Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

Kirgizija- prvi znaki višinske bolezni

on
November 3, 2018

Vstop v Kirgizijo

Že nekaj dni smo v Kirgiziji.  Končno v polni zasedbi. Zbrali smo se v Alma Ati od koder smo krenili v prelep kanjon na reki Charyn. Od tam pa v Kirgizijo, v deželo ki je popolno nasprotje Kazahstanu.

V Kirgizijo smo vstopili na njenem skrajnem severo-vzhodu in to vsega kakšnih 80 km od Kitajske meje. Do mejnega prehoda je vodila makadamska cesta. Nikjer žive duše, nikjer nobene gneče. Kljub temu smo se na meji zadržali kakšne pol ure, kar je bilo ravno dovolj, da se je na meji pojavil še en jeep s prašnimi potniki v njem in nato še ena še bolj prašna a nasmejana popotnika na motorju. Takoj je boljši občutek, ko veš da si med “svojimi”.

Cesta za mejnim prehodom je ostala enaka, se je pa popolnoma spremenila pokrajina. Pesek in prah Kazahstana je zamenjala podoba zelenih pašnikov. Kako dene ta podoba našim očem, posebaj še meni, ki sem kar nekaj dni požiral prah in vročino neskončnih ravnin neskončno velikega Kazahstana.

Druzenje
Druzenje

Prva naša postojanka v Kirgiziji je bilo ogromno jezero Issyk-Kul ali po naše toplo jezero. Čeprav leži na višini cca 1700 n.m. prav nikoli ne zamrzne, od tod tudi naziv. Dve noči smo prespali na vrtu prijetnega hostla v mestecu Karakol, kjer smo uživali tako v prelepi okolici jezera, kot tudi ob gurmanskih trenutkih.

Strah pred neznanim

Pred odhodom na letošnjo pot sta mi resne skrbi povzročala le dve stvari, in sicer prečkanje vseh teh “težkih” mej s psičko Aisho (papirji), kot tudi zame nova izkušnja bivanje na višinah preko 4000 n.m. Kar nekaj mejnih prehodov je že za nama in to vse zelo uspešno, upam da bo tako tudi soočanje z drugim velikim strahom oziroma mogoče bi bilo bolj pravilno soočenje z veliko skrbjo in neznanko.

Po dveh dneh v Kirgiziji je pred nami prva resna etapa, dolina Barskoon. Cilj etape je bil ogled znamenite doline, kjer se je rehabilitiral po poletu v vesolje sam Jurij Gagarin kot tudi prva višinska priprava na še višji Tajikistan in njegovo drugo najvišje ležečo cesto na svetu.

Počasi sem si že šel prav pošteno na živce. Kakor koli sem si dopovedoval, da sem v precej dobri formi, da bo vse OK, je vseeno v meni ves čas vrtalo: Kaj pa če?

Prvi del vzpona po dolini zaznamuje odlična makadamska cesta, ki jo vzdržuje rudnik zlata, ki je skrit visoko v gorah. Cesta se prične tik ob jezeru Issy-Kul na 1700 n.m. Najvišjo točko doseže po 54 km in sicer 4025 n.m. Konec etape pa je po dobrih 80 km na vojaški kontrolni točki, kjer brez posebnih dovoljenj ni možno nadaljevanje poti.

Rahel glavobol, pomanjkanje moči – znaki višinske bolezni?

Dan se je prevesil že krepko v drugo polovico, ko smo počasi lezli vse višje. Ves čas vožnje sem nestrpno pogledoval na zaslon navigacije, kjer je že dolgo bil najpomembnejši podatek, kako visoko smo. Vsako sekundo sem nehote pozorno opazoval svoje telo. Počasi sem si že šel prav pošteno na živce. Kakor koli sem si dopovedoval, da sem v precej dobri formi, da bo vse OK, je vseeno v meni ves čas vrtalo: Kaj pa če?

Že med vožnjo se je pojavil rahel glavobol. Takšna rahla napetost v glavi, ravno na meji glavobola. Kar hitro sem ta znak začel pripisovati višini, saj drugače skoraj ne poznam težke glave, razen po kakšni naporni noči 🙂 . Torej le nisem imun. Torej se že kažejo prvi znaki.

Zelo pomirjujoče je zvenelo navodilo, ki smo ga prejeli od našega šefa za telesno in mentalno počutje, od našega Damjana: Nikakor ne dihajte hitreje, kontrolirajte dihanje. Dihajte počasi in s trebuhom.

Prispeli smo na najvišjo točko etape. Smo na prelazu nekaj nad 4.000 n.m. Po planu priprav smo si vzeli kakšno uro pavze za sprehod po grebenu. V kolikor naj gre kaj narobe, naj gre sedaj, saj se lahko zelo hitro spustimo na precej nižjo višino. V naslednjih dneh mogoče ne bo tako enostavno.

Aisha se ni prav nič ozirala na vsa opozorila. Kakor hitro je slišala žvižge svizcev, se je podala v lov za njimi. Kakor hitro je katerega skoraj ujela, se ji je ta zadnji trenutek skril v luknjo. Tako je v lovu za njimi počasi izginjala tam za grebenom visoko nad prelazom. Nekaj minut sem še počakal, potem pa sem se podal za njo. Počasi a vztrajno sem grizel v kolena. Strah za psičko je pomagal, da sem pozabil na pomanjkanje kisika in vse glasnejše sopenje. Srce je prišlo skoraj ven pogledat, kdo ga želi ubit. Kakor hitro sem jo zagledal sem ugotovil, da nisem na naših ravnicah. Za trenutek sem se kar sesedel in v mislih ponavljal Damjanove besede; dihaj počasi in globoko. Kako hudiča težko je, saj mi pljuča želi raznest, kako naj potem še diham počasi. Minuta ali dve rahle panike, potem pa se je telo le umirilo. Počasi sem začel uživati v neverjetnih pogledih, ki mi jih je nudilo deviško okolje, še trenutek za tem pa v rahlem zmagoslvju, ki sem ga čutil ob premaganem strahu.

Kirgizija, dolina Barskoon

Privilegij, …

Privilegij ali nagrada? Privilegij je biti tukaj. Privilegij je biti in doživeti to deželo. Privilegij je deliti ta trenutek s prijatelji. Kakor je sla, ki nas žene onkraj znanega, onkraj domačega, onkraj varnega, prekletstvo in hkrati dar, ki se kaže v trenutkih kot je tale.

To noč bomo kampirali dejansko sredi ničesar in hkrati v centru vsega. Smo na manjšem grebenu nad sotočjem dveh ledeniških rek, ki tvorita manjšo delto s tisočerimi kanali. Vegetacija že dobiva rahel zlat odtenek. V višavju se že približuje jesen. Zahajajoče sonce le še povdari te tople barve. Kot kontrast se v ozadju pnejo visoke gore, ki so odane v večen sneg in led. Lesketajoča barva reke, ki teče tik pod nami, doda še ščepec skrivnosti. Od kod in kam. Kaj je onkraj? Kaj je tukaj? Vsa vprašanja so odveč. Vsa vprašanja so nepomembna, saj preteklost in prihodnost izgineta. Sedaj resnično živim, saj se zavedam trenutka. Le ta trenutek obstaja, vse ostalo je iluzija. Le sprožilec fotoaparata tu in tam prekine popoln mir.

TAGS
RELATED POSTS