Preko Karpatov do Moldavije

July 19, 2019
July 19, 2019 Andrej Pulko

Težave na romunsko-srbski meji

Težave na meji so za nami. Dobrih šest ur smo izgubili. Na koncu smo se vdali ter se obrnili proti Madžarski. Preko Madžarske smo brez težav prišli v Romunijo. Težava je ležala v prečkanju psov iz tretjih držav. V našem primeru iz Srbije v Romunijo. Kljub vsej možni dokumentaciji, ki jo seveda naša psička ima, nam nikakor ni uspelo. Na srbski strani nam je carinik predstavil njihovo plat zgodbe. Pred časom naj bi izbruhnila velika afera okoli tihotapljenja psov iz Bosne v Ameriko, v katero bi naj bili vpleteni tako bosanski kot romunski policisti. Razkritje te afere je botrovalo k popolnoma neupravičenemu ter nerazumnemu ravnanju romunskih policistov ter carinikov na meji. Kakor koli, težave so za nami, vendar je prvi dan šel po zlu.

Ura se že bliža enajsti zvečer. Bližamo se našemu prenočišču tik ob ukrajinski meji. Boško je za vsak slučaj že popoldan poklical v gostišče, kjer je s svojim šarmantnim glasom prepričal receptorko naj naju počaka. Tako je tudi bilo. Kljub zelo dolgemu dnevu, nas je noč že pred kakšno uro ujela. V popolni temi vozimo kratko etapo relija čez gozd ob obali velikega jezera. Končno se znajdemo pred vrati gostišča. Le še kratek telefonski klic in že smo na »varnem«.  Vse se je super izteklo, le do piva, ki smo si ga še kako zaslužili, nismo prišli.

Ob meji z Ukrajino

Karpati – Romunija

Potovanje do Moldavije je eno izmed prvih potovanj, ki smo si ga zadali zelo na “easy”. Tako smo tudi pričeli nov dan nekje v gozdovih mogočnih Karpatov.  V načrtu imamo obrniti proti Moldaviji in potovati ob meji z Ukrajino. Enkrat popoldan bommo verjetno prečkali Krpate ali pa celo nekje v Krpatih prenočili. Edini pravi cilj je umirjen večer s kulinaričnim spoznavanjem severne Romunije ter seveda še nekaj za potešitev naših vedno suhih štajerskih grl. 

Z Aisho se že zelo zgodaj odpraviva do obale jezera. Seveda sva morala hitro nadoknadit, kar nam je vzela prejšnja noč. Radovednost je huda reč še posebej če se drži ženskega spola.

Med hribovje in gozdove stisnjeno jezero je prava poslastica za oči. Jezero s svojo okolico nakazuje na divje okolje, v katerega smo včeraj pod okriljem noči prišli. Čeprav sem tokrat že petič v Romuniji, je ta del Romunije nov tudi zame. Prav veselim se današnjega dne. Ni večjega užitka kot vozit in se prebijat po neznanih cestah.

Boško naredi plan za prvi del dneva. Naredili bomo na bližnjo razgledno točko, od koder bomo dobili lepši pregled kje smo in kam smo namenjeni.

Po dolgem času si je tudi naš Barba »Mitsubishi the beast« ob vponu na vrh vsaj malo pretegnil mišice. Sedaj smo srečni že štirje.

 

Slaščice v mestni kavarni v obmejnem mestecu Sighetu Marmației

Sproščeno jutro se prične spreobračat v sproščeno popoldne. V takšnem vzdušju prispemo do obmejnega mesta Sighetu Marmației. Sedaj pa je počasi že čas za ritual, ki me sledi na vseh poteh, kjer je seveda možno. In to je počasno srebanje kave in piva. Ponavadi si ob hkratnem naročilu piva in kave prislužim kakšen začuden pogled. Ampak nič ne de.  Prve široko odprte oči je povzročila Aisha s svojo presenco, še posebej ko sva “navalila” v notranjost. Poskusil sem pojasnit, da je terasa polna in da nama ni drugega preostalo. Potrebena je bila le slaba minuta in že je bil pri Aisha dobršen del osebja, ki se ni mogel upreti čarom. Seveda Aishinim in ne mojim. Oba sva imela kar nekaj od te pozornosti. Uživala sva vsak pri svojem. Sedaj pa sem popolnoma začutil, da sem ponovno na neznanih poteh.

Po nevihti

Spanje na prelazu

Na precejšnji pripeki čepimo na grebenu in zremo v daljavo. Čeprav je pokrajina prelepa, prav nič ne uživamo ob tem kar vidimo. Že ves popoldan dobivamo sporočila o možnih močnih nevihtah. Ena izmed takšnih se je razbesnela kakšnih 5-10 kilometrov pred nami. Ravno na naši poti. Mogoče izkušnje, previdnost ali zgolj strah mi narekuje naj počakamo. Tako smo tudi storili. Na koncu  se je potrpljenje izplačalo. Nevihta se je razbesnela za nami in pred nami. Počasi se oblaki redčijo in počasi, ampak resnično počasi odrinemo naprej. 

Čeprav je še vsaj ura ali dve do mraka, se z Boškom odločiva, da bomo poiskali prenočišče kar tukaj. Z kratko analizo karte ugotoviva, da je to zadnje naselje pred vzponom in prelazom, ter da je najverjetneje zadnja dobra priložnost za iskanje spanca nekje v zavetju pred možnimi nočnimi nevihtami. Verjetno je bil glavni razlog drugje, in sicer v želji po razvajanju ob kakšni dobri jedi z žara in hladnem pivu ali mogoče celo ob “deci” domačega. Hmm, ja kar to drugo bo držalo.

Dosedanje izkušnje z hrano v Romuniji me ravno niso navdušile. Tokratno potovanje je povsem spremenilo moje mnenje o hrani in vinu v Romuniji. Tokrat sva praktično povsod jedla več kot odlično in se naslajala ob predobrih domačih vinih. Nežnimi, bogatega okusa in rahlo prikrito sadno noto.

Moldavija

Verjetno kar dobršen del Evropejcev sploh ne ve, da ta država obstaja. V kolikor se jim slučajno vsaj dozdeva, da so za Moldavijo že slišali pa skoraj zagotovo ne vedo, kje leži.

Država leži med Romunijo in Ukrajino. Kljub bližini Črnega morja, do njega dostopa nima. Glavni prihodek državi predstavlja kmetijstvo. O turizmu ni ne duha in sluha. Tudi Moldavija ni izvzeta iz notranjih razprtij, in sicer bolj ali manj že od osamosvojitve imajo nameščene mirovne enote, ki skrbijo za mir na meji z avtonomno pokrajino Pridnerstrje. 

Karpati so že slabih 100 kilometrov za nama. Čeprav me je bilo kar malo strah, dolgočasnih ravninc, teh še ni na vidiku. Resda ni hribovja in gorovij, ampak svet je rahlo valovit, mogoče kot naša Dolenjska ali Slovenske gorice in še kakšna primerjava bi se našla. Obdelane kmetijske površine se izmenjujejo z manjšimi vasmi in gozdovi, ki so tik pred mejo vedno pogostejši in tudi vedno večji. Le vročina postaja neznosna, kakor hitro smo zapustili zavetje gozdov mogočnih Karpatov.

Vse pogosteje preverjava navigacijo. Le to dopolnjujeva s cestnim atlasom. Kar malo težavno je najti pravo pot. Vznemirjanje z vsakim kilometrom raste. Malenkost zaradi neznanih mejnih protokolov kot tudi zaradi dejstva, da je pred nama prvi obisk te neznane dežele.

Nekaj podatkov o Moldaviji:

– osamosvojila leta 1991 z razpadom sovjetske zveze

– ena najrevnejših evropskih držav

– prebivalstvo: 3,5 milijona (1,7 Slovenije)

– površina: 33.800 km(1,7 Slovenije)

– glavno mesto: Kišnjev

– denarna valuta: Lei

 

ap_romunija_moldavija_196

Brez VIN številke ne gresta preko

Prispeva na reko Prut in z njo na mejo. Seveda nobene gneče. Vsega skupaj nas je bilo mogoče 10 ljudi in trije avti. Kar pa še ne pomeni, da bomo hitro gotovi. Glede prtljage smo dobro prišli skoz, malenkost se zaplete glede avta. Romunski carinik išče in išče identifikacijsko številko avta, ki je vtisnjena nekje na karoseriji. Iščemo po internetu kje bi naj bila. Tam ko bi naj bila, je ne najdemo. Ob informaciji, da sem prvi lastnik avta popustijo in naju spustijo dalje. Vse pa se dodatno zakomplicira, kakor hitro prideva do Moldavskih carinikov.

Glede prtljage sledijo standardna vprašanje na katera odgovarjam s standardnimi odgovori in vsi smo srečni. Zaplete pa se glede avta. Mlad, zagrižen carinik ali policaj, dejansko ne vem katero od obeh vlog je imel, mrzlično išče po celotnem avtu. Lokacijo VIN številke najdemo celo v navodilih za avto, vedar je na avtu ne najdemo. Hladnokrvno nama pove, da v kolikor ne najdemo te preklete VIN številke, greva nazaj. Dogajanje okoli avta kot kaže spremlja eden izmed šefov, ki mu je vsega dovolj. Pride od ne vem kod in s prstom natančno pokaže pod zadnje desno kolo. Vzamemo kos blaga in pričnemo čistit. Glej ga zlomka, tukaj je. Za večno si bom zapolnil mesto, kjer se skriva ta številka.

 

Balti

Verjetno vam zgornja beseda ne pove kaj dosti. Saj tudi meni ni. Je pa velika verjetnost, da si jo bom precej dobro zapolnil za kar nekaj časa. Balti je namreč mestu na severu Moldavije. Niti ni tako majhno, še posebej ne za slovenske razmere. Po številu prebivalcev ga je za pol ljubljane ali slaba dva Maribora. 

Zakaj si ga bom že zapolnil? Zato ker pozno popoldan nisva našla niti enega hotela ali kar koli podobnega, kjer bi lahko prespala. Pomagala sva si tako z navigacijo kot tudi z booking-om, vendar vedno sva na navedenem naslovu nasla en velik NIČ.

Kar debelo uro sva se vozila gor in dol od boga pozabljenem mestu in NIČ. Na koncu sva obupala in se odločila, da bova prespala pač nekje zunaj v šotoru. Šotoru sva se namreč izogibala, saj je bilo zunaj vroče kot v peklu in bila je napoved možnih nočnih neviht.

Z spanjem v Baltiju, drugem najvecjem mestu v Moldaviji ne bo nic. Odpraviva se proti jugu, proti jutrisnjim ciljem. Kaksnih 20 km naprej poskusiva sreco se enkrat. Peljeva se skozi majhno mesto Singerei. Navigacija nama govori, da bi tukaj naj bil nek hotel. Pripelje naju pred vrata, kjer pa daje videz vtis vsega drugega kot pa hotela. Sele po zelo natancenm ogledu stavbe ugotoviva, da je v drugem nadstropju en del etaze dejansko hotel. 

Seveda ni nikjer nikogar. Le telefonska številka je nalepljena na steklo. Sedaj pa nastopi nova težava, saj nisva nikjer našla pozivne od Moldavije. Problem rešiva s pomočjo interneta. Po vztrajanju se le nekdo oglasi na telefon. Vse je OK, dokler ne izve, da je z nami Aisha. Prepričevanje in prepričevanje je končno obrodilo sadove. Končno privoli, da je Aisha z nami. 

Po ogledu sobe sva sklenila, da se pred trdno nočjo ne vrneva. Saj ne da je s sobo kaj narobe. Le v sobi je slabih 50°C in seveda nikjer nobene klime.

ap_romunija_moldavija_616

Cricova

Noč je za nama. Noč, ko sva spravil skupaj mogoče le kakšno uro ali dve spanca. Eno je, da sva se dokaj pozno vrnila, drugo je naredila vročina. Končno se je malenkost ohladilo. Končno sva bolj kot od prijetnega hladu zaspala od utrujenosti. Verjetno ni minila ura, ko se je na glavni ulici začelo dogajanje. Glasovi “sproščene” mladine so se mešali s kriki neznanega vzroka. Vse se je stopnjevalo, vse dokler se ni vmešala policija, vsaj tako sem sam ocenil. Končno mir, celo mogoče kakšnih 15 minut. Sedaj pa se je pričelo prebujati mesto. Dostava in druge službe so naznanjale prihajanje jutra v eno izmed majhnih mest, tam daleč nekje v Moldaviji.

Vso dogajanje ni kaj dosti vplivalo na naše razpoloženje. Aisha je tako ali tako legenda, midva z Boštjanom pa tudi imava že kakšen kilometer za seboj. Po zajtrku na prijetni terasi pa smer Cricova. Smer ene največjih vinskih kleti na svetu.

Vročina je bila peklenska. Na tem potovanju sta le dve opcije. Ali je vroče kot v peklu ali pa skrivamo avto pred bližajočo se nevihto. Normalnega vremena še nisva bila deležna. Tokrat “na srečo” je vroče kot v peklu. Iz tega razloga je še toliko bolj grotesken prizor, ko opazujemo kako se pri slabih štiridesetih,  seveda stopinjah, ljudje oblačijo v jakne. Razlog je seveda obisk ogromne vinske kleti v osrčju Moldavije. 

Po kakšnih dveh ali malenkost več urah, končno ugledava nasmejanega Boštjana. V prvem trenutku nisem popolnoma prepričan o vzroku njegovega nasmeha. Ali v dejstvu, da je dobri dve uri preživel na prijetnih 14°C ali je mogoče razlog kakšna degustacija? Ni mogel dolgo skrivati navdušenja nad videnim. Ogromna klet! Trenutno uporabljajo cca 120 kilometrov kleti za zorenje in skladiščenje vina. Imajo pa v načrtu klet še celo povečat.

Vinska klet v Cricovi:

– Osnova je iz 15 st, tuneli so ostanek pridobivanja kamna za gradnjo Kišnjev (Chişinău).

– Je druga največja vinska klet na svetu, takoj za Milestii Mici, ki je le nekaj kilometrov vstran

– V obeh vinskih kleteh je skupaj 320 kilometrov predorov

– Skupaj skladiščita cca 3,2 milijona steklenic vina

– Značilnost kleti so rdeča peneča vina,  

Kišnjev (Chişinău)

Glavno mesto Kišnjev je s svojimi nekaj manj kot 700.000 prebivalci, za slovenske razmere dokaj veliko mesto. Etnično je od tega cca 70% Romunov. Ustanovljen je bil leta 1436, kot mesto samostan. Moldavija  preide leta 1812 pod rusko oblast in s tem postane Kišnjev center Besarbije. 

Kot povsod po svetu je tudi tukaj glavno mesto urejeno, precej sodobno. Je popolno nasprotje vsemu, kar sva do sedaj videla v Moldaviji. Ulice kipijo od življenja. Vozni park je sodoben in povsem v povprečju ostalih evropskih mest. Ogromni parki so polni ljudi, ki uživajo v zavetju pred peklensko vročino. Za Kišnjev so značilni ogromni parki, kjer se ljudje zadržujejo, rekreirajo, spoznavajo,…

Prespali smo v precej solidnem hotelu v samem centru mesta. Vse je bilo odlično. Soba, osebje, čudovita hotelska terasa, kjer smo uživali ob pivu in ob pogovorih o prevoženi poti. Od tukaj pa le še vračanje domov. Vendar čakajo nas ponovno vedno zanimivi Karpati in skrivnostna Transilvanija.

Prvi vtis o Moldaviji:

Čeprav sem vedel, da dežela nima ravno nekih svetovno znanih znamenitosti, da je “slepa ulica” na zemljevidu in iz teh razlogov tudi prav sigurno daleč najmanj obiskana država v Evropi, bi se brez pomisleka vrnil sem. 

Zakaj? Ravno ta “neturističnost” je razlog pristnosti. Resda z zgodbami o Moldaviji, ne boš ravno navduševal zbranega občinstva, vendar je kot umirjen večerni piknik z domačimi. Je nekaj kar te napaja za vsak dan. Je dežela, kjer se lahko zelo poceni napolniš z energijo za dolge zimske dni. 

Vrnitev v Krpate in Transilvanijo

Bliža se konec prvemu obisku te dežele. Sem popolnoma zadovoljen. Le da ob vrnitvi v EU naj ne bo nobenih težav ob prestopu meje in bo to zadovoljstvo popolno. 

Pozno popoldne je vse bližje z njim pa smo vse bliže tudi legendarnemu gradu Bran. Pogleda nanj se prav nikdar ne naveličam. Sedaj sem tukaj vsaj že tretjič če ne celo četrtič in prav vedno sem navdušen ob pogledu na njegovo gotsko, strašljivo zunanjo podobo, ki pa je v popolnem nasprotju z občutkom domačnosti, ki jo ponuja notranje dvorišče in množica prepletenih sob in izb.

 

Zelo temni oblaki in težke dežavne kaplje na vetrobranskem steklu nas pospremijo iz kampa v iskanju večerje. Kot že napisano, to potovanje je bilo najmanj tako kot obisk znamenitosti dežele in pokrajine, posvečeno uživanju ob noro dobri hrani in seveda v zmernih količinah tudi odlični kaplici.

Ne malo lepih besed je bilo potrebnih, da je Boštjan izprosila dovoljenje za našo Aisho. Šele ko je jasno povedal, da bomo jedli vsi ali nihče, se je z veliko nejevoljo gospa omehčala. Saj ne vem ali je bila šefica ali zgolj natakarica, vendar bila je zelo stroga. Ko smo v lokal vstopili in je ozrla našo ogromno psičko je šele izbuljila oči. Pod pritiskom nevihte, sem na vse načine delal Aisho mirno in pohlevno. Gostilna je obetala slastno večerjo, ambient je bil zelo domač, midva z Boškom pa sva dajala vtis dveh divjih lovcev, ki sta po dnevih v gozdu s svojim napol udomačenim volkom, prišla na nekaj toplega. In skladno s to podobo se je večer nadaljeval. Upal bi reči, da kar z malo požrtijo in z degustacijo vseh zdravilnih zeli, kar so jih premogli.  

Grad Bran

Tradicionalna glasba odmeva iz zvočnikov. Melos, ki nam je tako blizu kar kliče po predaji. A jezik, ki spremlja ta čaroben melos pa je  tako drugačen, a tako speven. Seveda, kako ne bi bil, ko pa ima korenine v najlepšem jeziku tega sveta.

Z vsakim naročilom in z vsako minuto je bilo vzdušje vse bolj sproščeno. To ni veljalo zgolj za naju gozdna moža, ampak tudi za najino gostiteljico. In ne samo njo. Vse več je bilo sproščenega smeha, ki je prihajal tam nekje iza kuhinje. Kar naenkrat sem opazil, da se je še kakšno uro nazaj huda in nepopustljiva teta, prav sproščeno sprehajala ob našem udomačenem volku. Kot kaže je prepoznala, da smo vsi le hudega videza ter prav lepe vzgoje. 

S prav posebno sladico zaključimo večer. Z nemalo nostalgije in s prav prisrčnim slovesom zapustiva restavracijo, ki je mimo grede ob vznožju verjetno najbolj prepoznavnega gradu na svetu. A je še kdo, ki ni slišal za grofa Drakulo? No, v kolikor je, potem je to ta grad, ki je neločljivo povezan z gospodarjem noči.

Nazaj v čas, nazaj k ljudem

O epski vožnji po eni izmed najlepših gorskih cest ne bom kaj dosti pisal. Sem kar prepričan, da fotografije in posnetki več kot zgovorno pričajo, da si več kot upravičeno zasluži ta sloves. Povdaril bi le, da ta cesta ni zgolj vožnja na vrh in v dolino je bistveno več. Ravno tako kot je epski vzpon je epska vožnja po prelepi dolini reke Arges. Po kakšnih 80 kilometrih se zaključi s pogledom na ostanke gradu Poenari. V kolikor niste seznanjeni kaj se skriva za tem imenom, vam toplo priporočam, da kar pogooglajte. ne bom vam žal!

Vožnja po podeželju Romunije je vedno nekaj posebnega. Seveda v kolikor se oko opazovalca preda, v kolikor ni zazrto v nek “have to see” cilj, ki ga budno spremlja na zaslonu ene izmed pametnih naprav. Tokrat sem v Romuniji četrtič. Prav vedno v “overland” stilu, kar pomeni, da sem videl kar nekaj te skrivnostne dežele. Še vedno in vedno bolj me v deželi onkraj gozdov, privlači podeželja, nepregledni gozdovi, življenje na vasi,… Obožujem bližnice, kjer se vsaj malo “izgubim” in potem po novih poteh in zaselkih iščem pot nazaj, pot v civilizacijo. Takšne bližnice prav vedno postrežejo s podobami in izkušnjami, ki jih težko najdete na kakšnih “have to see” portalih, ki vas hkrati obveščajo o točkah, ki jih morate obiskati in hkrati vam ponujajo super ponudbe v obliki vseh možnih turističnih aranžmajev. Ne hvala. Lepota in izziv je onkraj znanega.

Tisti ta pravi dan

Tisti ta pravi dan je tedaj, ko vsaj vsako uro preverjaš na karti kje si. Tisti dan ko ti je že zdavnaj zmanjkalo signala na “pametni napravi”. Tisti ko si cel dan garal za kakšnih 200-300 kilometrov poti in tisti, ko si se že vsaj desetič zaklel, da sedaj pa se res več ne ustavim, da naredim ta pravo fotko. Dan, ko ti je kljub celodnevnemu naporu še kako žal da je minil in seveda tisti, ko si na koncu takšnega dneva s prijateljem ob pivu, vse to to podoživljal. Čemu izkušnje in preizkušnje, v kolikor jih nimaš s kom delit.

Eden izmed takšnih dni naju je pripeljal ob vznožje hribovja, kjer naju čaka zadnje prečkanje nepreglednih gozdov prelepe Romunije. Tukaj bova prespala. Poiskala sva prenočišče na prav posebnem kraju med prav posebnimi ljudmi. Ta kraj je ogromen socialističen turističen kompleks, ki so ga po ogromnih zapletih prevzeli nazaj ljudje in to prav posebni ljudje. Ljudje, ki so nama pričarali večer, zaradi katerega se vrača vera v ljudi. V tisto nekaj dobrega v nas, kar že sami težko najdemo.

 

… SE NADALJUJE

,