Proti Visokemu Atlasu

Potovanja
Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives

Jutro v Fesu

Zavestno smo se že pred odhodom odločili, da se na tokratnem potovanju ne bomo dolgo zadrževali v velikih mestih. Poudarek je bil na vožnji in bivanju izven urbanih središč. Saj resnici na ljubo je bolj ali manj na vseh potovanjih tako. Nekako se tolažimo, da bomo vsa ta velika in manj velika mesta obdelali v zrelejših letih 🙂 .

Vendar kljub vsemu je Fes le Fes. Fes, Marakeš, Casablanca, … hmm. Že samo zven teh mest povzroči sanjavost in kar manjšo odmaknjenost duha od teles. Odmaknjenost od tukaj in zdaj.

Glede na to, da se je AishA prejšno popoldne in večer žrtvovala, da je pazila Zorico, smo današnji dopoldan posvetili ravno njima. Skupaj smo se odpravili na eno izmed največjih znamenitosti in prepoznavnosti Fesa, odpravili smo se k delavnicam usnja. Delavnica usnja ali “Tannerie” je vsekakor nekaj pod oznako “Have to see!!!”. V Fezu je kar nekaj delavnic. Včeraj zvečer sem bil na strehi ene izmed njih v samem srcu stare medine. Danes pa smo bili na severu, na severnem robu medine. Z ulice smo vstopili v ozek hodnik. Zelo ozke stopnice so vodile v zgornje etaže. Kar precej sline sem požrl, preden sem zbral pogum, da se z Aisho poženem po teh zelooo ozkih in izredno strmih stopnicah navzgor. V kolikor komu ni jasno zakaj takšna negotovost, naj kar sam poskusi iti po stopnicah po vseh štirih. In to ne takšnih kot jih imamo doma (sem gradbenik in vem kakšni so standardi pri nas). Po stopnicah, ki jih mi ne upamo imeti niti za v klet ali na podstrešje.

Barvanje usnja zgolj z naravnimi barvili

Tanneries ali delavnice usnja in usnjenih izdelkov

No skratka, pridemo v prvo etažo in pred nami se odpre pogled na trgovino ali butik, ali nekje ravno vmes. Celotna etaža je ena sama velika soba v kateri se nahaja nepredstavljivo mnogo usnjenih izdelkov. Po strmih stopnicah sledimo osebju v naslednjo etažo. Tukaj se zgodba ponovi, s tem da bežen pogled v novo veliko sobo odkrije še večjo magičnost vseh barv in izdelkov ki se skrivajo tukaj. Kljub mamljivosti, ki nam jo nudijo pogledi me vleče naprej. Kar slutim in vem kaj me čaka zgoraj. Čaka me rajski pogled za vsakega navdušenega fotografa. Pogled na barvitost motiva, ki ga premore tisočletje ujeto v en sam trenutek.

Vročina je prav pasja!

Preden nadaljujem svojo zgodbo še nekaj. V teh delavnicah usnjenih izdelkov in predelave usnja se uporabljajo zgolj naravna barvila in naravni materiali za obdelavo usnja. Med njimi je vsekakor najbolj “žlahten” naraven amonijak, ki ga dobijo iz golobjih kakcev. Vsi vemo, kako legendaren je smrad okoli teh strojarn usnja. Zagotavljam vam, da niti približno ni tako hudo!

Še enkrat, “Have to see!”

Šele okoli poldneva se odpravimo dlje. Ni bilo ravno mnogo dni, ko je bilo vroče. Tega dne pa ni bilo samo vroče, bilo je peklensko vroče. Kar malo me je skrbelo za našo psičko, saj v njenem prostoru (pickup) ni nobene klime. Kaj moremo, saj smo vedeli da gremo v Afriko. Kako pa bi bilo, če bi nas v Afriki zeblo? Brez skrbi, tudi za našo Aisho smo skrbeli, polivali in hladili smo jo na vse možne načine.

Volubilis

Volubilis, zadnja rimska postojanka

Čeprav Volubilis loči od Fesa le kakšnih 80 km, smo za pot potrebovali kar kakšne 4 ure! Ne, ne, ceste so čisto OK, samo … Vsak kilometer poti je nekaj posebnega. Pogledi in prizori, ki zahtevajo ustavljanje, uživanje, fotografiranje,… Saj to je namen potovanj ali bolje potepanj, mar ne?

Sprehod po Volubilisu je bil fantastičen. Preganjala nas je edino neznosna vročina. Še najbolje smo se počutili v prijetnem hladu, ki nam ga je nudil muzej.

V Fezu nam je pogovor z neizmerno prijaznim turističnim delavcem v našem kampu razkril oziroma določil cilj  današnje etape. To je kraj Azrou. Čeprav smo šele naslednji dan videli, da je majhno mesto Azrou prav prijeten in izredno čist kraj, ni bil ogled namen obiska tega kraja. Namen je bil prenočevanje v enem izmed najlepših kampov v vsem Maroku. Kamp se pne na pobočju v obliki teras. Na zgornji terasi smo praktično sami. Sami smo praktično v celotnem kampu. Kako prijeten večer nas čaka. Kako lepa noč nas čaka. Kje so tisto težki dnevi na severu, na Rifu. Vse skupaj se ta večer zdi kot le slaba šala. kot preizkus, ali si zaslužimo te dneve in večere, ki se kar vrstijo drug za drugim. Počasi se prebujajo metuljčki, metuljčki v trebuhu. Nova ljubezen je na obzorju.

Kampiranje, Azrou

 

Ain Leuh in gozdovi ceder

Spanje v šotoru je nekaj posebnega, posebaj še če te ne zebe in če spiš na mehki blazini. Prepričan sem, da bi mi ob teh besedah moja draga Zorica zgolj prikimala. Še bolj je nekaj posebnega zavedanje, da spiš v šotoru na drugi celini. In na to celino si se pripeljal sam. To je dober občutek. Pozabite turizem, poskusite popotništvo. Upajte si, živite samo enkrat.

Tako poln optimizma vstanem in se počasi pretegnem. Ne ravno počasi, saj Aisha že prav nestrpna čaka pred vrati šotora. Gremo, nov dan nas čaka.

Pred nami je nova “must see” točka na našem potovanju. To so slapovi na reki Qued Tissakht, in sicer “Cascade d’Ouzoud” . Ouzoud je beseda berberskega izvora in pomeni nekaj v povezavi z mletjem zrnja. Vendar do slapov bomo prišli šele naslednji dan. Danes nas čaka vožnja skozi gozdove ceder, med rahlo plašnimi opicami, odlično kosilo v ekskluzivni restavraciji, kjer bo vso osebje skrbelo le za naše zadovoljstvo. Nato nas bo pot vodila do Khenifre in nato naprej proti slapovom. Tik pred nočjo pa klasika: mrzlično iskanje mesta za kampiranje.

Aisha je na tem potovanju doživela že veliko novega, drugačnega. Po njenih izrazih in mimiki tudi precej čudnega, ampak danes je bilo tudi za njo skoraj preveč. Kaj pri vragu je to kar tako skače po drevju in zraven neprestano vrešči, ko se pa končno malo umiri pa me zre z začudenimi očmi? Srečanje z opicami v naravnem okolju je bilo zanjo prvič. Iz previdnosti jih je smela opazovati zgolj iz avta, iz varne razdalje. Sicer ne vem za koga, za njo ali za opice, ampak pomembno je, da so opice imele svoj mir, Aisha pa tudi na koncu svojega v varnem zavetju Barbe.

 

Tradicionalna kuhinja Maroka
Tradicionalna kuhinja Maroka

Dogodivščina z opicami in vožnja po osuplivi pokrajini nas je napolnila z vsemi čuti, vendar našim trebuhom seveda to ni bilo dovolj. Naši trebuhi so povsem tostranske narave, lepote narave in dušno zadovoljstvo jim kaj malo mar. Ravno ko smo začeli iskati primeren prostor za postavitev našega kuhalnika in iskanje dobrot iz naše shrambe, ob cesti uzremo podobo, ki poveča že tako širok nasmeh na naših obrazih.

Gospa ima ob cesti “restavracijo” in pogled razkrije, da je prva “runda” ravno gotova. Ne potrebujemo prav dosti, da se spoznamo z neizmernimi dobrotami, ki jih ponuja Tajin in maroška kuhinja. Hrana je bila noro dobra in noro okusna in to sredi ničesar, ob cesti ki se spušča z gore, kjer ne bi pričakoval žive duše, razen mogoče kakšnega pastirja.

Popoldan se preveša v večer. Seveda smo v zaostanku glede na jutranje načrte, ampak ravno neke zaskrbljenosti ne opazim. Plani so dobri le za orientacijo v katero smer, življenje pa tako ali tako ubere svojo dimenzijo. Vendar pa bolj ali manj vsako večer plačamo račun za našo brezskrbnost. Ta račun se kaže v obliki mrzličnega iskanja prostora za kampiranje. Tudi tokrat ni bilo drugače. Poskusino prvič, poskusino drugič. Šele v trdi noči najdemo majhen kamp na pobočju strme soteske. Bolj ali manj na dovozni poti najdemo mesto za postavitev šotorjev. Za prenočitev bo že dobro.

Skupina motoristov iz Avstrije
Skupina motoristov iz Avstrije

Šele zjutraj se lahko razgledamo naokoli. Pogled se ustavi na velikem, lepem rumenem starostniku, ki je tik zraven nas. Kaj hitro ugotovimo, da služi “pravim dedom”. Skupini 5-6 motoristov zrelih let iz Avstrije služi kot prevozno sredstvo od točke A do točke B, kjer le ti nadaljujejo raziskovanje Maroka s ta pravimi terenskimi motorji.

Vsega nekaj trenutkov in že vidim Aisho med njimi. Prav nič sramežljivo se igra in carta z njimi. Saj ji privoščim, saj sem tudi sam vesel tako za njih kot tudi zase. Vse premalo in vse manj je “pravih” moških, ki še upajo z vajeti. 

Ta dan nam le uspe priti do slapov. Sami slapovi so vsekakor spektakularni. Že samo s svojo višino, ki je impresivnih cca 110m, naredijo vtis na obiskovalca. Zame so vsekakor preveč turistični, čeprav je levji delež turistov lokalnega izvora.

Bolj kot samo slapovi so name naredile vtis besede starega moža. Ne vtis, kar malo so me premaknile. Njegove besede bom prihranil za kakšno drugo zgodbo, na tem mestu se bom navezal na staro anekdoto o utapljajočem duhovniku in o rešitelju v obliki starega čolnarja.

Vse preveč krat pričakujemo takšnega ali drugačnega odrešitelja v nevem kako bleščeči odpravi ali podobi. Pozabljamo, da nam pravo modrost in spoznanja podajajo ljudje, ki jih vidimo kot povsem običajne, mogoče celo ljudje na katere gledamo zviška. Vse preveč smo sužnji našega in tudi izgleda drugih. Vse premalo krat se ustavimo in poslušamo, vse preveč krat uživamo v odsevih in ne v globini. 

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT