Nazaj v Evropo

Potovanja
Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives

Do Gibraltarske ožine

Ostalo je vsega le še nekaj sto kilometrov afriških cest pred nami. Za prvič bo več kot dovolj. Najlepše je, ko si poskusil in te ima da bi še, ampak moraš počakati do naslednje priložnosti. Tako bomo morali tudi mi. Bilo je zelo dobro, celo odlično. Sedaj pa bomo morali počakati na novo priložnost.

Ko tako vozim proti zadnjemu kampiranju, uživam v prekrasni pokrajini. Rahlo gričevnat svet poskrbi za prelepo igro svetlobe in senc. Nizko jesensko sonce še poudari igro barv. Prelivajo se vsi odtenki rjave. Od svetlo peščene do rjavo rdeče. Nikakor si ne bi mislil, da je Maroko tako bogat s kmetijskimi površinami. Odtis pridnih rok pusti sled na pokrajini kot tudi na ljudeh, ki v takšnem okolju bivajo ali pa zgolj čez takšno okolje potujejo. Ta pečat me vedno navdaja s spokojem in zadovoljstvom.

Pozno popoldne na rodovitnih planjavah osrednjega Maroka
Pozno popoldne na rodovitnih planjavah osrednjega Maroka

Spanje v nasadu oljk

Popoldan se preveša že v večer. Sence so že vedno daljše. Počasi že celo izginjajo. GPS naju vodi do kampa. Kilometri vse počasi izginjajo, tema se vse prehitro bliža. Preplavljajo me mešani občutki. Neizmerno uživam v večerni vožnji po prelepem maroškem podeželju, hkrati pa me preganja misel na iskanje prenočišča. 

Pot postaja vse slabša. Vse višje se vzpenjamo. Tik pod vrhom bi naj bil kamp. Malo v dvomih pogledujem proti navigaciji. Še nekaj sto metrov in pred nami se odpre prizor, ki se ga prav nikoli ne naveličam. Še kot prvič se tudi po več sto kampiranj razveselim lepega mesta za prenočevanje. Tokrat bomo spali v majhnem kampu sredi nasada. Povsem na samem. Prelepi pogledi se vijejo na vse strani. Saj se prav težko brzdam, da ne vzamem fotoaparata in stečem. Nič, postavit je potrebno kamp. Fotoaparat bo že počakal. 

Zadnji večer v Maroku
Zadnji večer v Maroku

Gurmansko razodetje za slovo

Kakšna dva kilometra vstran se pod vrhom nahaja majhna vas. Nemir v nas ter nasvet mladih gostiteljev nas je gnal v noč. Želja po še več. Želja izkusiti in doživeti do zadnjega trenutka. Čas počivanja bo že enkrat prišel.

Mlad vodnik nas skupaj z Aisho pospremi po strmi in ozki ulici. Opazujem osuple obraze vaščanov. Sedaj že vem, da je vzrok naša Aisha. Na srečo kar hitro prispemo do manjšega lokala, kjer je prostora za 3 mize, oziroma kakšnih sedem gostov. Čeprav se je naš mlad vodnik v našem imenu že vse dogovoril, kar z rahlo nejevero stopim v odprt lokal. Še enkrat z mimiko preverim, ali resnično sme Aisha z nami. Dobim pritrdilno gesto. Super, zadovoljni sedemo v kot.

Nad pultom, že na ulico visi velik kos mesa. Ne mine minuta, ko velik nož drsi skozi meso kot skozi maslo. Še hip kasneje in že slišim eno izmed najlepših melodij moje preproste duše. Meso za nas že cvrči na žaru. Usta polna sline le stežka obračam od prizora. Vse težje sledim Zoričinim besedam.

Še kakšna minuta in že se naslajam nad mojstrovino žara. Meso ravno prav zapečeno, čistuni bi celo rekli, da je mogoče še kje celo rdeče, mogoče še celo kakšna kapljica krvi. Sam pa neskončno uživam v neskončno sočnem kosu mesa, ki zagotovo ni od svinje. Zgolj ugibal bi lahko kateri živali je pripadala. 

Vse bolj smo postajali atrakcija vasi. Vse več ljudi se je ustavljalo pred lokalom in zvedavo zrlo vanj. Glede na po mojem mnenju dovolj samokritičnosti, je bila razlog psička Aisha. S svojo pojavo in s svojim vzornim vedenjem je verjetno v vaščanih vzbujala tolikšno začudenje, da so se morali na lastne oči prepričati besedam drugih.

Pred Cadizem, hugozahodna Španija
Pred Cadizem, hugozahodna Španija

Seveda sva pozabila, da ura v Maroku in Španiji ni enaka. Seveda sva zamudila na trajekt. Ampak nič hudega, počakala sva kakšno uro in že je bil drugi tukaj. Carinske formalnosti so stekle hitro. Še vožnja vzratno na trajekt in že smo na poti na našo celino.

Le kakšnih 70 km proti Portugalski smo uspeli narediti, ko smo na prelepi obali pred Cadizem prenočili. Super je Maroko ampak Španija. Hm…. 

TAGS
RELATED POSTS