PRVA POTOVANJA

Prva potovanja

Kot sem že omenil, sega moje prvo spoznavanje širnega sveta v še otroška leta, ko sem na račun tekmovanj po bivši Jugoslaviji spoznaval “daljne” kraje. V časih, ko je bila Ljubljana tam daleč, je predstavljala Jugoslavija kar precej velik kos zemlje.

Ljubezen do potovanja z avtom sem verjetno podedoval od očeta, saj je tudi on povsod “rinil” z avtom. Tam kamor so drugi potovali z vlakom ali letalom, smo mi šli z avtomobilom. Tako sem do 15 leta starosti že kar nekaj krat bil v Sarajevu, Beogradu, Skopju, Prištini, Ohridu, Zenici, Valjevu,… In prav vse z avtomobilom.  V tem času smo sicer bolj ali manj prakticirali spanje po hotelih, vendar tudi spanje na parkiriščih v neznanih krajih v avtomobilu nam ni bilo tuje.

Dvajseta in potovanja po Evropi

Prišla so moja dvajseta in zraven študija sem pričel z manjšim delom na osnovni šoli. Na tej osnovni šoli je bila zaposlena tudi moja mama kot učiteljica, sam pa sem jo kot učenec tudi obiskoval. Lepi spomini na najlepša leta kot tudi dobri odnosi z zaposlenimi so botrovali k skupnemu pohajkovanju. Tako sem bolj ali manj vsako leto potoval po Evropi. V tem obdobju sem spoznaval kar večji del držav in prestolnic osrednje Evrope.

Večji del potovanj sem opravil z avtobusi, ki pa so bili vsi bolj tako, tako. Tukaj se je moja ljubezen in odločnost do potovanj z avtomobilom samo okrepila. Eden izmed prelomnih trenutkov je bila neskončna vožnja do Pariza in nazaj. Ta vožnja me je prepričala, da me na avtobus dobijo le še v kolikor so prav vse druge možnosti izčrpane.

Prvo “resno” potovanje

Čas je nastopil za prvo resno preiskušnjo. Na to preizkušnjo pa vsekakor ni šlo z avtomobilom. S tedanjim dekletom Darjo sva sklenila, da okusiva Azijo. Bilo je to leta 1999. Tik pred tistim magičnim 2000. Obljubljali so nam konec vsega in zato sva sklenila, da če kdaj potem morava sedaj na pot 🙂 .

Stric Google je bil tedaj še neznan. Pridobivanje informacij vezanih na pot in predvsem planiranje poti je bilo še na “stari način”. Tedaj je še bil LP (Lonely Planet) zakon in biblija hkrati. Potovanje se je začelo mesece pred odhodom z nakupom vodnika v eni izmed ljubljanskih knjigarn. Ja in še velike karte. Pred odhodom je sledilo še obvezno cepljenje proti hepatitisu, jemanje tablet proti malariji,…

Prišel je dan, ko sva si nadela ogromna nahrbtnika in se z ogromno neznankami podala v popolnoma neznan svet. Let do Kuala Lumpurja in nato do Bangkoka in že sva dihala na “škrge” v neznosno vroči in zadušljivi Tajski prestolnici.

Vse je bilo tuje. Jezik, pisava, podnebje, avtomobili, začimbe, vonjave, hrana,… Prav vse. Trije dnevi v Bangkoku so naju počasi pripravili na potovanje do Zlatega trikotnika na severu in nato do pravljičnega juga.

Drugačnost “tega” sveta je bila očitna na prav vsakem koraku. Podobe divjega Bangkoka se še danes jasno kažejo kot bi bilo včeraj. Na eni strani nemogoča gneča na ulicah. Vsaj milijon skuterjev na vsakem križišču. Kombinacija dimnih plinov ter izredno vlažnega ozračja sta povzročila zadušljivo zaveso, katero so prebivalci in predvsem policisti poskušali omiliti z maskami preko dihal. Za piko na i že tako nemogočemu zraku pa so dodatno poskrbele vonjave, ki so nastajale ob pripravi absolutno nemogoče začinjene hrana, ki se je pripravljala na ulicah.

Za preživetje s strani prehranjevanja sva se morala zahvaliti drugemu stricu, in sicer stricu McDonaldsu. Minevali so dnevi in postajala sva vse tolerantnejša do vseh teh novih dražljajev, ki so napadali najini nedolžni telesi.

Trije dnevi so minili in sledil je odhod na sever države. Turizma sva se nameravala it šele zadnjih nekaj dni nekje na jugu. Do tedaj pa kot resna popotnika na sever, kjer so turisti bili še redkost.

Prva postojanka je bil Kanchanaburi. Kraj severozahodno od prestolnice. Bolj kot po imenu je znan po legendarnem vojaškem filmu Most na reki Kwai. Film opisuje gradnjo železnice pod okupacijo Japonske. V nevzdržnih razmerah so jo gradili vojaški ujetniki in domačini. Kraj z okolico je bil fantastičen. Postregel je s prvo izkušnjo iskanja prenočišča z neznosno težkim nahrbtnikom v neznosni vročini, s hranjenjem s stojnic s še danes neznanimi vrstami mesa, s prvo izkušnjo prave džungle in neznosno slabo juho s kokosom in limono in z nepozabnimi karaokami 🙂 .

Proti severu so nato sledile stare prestolnice kot je Ayutthaya, Sukhothai in Chiang Mai kot prestolnica Zlatega trikotnika. Nepozaben vtis so na naju naredili ogromni parki, znotraj katerih so ležali ostanki nekoč mogočnih kmerskih prestolnic. Zraven urejenosti naju je navduševal mir, ki je vladal znotraj parkov. Nikjer nikogar. Le tu in tam kakšen delavec, ki je skrbel za vseh pet elementov.

09.07.1999 (prepis iz dnevnika):

Ura je 09:10. Z avtobusom potujeva iz Phitsanoluka v Chiang Mai. Po kakšnih petih urah bi naj prispeli na cilj. Ogledujem se po avtobusu. Vsega nas je nekje deset potnikov. Mogoče kakšen več. Z Darjo sva se namenila v zadnji del avtobusa. Nahrbtnike odloživa pri zadnjih vratih in kakšno uro uživava ob pogledu na pokrajino, ki beži mimu naju. Tipično azijsko pokrajino dopolnjuje tipično tajska glasba, ki prihaja iz zvočnikov avtobusa.

Dan se prične prevešati v popoldan, ko rahlo zamaknjenost, ki jo povzroča periodično nihanje avtobusa in sedaj že oddaljena glasba, prekine pick up, ki se je nenadoma pojavil pred nami. Nekje na pol poti nas na avtocesti ustavijo. V hipu so na avtobusu možje v civilu kot tudi v uniformah. Vrši se kontrola potnikov kot pregled prtljage. Seveda, saj se gibamo v zloglasen zlati trikotnik (zlat zaradi trgovanja z drogo). Brez vprašanj in pojasnil odpeljejo dva ali tri potnike s seboj. Mi z avtobusom jim sledimo. Zapeljali smo z avtoceste in nadaljujemo vožnjo skozi vasi. Čez kakšno uro se ustavimo na velikem dvorišču. Z Darjo nikakor ne moreva ugotoviti za kakšno poslopje gre. Verjetno je policijska postaja ali kaj podobnega. Brez pojasnil ali opravičil na dvorišču čakamo vsaj kakšno uro. Ves čas dogajanja spremljava obraze sopotnikov. Prav vsi so mirni. Prav nič se ne razburjajo, prav nihče se ne pritožuje. Po eni strani naju to vedenje pomirja, po drugi strani pa se pričenjava zavedati nepopustljivosti zakonov, ki vladajo na Tajskem. Končno dobimo znak, da lahko nadaljujemo z vožnjo. Že tako malo število potnikov se je še zmanjšalo.

V  Chiang Mai prispemo po peklenskih devetih urah vožnje. Sedaj si želiva le še tuša in mehke postelje.

Priznam, da ne s tako majhnim olajšanjem, končno kreneva proti jugu. Proti krajem, ki bodo končno pomenili oddih. Sem že kar malo utrujen in na čase tudi naveličan vlačenja težkega nahrbtnika, iskanja prenočišč, neznansko pekoče hrane, …

Kraj kamor sva se namenila je bil Hua Hin. Znan turistični kraj, ki leži na zahodni strani tajskega zaliva. Še dobro ne odloživa nahrbtnikov in že stečeva v obljubljeno pravljico. Vendar ta pravljica obstaja zgolj na razglednicah.

Pogled levo in desno razkriva prelepo peščeno plažo, kakor iz najlepšega turističnega vodnika. Morje, ki ga gledava pa nikakor ne sodi v to kategorijo. Barve je prav nemogoče. Nekakšno sivo rjave. To je šele začetek. Ko tako stojiva in razmišljava o skoku v vodo, opaziva milijon majhnih luknjic v pesku. Naslednji prizor je milijon majhnih rakov, ki hitijo v te luknje. Požreva slino in skok v vodo. Še tri ali štiri sekunde in že sem zunaj. Krvava sled, ki jo puščam ni posledica kakšne morske psine, ampak posledica porezanih stopal. Ugotovila sva, da domačini tolčejo školjke s skal kar ima za posledico kot britev ostre ostanke lupin.

Nisva potrebovala 10 minut, da sva sklenila dogovor. Poiščeva prvi avtobus in kreneva naprej proti jugu. Ob polnoči sva že na avtobusu za Phuket. Phuket je čudovit tako na razglednicah in še lepši v živo. Bivala sva na plaži Patong, ki jo je leta kasneje uničil tsunami. Teh nekaj dni, ki sva jih preživela na Phuketu je bilo kot iz turističnega prospekta. Fantastično toplo morje, zrak prijetnih 29°C, na plaži skoraj nikogar. Sva namreč izven turistične sezone. Prelepa plaža zaživi šele ob večerih, ko se nanjo zgrinjajo domačini. Ob večerih postane najlepši oder.

Tako je minilo prvo resnejše potepanje po svetu. Na tem potovanju sem se ogromno naučil. Sam sebi sem se zdel močnejši, kot sem v resnici bil. Bolje sem tudi spoznal partnerja ob sebi. Partner je bil močnejši, kot sem mislil da je. Še danes so mnogo krat potovanja po svetu dejansko potovanja navznoter. Mnogi dnevi na poti še vedno odkrivajo skrite kotičke naših duš.

Čeprav je minilo že kar nekaj let, me podobe in dogodki živo spremljajo. So neizmeren vir navdiha. Navdih so izkušnje in podobe nabrane na poti. Še večji navdih pa so nam ljudje, ki so nam pomagali prehoditi vso to pot.