Od skrajnega severovzhoda proti Fesu

Potovanja
Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives

Do nacionalnega parka Tazekka

Celotna dosedanja pot po Maroku je v nas prebudila zelo mešana občutja. Vsake toliko časa so na dan privreli dvomi in vprašanje. Ali bo Maroko eno veliko razočaranje? Ali se bo potovanje, ki je bilo namenjeno sproščanju, testiranju nove opreme, priprave Aishe na “ta prave” stvari, sprevrglo v eno veliko žalost? Temu je kriva izrazito negativna energija na celotni poti po severu države. Seveda so bili svetli in lepi trenutki v Chefchaouenu, potem srečanja z otroci, kampiranje na grebenu,… Ampak na vse to pada negativna energija umazanije, pokrajine brez značaja, kot da je celotna regija zavita v nekakšno sivo meglo.

Danes obračamo iz skrajne severovzhodne točke Maroka, kraja Saidija, proti jugozahodu. Še nekaj kilometrov vozimo ob strogo zastraženi meji z Alžirijo, ki je že vrsto let popolnoma zaprta. Prehod meje med državama ni možen že vse od leta 1994. V mesto Oujda zavijemo na zahod. Kakor hitro spremenimo smer potovanja se spremeni pokrajina in naenkrat barve oživijo. Ni več sive, pokrajina dobi jasen obris in jasne barve. Danes, po končanem potovanju, lahko rečem, da se je na tej točki lomilo naše potovanje. V tem trenutku je šlo vse na bolje.

 

Nekje ob poti

Brata

Po kakšnih dveh urah bolj ali manj puščavske pokrajine v daljavi zagledamo obris planin. Skrajni čas, saj smo namenjeni v nacionalni park Tazekka, ki slovi po gozdovih, ki so med najbolj ohranjenimi in največjimi v celotni severni Afriki. Še nekaj minut nazaj ni prav nič kazalo na to, saj nismo videli niti drevesa, kaj šele velike gozdove.

Dostop do nacionalnega parka predstavlja mesto Tazekka, po katerem je park tudi dobil ime. Dan se je začel prevešati v popoldne in glede na to, da se odpravljamo v gozdove, smo se oskrbeli z novimi 20l vode in nato še poskrbeli za svoje trebuhe. Kot imamo navado vedno jemo nekje na ulici.  Sledenje intuiciji nas je pripeljal v neposredno bližino avtobusne postaje. Nasproti le te je sedelo kar precej možakov in srebalo metin čaj. Z Aisho se napotiva proti eni izmed miz ko me ogovori mlad moški. Očarala ga je Aisha. Hitro pokliče še brata, ki v perfektni angleščini z nami pelje pogovor. Med tem se sam dogovori z lastnikom majhnega lokala, da samo za nas zakuri ogenj in nam pripravi maroško specialiteto. Hrana je bila božanska. Zapomnite si, najboljše se je na ulici! Pozabite restavracije in menije!

na ulici Taze

Nacionalni parka Tazekka

Strma cesta in ogromno ovinkov vodi do nacionalnega parka. Ko le prispemo na planoto nas pričaka gruča otrok. Malo zamazani, malo šmrkavi, malo raztrgani. Takšni kot smo nekoč pred davnimi leti bili sami. Vidim, da prodajajo nekaj, nekaj podobno palminim vejam. Radovednost in spoštovanje do otrok je prevelika, da ne bi ustavil. Odprem okno, ko mi vseh pet, šest ali še več otrok v avto tišči njihov izdelek. Vse je OK, dokler nismo potegnili na plano daril zanje. Potem se je začel majhen kaos, ki je rezultiral v obrnjenem ogledalu, porisanih mojih vratih,… Za trenutek sem bil kar jezen ampak po parih minutah razmišljanja me je postalo kar malo sram. Kaj bi našemu otroku moral pokazati, da bi se tako razveselil? Kaj bi sam moral videt ali si kupit, da bi v sebi prebudil takšen val navdušenja. In to vse le za kemični svinčnik, malo ravnilo,… Ja, sram je!

Nacionalni park Tazeka

Vožnja na višini cca 1400 – 1500 n.m. je prav prijetna. Temperatura ravna pravšnja, skoraj nikjer nikogar. Mine kakšne pol ure in pod vznožjem manjšega vrha naletimo na urejen prostor, ki kar vabi. Vidimo majhno leseno hiško, pred katero so sedeli trije ali štirje mladeniči. Pojasnjujejo, da delajo v narodnem parku kot vodiči. Skozi pogovor nam hitro dajo dve ponudbi in sicer ponudijo nam prostor za kampiranje in možnost ogleda podzemnih jam. Prvo možnost zagrabimo takoj, drugo pa malo kasneje proti večeru, ko dorečemo tudi uro odhoda.

Večer je minil v zelo sproščenem vzdušju, ki nam ga je pričaral eden izmed vodnikov. Zaključil se je z obveznim maroškim čajem, ki nas je pogrel v prihajajoči mrzli noči. Na tej planoti pozimi pade tudi precej snega, ki pa se ne obdrži ravno dolgo.

Jutro je še prehitro tukaj. Tako bi še dremal v topli spalki, ampak Aishi je prav malo mar za moje želje. Vztrajno sedi pred vrati šotora in me vsake toliko dregne s tačko ali smrčkom. Prav dobro vem, da mi ni druge kot da se spravim iz spalke ter ugodim njeni radovednosti. Tako se je začelo bolj ali manj vsako jutro na našem potovanju. Prav srečen sem, da je noč že dovolj dolga in da spimo celo kakšnih 8-9 ur, kar se še kako prileže.

Ura je devet in že se pojavita naša dva vodnika. Razdelita čelade s svetilkami in že gremo na pot. Dobre pol ure od kampa je vstop v jamo. Seveda jama ni urejena za obiske. Temna, mokra, blatna,… Hitro privrejo spomini na nesrečen padec v podobni jami v Albaniji. Takrat se je kljub šivanju končalo precej srečno zame. Kar precej časa vztrajam, nakar se ob zelo nevarnem prehodu odločim, da je dovolj zame. Vsak trenutek imam občutek, da mi bo zdrsnilo in bom ponovno strmoglavil v kakšno luknjo ali kaj podobnega. V tej jami pa je zadeva še toliko bolj nerodna, saj so prehodi skozi katere smo že šli tako ozki, da si ne znam predstavljati reševanja polomljenega človeka skozi tako ozke prehode. Kakor koli, sopotnica je nadaljevala pot, sam pa sem se z enim izmed vodnikov vrnil v tabor. Menim, da je na potovanjih tako daleč od doma potrebno imeti še za stopnjo ali dve rezerve pri tveganjih.

Nacionalni park Tazeka

Obisk parka Tazekka je bila prava odločitev. Že sam pot je bila pravo nasprotje prvim dnem potovanja po Maroku. Celotno področje proti Fesu je nabito z neprimerno pozitivnejšo energijo kot jo je možno zaznati ob obali. Tudi kar se čistoče tiče je kot bi bil v drugi državi če ne celo celini. Skratka pot, Taza s svojim kulinaričnim in spoznavnim doživetjem ter nato gozdovi, kjer smo dokončno opravili še z zadnjimi ostanki slabih misli ter občutji. Od tod dalje je bil Maroko kar ena majhna poslastica s presenečenji, ki jim kar ni bilo konca.

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT