Mati vseh rek ali Amu Darya

December 31, 2018
December 31, 2018 Andrej Pulko

Amu Darya (perzijsko Mati vseh rek) ali iz antike nam bližje reka Oxus. Reka, ki nastane ob združitvi glavnih pritokov Vakhsh in Panj. Z njenim prvim glavnim pritokom smo se srečali že v Kirgiziji (Kyzyl-Suu), kjer nam je njen povišan vodostaj preprečil dostop do baznega tabora pod Lenin peakom (7.134m). Primorala nas je, da smo prespali ob njenem obrežju ob kraju Sary Mogul.

Drugi glavni pritok reka Panj, pa nam je štiri dni delala družbo, ob kateri nam ni bilo niti sekundo dolgčas. Reka Panj je izdolbla globoko dolino med gorovji Hindukuš, Karakoram in Pamir. Ta dolina nosi ime Wakhanski koridor. Le kakšnih 20 kilometrov je širok ta pas ozemlja v Afganistanu, ki ločuje Tajikistan od Pakistana.

“Reka Oxus je reka, katere izviri, pipovedujejo o pozabljenih narodih in skrivnostih neznanih dežel”

 

Verjamemo, da nosijo zibelko naše rase.”

Lord Curzon

Amu Darya, Oxus in Wakhanski koridor

Amu Darya oziroma Oxus je bila tisočletja navdih raziskovalcev in pustolovcev. Bajno bogastvo civilizacij, ki so uspevale ob njenenih bregovih je med drugim navdihnila zudi Alexandra Velikega, za njegov 35.000 kilometrov in 13let dolg pohod proti Indiji. Prav za prav so bile navdih za njegov pohod legende, ki jih je poslušal kot fantič. Legende o Argonavtih, o zlatem runu, kasneje pa o bajnih kraljestvih vzdolž reke Oxux.

Kakšno leto ali dve nazaj, sem si večkrat zaporedoma ogledal dokumentarno serijo “Alexanders Lost World” in njegovem pohodu proti Indiji. Zgodovina je nekaj kar me vedno pritegne. Še bolj pa so me očarali in kar malo začarali pa prizori potovanja po tako “drugačnem” svetu. Dnevi in dnevi v prašnih terencih po svetu, ki je nam še kako tuj.

In poglej, danes smo tukaj. Danes ob večerih čistimo enak prah s svojih umazanih oblačil. Zremo v isto prekrasno pokrajino in čutimo enako strahospoštovanje do gora, ki so pred nami.

Pot po kateri sedaj potujemo, je bila v zgodovini zelo pomembna veja svilene poti. Ena izmed poti iz Kitajske proti Sredozemlju je vodila tudi preko Pamirja. To je bil tudi razlog, zakaj so ob reki Panj nastale mnoge trdnjave. Te trdnjave so s svojim moštvom imele dve vloge. Prva je bila zagotoviti karavanam varno pot in druga je bila hkrati pobirati dajatve. Čeprav danes ni ostalo kaj dosti od nekdaj mogočnih poslopij imajo ene izmed njih še danes vlogo nadzora. Ene izmed njih še danes vojska uporablja za nadzor meje z Afganistanom.

Trdnjava Qahqaha
Trdnjava Qahqaha

Dolina trdnjav

V kolikor se boste odločili, da obiščete trdnjavo Yamchun in to z avtomobilom, vam vsekakor toplo priporočam, da v kolikor resnično niste vešči vožnje po izredno strmih in ozkih kozjih poteh, potem vožnjo prepustite lokalnim voznikom. Mi smo se resda sami podali na pot, vendar v kolikor bi vedel kako navarna je na določenih mestih, se za ta podvig raje ne bi odločil.

Sama pot postreže z izjemnimi pogledi na dolino, kar je vsekakor bil tudi razlog za postavitev te trdnjave, ki je nadzorovala potovanje karavan iz bližnje Kitajske in proti njej. Nam to ni kaj dosti pomagalo, saj preprosto ni bilo kje varno parkirati avtomobila, tako da smo bili primorani nadaljevati pot nazaj v dolino.

Za ta dan smo imeli v načrtu poiskati še trdnjavo Namadgut. Razlog je tičal v petroglifih, ki so se nam izmikali že ne vem koliko krat. Od Mongolije do Kirgizije. Kot kaže se nam bodo tudi tokrat. Mogoče

Ponovno se prehitro bliža večer. Nad trdnjavo Qahqaha in njenimi petroglifi smo že dvignili roke. Sedaj je važno, da najdemo nekje primeren kraj za postavitev kampa. Vsekakor to ni ravno enostavno saj še vedno nas le reka loči od Afganistana in s pojavom naselij so tudi vedno bolj prisotne vojaške patrulje. Previdnost ni nikoli odveč.

Ob poti

Kampiranje ob trdnjavi Qahqaha in končno petroglifi

Le še nekaj minut dnevne svetlobe je ostalo ko zagledamo napis Pamir camp. Napis je stal ob domačiji. Sicer nikjer ni videti nobenega kampa, kar pa mi je tudi popolnoma vseeno. Samo, da nas vzamejo pod streho. Po pogovoru imamo celo izbiro. Lahko spimo v njihovih izbah, ali na dvorišču postavimo šotora. Glede na slabe izkušnje z bolhami izpred dni, se sedaj raje odločimo za slednjo. Že v trdi temi najdemo prostor pod drevesi in v hipu šotori že stojijo. Vsekakor je daleč od idealnega, ampak spali bomo mirno.

Kje bi se še včeraj mislili, da bomo potem ko smo že obupali nad mislijo, da bomo poiskali trdnjavo Qahqaha in peroglife ob njej, jo kljub temu videli. In ne samo to! Povsem slučajno so naši šotori stali le kakšnih 50 metrov od nje. Kako življenje včasih postreže z najslajšim, ko to niti najmanj ne pričakuješ.

, ,

Leave a Reply