako pomirja.

Damjan kot vedno več kot odigra svojo vlogo. Hitro poišče najprimernejši kraj in že postavljamo šotore. Sam opravim le najnujnejši del in že se odpraviva z Aisho na večerni obhod. Prav neverjetno, ampak niti trenutek nisem občutil strahu. Čutil sem le neizmerno zadovoljstvo, celo evforijo. Je bela cesta, spali bomo na vstopu v eno najlepših dolin na svetu. In še več, spali bomo lučaj od meje z Afganistanom. In prihaja noč in med nami in njimi ni prav za prav ničesar. Nobene ograje, nobene prepreke.

Zalo težko je opisati trenutke, kot so tile. Veselje nad doseženim, veselje nad premaganim strahom, spoznanje, da živiš življenje. Kljub nevarnostim, ki pretijo na takšnih poteh,  kljub vsemu tveganju in garanju, kjub vsemu se več kot poplača. Preprosto ganjen in kot v rahlem transu zrem po pokrajini, ki me obdaja. Vse je kot v najlepših in najbolj drznih sanjah.

Preziveli
Preziveli

Po grebenu se približujem našemu taboru. V daljavi vidim tri male pike, ki počasi dobivajo jasen obris. Eno je naš mogočen mitsubishi, druga dva pa naša šotora. Kar hitro opazim še postave, ki opravljajo še zadnja opravila. Večerja je že pripravljena. In to kakšna. Dobrot iz naše kuhinje ne zmanjka. Vedno se najde kakšen golaž ali mogoče prebranec, še najboljši pa so špageti z omako. Hmmm,… Prav vsak večer Jožica, Zorica in Damijan naredijo čaroben. Čaroben zaradi hrane, ki jo pripravijo in čaroben zaradi energije, ki jo nosijo.

Vse pohvale mojim sopotnikom. Smo kot grupa, ki je “prešpilala” stotine koncertov. Vsakdo pozna svojo vlogo, ki jo tudi brezhibno opravi. Popolnoma sem prepričan, da je to eden izmed ključnih dejavnikov k našemu skupnemu uspehu. Vsaka čast vsakemu izmed njih!

 

, ,