Do Maroka

Potovanja
Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives

Proti Gibraltarju

Letošnje potovanje smo si zaradi večih razlogov zamislili malo bolj sproščeno. Na razpolago imamo cel mesec, pot do Maroka in po Maroku pa tudi ni tako dolga, da si tega ne bi mogli privoščiti. V grobem pričakujemo kakšnih 12.000 km, kar se je na koncu izkazalo za kar pravilno oceno.

Naš plan je bil sledeč: kakšne štiri dni do Gibraltarja, nato slabih dvajset dni v Maroku in preostanek nekje ob surferjih na jugozahodu Portugalske in seveda maratonska vožnja do doma.

Tradicionalno fotografiranje pred odhodom

Čeprav je pred nami Afrika, ki je za nas nekaj novega, se zavedamo, da je Maroko zahodnim popotnikom naklonjena dežela. Nobenih viz, nobenih velikih neznank na mejah, prijazni policisti na vsaki kontrolni točki,… Iz tega stališča je potovanje po Maroku mnogo prijetneje kot nekje daleč na vzhodu. Vse to je botrovalo k lagodnejšemu ritmu in vsekakor je k temu prispevala naša mlada sopotnica, še ne leto dni stara psička pasme Kangal.

Tako smo na pot odrinili v soboto zgodaj zjutraj. Za slab dan in pol smo pot prestavili zaradi napovedanega zelo slabega vremena in celo snega na delu Alp, ki ga želimo prečkati. Če kaj, pa si ne želim dežja in snega že prve dni potovanja. Kampiranje v snegu in blato je zadnje, kar si želim za prve dni.

Čeprav sem se kar malo bal dolgočasne vožnje čez sever Italije, me je verjetno prelepo vreme in dejstvo da gremo v Afriko 🙂 navdalo z nepopisni optimizmom. Pot mimo Milana in kasneje proti Torinu sem videl v povsem novi luči. Prav prijetno in prav nič dolgočasno.

Proti Španiji z malim ovinkom

Preko Alp do Francije

Večer nas je začel loviti v dolini pred Sestrierom. Nikakor ne bomo dosegli želenega kampa. Na hitro smo improvizirali in poiskali super prostor za kampiranje ob gorski reki v manjšem gozdičku. Pred nočjo opravim še sprehod z Aisho in že sva v šotoru. Še malo prepričevanja, in že vsi trije globoko dihamo mrzel rezek zrak, ki veje z italijanskih Alp.

Vse je lažje po prvi prespani noči. Strahovi, vprašanja, dvomi kar izginije. Posrka te duh potovanja, odkrivanja, neznanega, privlačnega.

Dan je prelep. Sonce in modro nebo, ter potovanje na jug. Le redke zaplate snega nas opominjajo, da smo še precej daleč od našega cilja. Vendar se s ciljem prav nič ne ubadamo. Važen je le ta dan in važni so le trenutki tega dne.

Po prelazu in vstopu v Francijo se prične spust proti jugu Francije v smeri Andore. Prekletstvo lepih pokrajin in vožnje po regionalnih cestah je v tem, da ura teče kilometri pa ne 🙂 . Obdani s prelepimi pogledi vse preveč krat ustavljamo in uživamo v okolici. Vse to nas prisili da proti popoldnevu le zavijemo na avtocesto in prestavimo v višjo predstavo. Današnji cilj je bila Andora.

Kakor hitro smo se pozno popoldne približevali Pirenejem, se nam je kazala podoba, ki si je nismo želeli. Temni oblaki so pokrivali celoten horizont. Prisiljeni smo bili opustiti misel na vzpon v Andoro in kampiranje nad 2000 n.m. To noč bomo preživeli na jugu Francije.

Od Sestriera proti Gapu

Prihod v Španijo

Španija, čeprav nas slabo vreme še kar spremlja in v močnem dežju vozimo mimo Barcelone, smo povsem prepričani, da nas zadaj, zdaj čaka sonce. V Španiji ne more biti drugače! In res je bilo tako. Kakšnih 100 kilometrov za Barcelono zavijemo v zaledje. Kako z Zorico obožujeva Španijo in kako uživava križarit po prelepi pokrajini in praznih cestah.

Malo po N420, malo po N330,… Večer nas prisili v iskanje kraja za prenočevanje, ki ga poiščemo v skritem biseru pokrajine Aragon, v mestecu skritem v kanjonu, Albarracínu. Spanje v šotoru med borovci, nekje pod španskim nebom,…

Ne moremo mimo jutranjega ogleda tega prelepega, čarobnega kraja. Celotno mesto je skrito v kanjonu reke. Na vpetinah se pne mogočno zidovje, ki je onemogočalo že tako težak dostop do njega. Kamnite stavbe se prepletajo s podobo pokrajine. Reka in skrite poti do mesta nas privedejo do skritih vrtov pod mestom. Kljub pripekajočemu soncu je tukaj ob reki, pod mogočnimi stenami prav prijetno hladno. Ti skriti kotički pod mogočno katedralo delujejo prav mistično, odmaknjeno, spokojno.

Mesto skrito v soteski, pokrajina Aragon

Dilema je vse večja. Ali uživati v tem podarjenem trenutku, v tem neplaniranem darilu, ali nadaljevati pot. Klic Maroka je dovolj močan, da premaga klic skritih vrtov.

Pred nami je še zadnji del poti po Španiji. Pred nami se v najlepši možni luči kaže Andaluzija. Andaluzija je najbolj južna pokrajina v Španiji. Velika je za nekaj več kot ŠTIRI Slovenije in predstavlja po površini 17% celotne Španije. V Andaluziji so nas popolnoma očarli pogledi na neskončne nasade oljk. Ti nasadi so tako urejeni in tako čisti, da ostanemo brez besed. Španija nima samo morja, ima bistveno več!

Še spanje pod gorovjem Sierra Nevade med neskončnimi nasadi oljk, jutri pa že trajekt do Afrike. Po slabih 3000 km in 5 dneh vožnje pred seboj ugledamo ožino, ki je nekoč predstavljala konec sveta. Za nas pa pomeni vrata k nečemu novemu. K neznanemu, novim izkušnjam, novim obrazom, novim okusom in novim sončnim zahodom.

… se nadaljuje

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT