Po ravnicah do Urala in še dlje

Jutro je prišlo še prekmalu. Šele druga noč v šotorih. Telesa se nam še niso privadila na spanje na trdih tleh.  Tako precej “polomljeni” zgodaj zjutraj lezemo iz šotorov. Vendar dlje nas žene adrenalin, ki je še kako prisoten.

Povzročitelja nočnega nemira nismo odkrili. Ta skrivnost bo odkrita šele nekaj dni kasneje. Nekaj malega pozajtrkujemo in že hitimo dlje. Prva naloga je napolniti rezervoar, še pred tem pa priti do rubljev. V kakšni uri smo uredili tudi to. Sedaj pa v smeri Kurska. Kursk nam je bil zanimiv, saj se je na poljih Kurska odvijal največji tankovski spopad v zgodovini vojskovanja.

GPS kaže ure in ure bolj ali manj stalno smer. Smer vzhod. Tako bo še kar nekaj dni. Ne glede na to, da smo vozili bolj ali manj po glavnih cestah, smo vozili praktično ves čas po regionalkah. Izmenjujejo se odseki, kjer je tako pokrajina kot tudi cesta prelepa. Pridejo pa področja z izredno slabimi odseki, kjer je cesta izredno uničena. Skoraj si ne predstavljam nočne vožnje.

Drugi dan vožnje po Rusiji prispemo do mogočne reke Volge. Reka Volga je s svojimi 3690 km najdaljša evropska, kot tudi ruska reka. Ravno tako je največja po pretoku. Bolj kot ti podatki nas je privlačila s svojim imenom, ki se je ničkolikokrat zapisalo v zgodovino. Tako vozimo in vozimo ob njenem obrežju s pogledom na njen miren tok. Kar ne morem odtegniti pogleda z nje. Tako se odločim in s pomočjo GPS-a pričnem iskati dostopa do njenega obrežja. Po kakšnem kilometru ali dveh nam le uspe. V bližnji trgovini kupimo kruh, klobase, kefir in že zajtrkujemo na obrežju.

Kar se sprva zdi kot reka je le njen manjši rokav. Uživamo ob pogledu na njen miren tok. Glavni tok se vije nekje tam daleč. Spremlja ga nič koliko manjših rokavov, ki skupaj ustvarjajo otoke. Otoki pa skupaj z reko tvorijo labirint divje narave, kjer se prepleta gozd z mogočno reko. Kaj se le skriva v njenih globinah?

…… Pot nas vodi dlje. Kar nekaj kilometrov vozimo ob Volgi v smeri Samare. Po dolgem času smo tako spremenili smer. Sedaj je smer sever. Na poti naletimo na ogromne hidroelektrarne, katere s svojo kolosalno velikostjo zbujajo spoštovanje.

Volga je za nami, Samara in Ufa prav tako. Pred nami pa Ural. Meja med Evropo in Azijo je tujah. Počasi prihajamo v svet Sibirije.

Prišli smo v Azijo, prečkanje Urala

Vožnja preko Urala bi lahko bila prav lepa. Bi lahko je zaradi izrednega prometa. Število tovornjakov na cesti je prav neverjetno. Verjetno jih je celo več kot osebnih vozil. Le ob redkih trenutkih sem uspel za hip s pogledom pobegniti na hribovja, ki so izginjala tam nekje v daljavi. Povsod, prav povsod dokler seže pogled se raztezajo gozdovi.

Za Uralom nas čakajo mesta Chelyabinsk, Omsk, Novosibirsk in nato sprememba smeri. Smer jug, smer Mongolija. Vendar do tja je še nekje dva do tri dni naporne vožnje.

Zlomljeno vetrobransko steklo

Za Chelyabinskom ponovno doživimo smolo, ki nam je za kakšen dan ali dva precej pokvarila razpoloženje. Še danes ne vemo od kod je priletel kamen, kamen velik kot lubenica, sicer bolj majhna, in ponovno je šlo vetrobransko steklo.

Ponovno ura preklinjanja in mogoče celo kanček samopomilovanja, ampak večer in iskanje spanja je pregnalo grde besede z besednega repertoarja.

Ta večer je bolj ali manj vse bilo eno veliko sranje. Ampak prav noben večer oziroma noč ne traja dlje kot do jutra. Naslednji dan nas čaka vožnja proti Omsku. Misel, da bomo v Omsku popravili steklo in nato še pogled na GPS, ki je našel bližnjico nas je navdal s pozitivno energijo. Včerajšnji turoben večer je že za nami. Veselje je trajalo, saj nismo vedeli kaj nas šele danes čaka. Super napredujemo in prav uživamo v prazni cesti. Sam še celo modrujem o vzrokih precej prazne ceste, kar se naenkrat pred nami pojavi “checkpoin” in to sredi polj. OK, je pač nekakšna kontrola. Pregledajo avto, pregledajo dokumente, vzamejo imigracijske kartone,… In že nas napotijo dalje. Šele sedaj nam potegne. Jeb..ti, zakaj so nam pobrali imigracijske kartone. Z malo neumnim izrazom na obrazu grem do vojaka in ga vprašam če smo slučajno na meji. Seveda, mi zatrdi! Jeb..ti zaklejem. Pa ja mi smo prečkali rusko mejo z Kazahstanom. V Kazahstan ne moremo (datum na vizah), nazaj tudi ne. Kaj pa sedaj? Mlad vojak je dojel naš problem in nas pospremi nazaj k carinikom in policiji. Še sami ne vejo kaj je za naredit. Mine kakšne pol ure in končno dobimo žig, ki je razveljavil naš izhod iz države. Kot smo včeraj preklinjali, tako danes hvalimo vse svetnike in svete osebe, ki se jih spomnimo. Edino GPS se je peljal zunaj na haubi vse do Omska. Nauk, nikoli ne potuj brez klasičnih kart in nikoli ne zaupaj slepo GPS-u!

Prisilno spanje v hotelu “na ure” v sibirskem mestu Omsk

Pozno popoldan prispemo v Omsk in poskušamo najti delavnico za popravilo stekel. Seveda smo za danes prepozni. Bomo pač prespali tukaj. Poiščemo en, prav prisrčen hotel, kjer je obračunska enota ura. Zakaj že na uro 🙂 ??? Kakor koli, dobili še postrežbo v sobi in bilo je čisto super.

Naslednji dan s pomočjo domačinov rešimo steklo in vzdušje je praktično popolno. Sedaj še zadnja etapa po ruskih ravnicah. Pred nami je Novosibirsk, za nami pa nekje 5700 km. Počasi dobivamo okus po Rusiji, po tej mogočni, lepi, prostrani in surovi državi.