Po severnem Maroku do meje z Alžirijo

Potovanja
Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives

S trajektom do Afrike

Pred nami je prečkanje Gibraltarske ožine. Ožina je na najožjem delu široka le slabih 15 km. Le slabih 15 kilometrov je med Evropo in Afriko. To pomeni, da jo povprečno dober plavalec preplava v 5 urah.

V Maroko vodi kar nekaj morskih poti. Mi smo izbrali linijo Algeciras – Ceuta. Nakup kart je v zelo sodobni luki v Algecirasu zelo enostaven. Le velikost luke malo prestraši. Po njej vodi kar nekaj poti. Potrebno je gledati le table, ali pa počakati nekoga in voziti za njim. Vkrcanje poteka hitro, rutinirano. Sicer ne vem zakaj sem moral kot eden izmed redkih voziti na trajekt vzvratno, ampak to ni bila ravno neka težava. Mogoče pa je to test, ali si sploh sposoben za Maroko?

Rahlo nervozen sem bil le zaradi Aishe. Nisem bil prepričan kako se bo psička odzvala na hrup in zibanje trajekta. Hkrati pa sem vedel, da ne bom smel biti zraven nje, kar mi je povzročalo še dodatno skrb. Vendar je vse šlo gladko. Sprva so mi zelo prijazno dopustili, da sem del poti bil z njo. Kar hitro sem videl, da je hrup ladijskih motorjev prav nič ne moti. Kljub izredni vročini v podpalubi je kar hitro zaspala. Z njenim spancem pa sem našel tudi sam svoj mir med ostalimi potniki. Za razdaljo dobrih 30 km je trajekt potreboval točno eno uro. Vse se je izteklo lepše kot sem sploh upal. Še ena nova izkušnja je za nami.

Ceuta, španska enklava

Pripluli smo v Ceuto. Ceuta je del španskega ozemlja. Takšnih enklav je v Maroku še kar nekaj. Vse je bilo še v najlepšem redu, vse dokler se nismo začeli približevati meji z Marokom. Sprva sploh  težko najdemo pot do meje. Nato pred seboj ugledamo popoln kaos avtomobilov s še več mopedi in neprimerno več pešci.

Verjetno kar kakšne štiri ure se prebijamo do meje. V tem času le kakšna kletvica prekine molk. Tisoči mopedov se 2-5 cm od avta prebija naprej. Ob vsakem takšnem prebijanju samo stisnem zobe in molim, da ne bom slišal tistega znanega zvoka, ko se kovina drgne ob kovino. V trenutkih ko ne stiskamo zob in ko mi kletvice ne meglijo vida, opazujem kako se nepregledne množice ljudi z vrečkami v rokah prebijajo preko meje. Nekaj po uradni poti, nekaj se jih skriva med avtomobili, eni pa kar skačejo preko ograje. Kar ne morem verjeti prizoru, ki se odvija na pragu Evrope leta 2017!!!

Modro mesto

Chefchaouen, Modro mesto

Kar smo imeli za zgolj rutinski prehod meje, se je sprevrglo v igro živcev. Kakšno uro pred nočjo, nam je le uspelo. Končno smo v Maroku. Upam, da prvi stik z Marokom ne bo postal vsakodnevna praksa. Kakor koli, si ne želim v podobnem stresu preživeti naslednjih 20 dni.

Prespimo le kašnih 20 kilometrov od meje med konji in psi na poligonu za konje, kar potrjujejo ne dvomljivi dokazi na tleh. Ta popoldan in večer ne bo ravno eden izmed tistih, s katerimi bom prepričeval o lepotah Maroka. Vendar, tudi to je del potovanj in dežel. Tudi takšne popoldneve in večere je potrebno preživet. Jutri je nov dan.

Pred nami je legendarno Modro mesto ali Chefchaouen. Mesto se nahaja na pobočju gorske verige Rif. Kar z rahlim cmokom v grlu se sprašujem, kako bo sedaj to izgledalo. Sprehod po ozkih ulicah medine, kjer se gnete množica ljudi. Novi vonji, novi zvoki in na koncu še vročina. Vse to bo precej stresno za Aisho, upam, da bo svoj prvi pravi test zdržala. Z Aisho izbereva stranski vhod, kjer je gneča bistveno manjša. Se bova že znašla. Najino odločitev takoj nagradijo prizori, ki se vrstijo. Nikjer milijon stojnic, ampak bolj ali manj prazne ulice, kjer naju objame modra barva zidu, stopnišč,… Več o zgodovini in pomenu modre barve si lahko poiščete sami, sam bom opisoval moje izkušnje in videnje. Skratka na ulicah stare medine veje duh zgodovine a hkrati sedanjosti. Ljudje še vedno živijo tukaj. Ljudem še vedno predstavlja dom in ljudem še vedno predstavlja središče življenja. To se občuti na vsakem koraku.

Čeprav je Chefchaouen ena izmed turističnih destinacij v Maroku, niti ni bilo tako hudo. Kar precejšen del medine je brez stojnic in razne navlake. Razumem, da je takšna ponudba le zrcalo nas obiskovalcev in je nujno in celo dobrodošlo”zlo”.

Sprehod po stari medini Chefchaouena je zelo lep uvod v Maroko. Vsekakor ga vsakomur priporočam. Meni je zelo hitro pomagal, da sem slabe izkušnje iz prejšnjega dne potisnil tam nekam nazaj, kjer veš da so, ampak naj ostanejo tam nekje.

Ne Rifu, severni Maroko

Vožnja po Rifu proti vzhodu

Polni energije, ki nam je je dal Chefchaouen, se odpravimo naprej. Sledila bi naj zelo lepa vožnja po grebenu vse do Al Hoceime, kjer se bomo srečali s Sredozemskim morjem. Al Hoceima je med drugim znana po lepih plažah, kar imamo tudi namen preverit.

Na cesti je resda malo prometa in še to 99% lokalno prebivalstvo. Resda se tu in tam vozimo po samem grebenu, ki nam nudi lep razgled na sever in jug. Tu in tam naletimo na prelepe odseke z gozdom poraščenih področij. Vse to bi lahko bilo bolj ali manj čudovito, v kolikor povsod ne bi bilo toliko smeti. Kar groza me je pogleda ob cesti. Prav neverjetno. Ne sam in še manj z Aisho imam željo iz avta. Žalostno ampak resnično.

Eden izmed svetlejših trenutkov je vožnja skozi nasade marihuane. Polja, griči, celotna pobočja so prekrita s to žlahtno rastlino. Na strehah vidimo proces sušenja, ob cesti pa prodaje.

Večer in iskanje prostora za prenočišče prežene grenke misli. Al Hoceime danes no bomo dosegli. Čeprav je odsek dolg vsega cca 240 km, smo za njega potrebovali krepko več kot 5 ur. Vse to je rezultiralo v iskanje prostora za kampiranje nekje ob cesti. Večji del Rifa ni kaj dosti poseljen, predvsem proti Al Hoceimi, kjer se razteza velik narodni park.

Kar hitro smo naleteli na manjši kolovoz, ki je peljal proti vrhu. Hitro smo zavili nanj. Po peš iskanju primernega mesta in prevoznosti kolovoza smo se s pomočjo mačete prebili na greben. Tukaj bo super. Daleč od oči ostalih bomo v miru kampirali in preživeli drugo noč v Maroku. Noč je bila precej mirna, le nepojasnjen hrup hoje okoli našega kampa je za nekaj minut predramil naše čute. Vse je lažje, ko ob tebi spi 50 kg težek kangal.

Nekje na Rifu

Ob Sredozemski obali do meje z Alžirijo

Dober spanec se še kako prileže. Še boljši bi bil, v kolikor mi ne bi bilo nujno spati zraven vrat šotora. Ampak o tem kdaj drugič. Pospravljanje kampa je že postala popolna rutina. Precej hitro smo že v avtu in naprej proti vzhodu. V želji po jutranji kavi smo se precej hitro ustavili v vasi na grebenu. Gostilna ob cesti in kar nekaj obiskovalcev nam je vzbujalo prepričanje o dobri kavi, ki jo bomo dobili tukaj. Odkrito rečeno se kave ne spominjam, še kako dobro pa se spominjam fantiča, ki je hkrati z neizmernim strahom zrl v našo Aisho in hkrati z neizmerno željo približati se ji. Šele kasneje po pregledu fotografij sem ugotovil, da je bolj ali manj celotna gostilna dihala z njim. Bila je super izkušnja. Zelo sem vesel, ko lahko s svojimi psi rušim tabuje in strahove.

Le kakšni slabi dve uri potrebujemo in že smo na plaži. Al Hoceima se počasi, ampak vztrajno spreminja v enega izmed središč morskega turizma. Hoteli in apartmaji rastejo vzdolž prelepih plaž. Vse bi bilo več kot odlično, če se zgodba iz prejšnjega dne ne bi ponovila. Na robu plaže se pojavlja ogromno smeti, ki nas kar odvračajo od poležavanja in uživanja na njej. Kratka osvežitev v morju in še sprehod ter že nadaljujemo proti vzhodu.

Že videni prizori se ponavljajo skozi ves dan. Prelepa pokrajina, vendar pogled od blizu pokaže zanemarjanje in nespoštovanje lastne zemlje. Težko razumljivo.

Cilj današnjega potovanja je bila soteska Zegzel in offroad pot, ki vodi skozi njo. Obetala se nam je prva offroad avantura. Žal smo bili tudi pri tem razočarani. Po razgovoru z domačini smo izvedeli, da so cesto zaprli. Zakaj, tega nismo izvedeli. Je pa bila ena izredno svetla točka obiska področja soteske Zegzel, in sicer meso na žaru za čisto desetko. Upal bi si reči, da se je ravno na tem mestu začelo navdušenje nad maroško kuhinjo.

se nadaljuje …

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT