Saaremaa, Muhu, Kaali, Kuressaare,..

November 2, 2018
Posted in Potovanja
November 2, 2018 Andrej Pulko

Ali vam je kaj od tega znano?

Saaremaa, Muhu, Kaali, Kuressaare,.. Kaj, kdo ali kje je to? V kolikor bi mi nekdo pomagal in mi povedal, da gre za geografska imena, niti približno ne bi znal uganiti, kje se ti kraji nahajajo.

Popolno naključje, v kolikor seveda ta sploh obstajajo, naju je pripeljalo v svet, od koder prihajajo ta imena. Ta svet je Estonija. V kolikor sem natančen, prihajajo iz največjega Estonskega otoka. In ta otok je Saaremaa.

Za nama z Aisho je že Litva, Latvija in sedaj sva na najini poti okoli Baltika v Estoniji. Kakšnih 150 km pred Talinnom zavijeva na ta otok. Že samo ime Saaremaa se sliši drugače,  pravljično. Bova videla koliko pravljice bova dejansko videla.

Nebo se jasni. Po dolgih dneh sivine in dežja se končno pokaže modrina in toplo sonce obsije najina popotniška telesa. Vse je lažje. Naenkrat me želi od zanosa raznesti. Kakor, da so se morali zgoditi vsi ti sivi dnevi, ki so pripravili mojo dušo in telo za jasen dan kot se je danes naredil.

Otok Saaaremaa
Otok Saaaremaa

Z nestrpnostjo čakava na trajekt. Na srečo je potrebno vsega nekaj minut in že naju razvaja mirno morje. Barva gozdov se pretaka v barvo morja. Vse je v znamenju zelenega. Le nebo je v svoji barvni paleti. Nebeško modra kliče k nasmehu na obrazu. Je eden izmed tistih dni iz razglednic.

Še ena izkušnja bo za naju danes popolnoma nova. Obiskala bova krater, ki ga je naredilo nebesno telo. Nekaj je priletelo iz vesolja in v površje zemlje naredilo veliko luknjo. Ja, danes bova prvič stala v kraterju. Tudi to je nekaj.

Vsega po dobri uri prispeva v Kaali, kjer je padel meteorita. Z veliko nestrpnostjo se vzpenjava na majhno vzpetino v gozdu, od koder se odpre pogled na to veliko luknjo. Super je, super izgleda.

Meteorit je ob vstopu v atmosfero razpadel na več delov. Največji kos je naredil krater premera 110 m in globine 22 m. Moč eksplozije je bil primerljiva s tisto v Hirošimi. Hitrost meteorita ob padcu je bila med 10 in 20km/s.

Otok Saaaremaa
Otok Saaaremaa

Dan se preveša v popoldan, skoraj večer. Prispeva v največje mesto na otoku. To je Kuressaare. Približno tisoč let staro mesto šteje nekaj več kot 13.000 prebivalcev. Znano je po ogromnem številu zdravilišč. Glede na število prebivalcev je v samem svetovnem vrhu. Vendar midva nisva prišla zaradi zdravilišč. Tukaj sva zaradi prečudovite kulise, ki jo s svojo arhitekturo in okoljem ustvarja.

Kampirala sva nekaj kilometrov ven iz samega mesta. Tik ob morju, v prijetnem borovem gozdičku, ob prelepi peščeni plaži. In še povrh ni bilo prav nobenega mrčesa. Čeprav je bilo mesto za kampiranje naravnost idilično, se nisva obotavljala z vrnitvijo v Kureesaare. Čim prej sva se želela povpeti na njegovo prelepo obzidje. Celotno obzidje sva obhodila, potem se namenila v sam grad in še enkrat okoli njega. Prelepo je urejen, kot park, vse skupaj je ena velika sprehajalna cona. Še najlepše pa je, da ni nikjer nobenih omejitev, kje lahko greš, kje ne. Vse je dostopno, vse si lahko pogledaš, povsod se lahko vsedeš, če želiš tudi vležeš. Nobene vstopnine, nobenih redarjev s strogim pogledom.

Super! Šele zelo prazen trebuh naju je pregnal s tega pravljičnega prizorišče. Pregnal ali gnal naju je v staro mestno jedro, kjer sva želela kot kralja zaključit ta prelep dan. Želela sva se nagradit s super večerjo.

Počasi sonce tone vse nižje in nižje. Kakor hitro izgine iznad ulic, se zrak naenkrat ohladi. Zelo prijazno dekle opazi najino stisko in naju vljudno povpraša ter v istem stavku ponudi mizo znotraj objekta. Seveda z veseljem sprejmeva. Tako se naenkrat z Aisho znajdeva v precej elitni italijanski restavraciji. Gostje so nemalo presenečeni, ko uzrejo ogromnega psa, ki se premika med njihovimi mizami. Hitro naju posadijo na rob restavracije. Aisha se uvidevno uleže, tako da vsaj delno skrije svoje veliko in “grozeče” telo.

Čeprav so večeri v restavracijah na naših potovanjih izredno redki se tu in tam le zgodijo. Temu ugodju in razvajanju se ne odrekamo iz drugega razloga kot le, da le redko smo ob večerih kje v urbanih mestih. Danes oziroma ta večer bom vsekakor izkoristil vse kar mi nudi ta prelepi kraj. Predvsem želja po človeški družbi me je odganjala od misli na samotno preživljanje večera v šotoru.

Otok Saaaremaa
Otok Saaaremaa

Zbudim se s prijetnim okus na včerajšni večer. Naj le ostane, naj le ne izgine. Hmmm….

Pot kliče dalje. Prav vedno najdem moč in pogum za pot naprej v misli, da je vse tako blizu, da je vse na dosegu roke. Kar nekaj let potepanja po svetu in z njimi grenkih sloves, me je naučilo, da se še prej vrnemo v ljubi kraj, kot bi si upali kdaj koli pomislit. Nekaj nas že vodi,

Saaremaa kliče. Še malo in v daljavi že uzreva velik svetilnik, ki jasno kaže obris na koncu polotoka. Z vsakim metrom postaja obris jasnejši in pogled lepši. Za popoln kader se še nebo zjasni. Kontrast svetilnika v belo črni barvi blaži nežno modra z zeleno osnovo. Prelep kraj, izredna energija. Kraj kar veže nase. Z Aisho poležavava na trati, le pogled na pivo me premakne za vsega nekaj metrov. Toliko, da sem dobil še svoje. Ponovno eden izmed popolnih dni.

, , , ,

Leave a Reply