Po obali Atlantika

Potovanja
Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives

Bliža se že zadnja etapa potovanja po Maroku. Še vožnja ob Atlantski obali in že bomo zavili nazaj proti Ceuti in s trajektom nazaj v Evropo.

Do sedaj nam je Maroko postregel z izredno raznolikostjo. Ta raznolikost se je kazala v ves čas spreminjajoči se pokrajini, ki smo jo doživljali vsak po svoje. Bili pa smo si bolj ali manj edini, da je z dnevi, ki smo jih preživeli v Maroku, rasla tudi čarobnost dežela. Vedno bolj nas je srkala vase. Upal bi si trditi, da se prava magičnost Maroka začne s prečkanjem Visokega Atlasa. Mogoče tudi zato, kar sam prisegam na bežanje iz urbanega. Šele tedaj lahko diham na polno.

Kar malo sem slutil, da z vožnjo proti Atlantiku, da z vsakim kilometrom, ki smo ga naredili v smeri na zahod, bo začela ugašati ta čarobnost. Čarobnost, ki smo jo v zadnjih dnevih čutili od zore do mraka. 

Sončni Zahod
Sončni Zahod

Skrajna jugozahodna točka našega potovanja je obalno mesto Sidi Ifni. Mesto leži slabih 1000 km južneje od Gibraltarja. Zaradi svojega milega podnebja skozi vse leto in primernih valov, velja za obljubljeno deželo srfarjev. Temperatura zraka je bolj ali manj celo leto enaka. giba se od 20-25°C. 

Bolj kot srfanje je bil naš cilj obala nekaj kilometrov severneje. Obala ob plaži Legzira. Obala oziroma obalni klif vabi s svojimi ogromni oboki, ki kot katedrale stojijo nad morjem. Jutranji sprehod pod oboki je posebno doživetje. Še posebej, ker z obokov ves čas pada kar precej veliko kamenje. In glede na to, da v naši opremi ni bilo čelad, smo s pospešenim korakom občudovali umetniško izražanje matere narave.

Sidi Ifni
Sidi Ifni

Po kakšnih 20 dneh smo prvič obrnili proti severu. Dosegli smo skrajno točko našega potovanja. Prišel je trenutek vrnitve. Na določene prelomne trenutke v življenju kot tudi na potovanju se prav nikoli ne navadim, in prav je tako. Včasih mora bolet. Mora bolet, da veš da si živ. Živ ne samo telesno, ampak tudi s srcem. 

Ob tem trenutku me prav vedno navdajajo mešani občutki. Žalost pred zavedanjem vrnitve, ki jo tako z lahkoto povezujem z minljivostjo. Z vožnjo tam nekam izgleda vse mogoče. Vse je lahkotnejše, lepše. Z vračanjem je sanj ali celo iluzije konec. Vse postaja vsakdanja realnost. Kruta in hkrati zelo poštena realnost minevanja.

To melanhonijo je zgolj podkrepila večna prisotnost megle nad obalo. Prav neverjetno je, kako se je oklepa. Kot bi želela še pospešiti naš odhod. 

Zahodni Maroko
Zahodni Maroko

Na poti na sever sva se na kratko ustavila še v mestih Essaouira, El Jadida ter Casablanca. Prav ves čas vožnje ob obali naju je spremljala megla. Za dvig razpoloženja sva nekatere odseke poti opravila malenkost v notranjosti, saj kakor hitro sve zavila le nekaj kilometrov od morja, naju je pričakalo prelepo sončno vreme. 

Kljub upadu razpoloženja ne bi te poti spremenil. Na nek način je bila zelo OK. Dinamična cesta, polna prelepih odsekov. Kilometri in kilometri vožnje tik ob morju. Prazna cesta je omogočala spremljanje penečega morja na neskončnih kilometrih peščenih plaž. Nekaj magičnega je v pogledu na morje. Le kakšno surfarska naselbina polna življenja me je predramila iz melanholičnega sanjarjenja.

TAGS
RELATED POSTS