Sagres, skrajni jugozahod Portugalske

January 11, 2018
Posted in Potovanja
January 11, 2018 Andrej Pulko

Dnevi počitka

Končno smo doživeli na naših potovanjih tudi nekaj, kar je bilo do sedaj skoraj nepredstavljivo. Dneve, ko šotor več dni stoji ne enem mestu. Dneve, ki se ne prične z jutranjo rutino pospravljanja kampa in iskanja poti po kartah in večernega iskanja prostora za prenočitev. Kako paše, ko te zvečer čaka že postavljen šotor. Kako paše, ko sredi dneva v miru in brez preganjanja popiješ pivo. Vem, sliši se skrajno čudno, ampak tako je. Potovanja so mnogokrat vse prej kot romantična podoba sedenja in zrenja v čudovit sončni zahod. Za lepimi fotografijami in zanimivimi zgodbami se praviloma skriva kar precejšnje garanje.

Vendar te dni bomo zgolj uživali. Uživali bomo v hipijevskem ozračju zahodne Portugalske. Neskončne plaže z najlepšimi valovi in še lepšimi jezdeci teh valov bodo olepšale že tako sanjske prizore.

Portugalska, obljubljena dežela surferjev
Portugalska, obljubljena dežela surferjev

Skrajni jugozahod Portugalske

Ne enem izmed prejšnjih potovanj smo že okusili delček Portugalske. Sever in osrednji del sva z Zorico prepotovala v poznih jesenskih dneh. Vendar pozni jesenski dnevi so na Portugalskem nekaj povsem drugega, kot smo jih navajeni doma. Temperature ravno pravšnje, dolžina dneva tudi, barve in pokrajina pa dobijo ravno pravšnjo patino. Pred časom sem v prelepem portugalskem mestu Tomar prebral, da tukaj vlada večna pomlad. Nikoli preveč vroče in nikoli preveč hladno. Vse skupaj uravnava Atlantski ocean s svojo dokaj stalno temperaturo. Še kako bi se strinjal s to trditvijo.

Kljub temu, da Portugalska premore kar 1800 kilometrov obale je le kakšnih 10% primernih za kopanje. Le delček, ki jo obliva Sredozemsko morje. In ta del sva želela videt. Ta del je pokrajina Algarve. Kljub opevanju v turističnih vodnikih, nisva prav dolgo vzdržala. Preveč ljudi, preveč turističnih objektov. Ta del je popoln kontrast ostali Portugalski, Portugalski ki nama je tako prirasla k srcu. Takšen razplet sva kar malo pričakovala. Vse to je botrovalo k vožnji do skrajne točke JZ Portugalske, do kraja kjer na plažah vidiš drug tip ljudi. Ljudi, ki so bolj podobni s svojim obnašanjem in stasom lepim morskim sesalcem, kot pa tipični podobi zahodnjaka.

Kmetija, na robu
Kmetija, na robu

Biti odvisen

Visoki klifi kot mogočni čuvaji varujejo kopno pred besnečim oceanom. Segajo nekje od 50-100 m visoko. Nudijo prelep razgled a po drugi strani onemogočajo dostop do morja. Na trenutku so kar strašljivi, že pogled preko njih postreže z dobršno mejo adrenalina in strahu. A po drugi strani vabijo na rob, vabijo da se ozremo onkraj.

Tu in tam jih prekinejo prelepe plaže, ki so ponekod dostopne brez večjih težav, ponekod pa sramežljivo skrivajo svojo neokrnjeno lepoto in jo hranijo le za izbrane.

Spoj kopnega in morja, spoj zemlje in neba, spoj toplega in hladnega, mirnega in kipečega. Boj megle in sonca kot tudi pokončnih velikanov in kipečega morja. Vse oblike jing in janga zbrane v najlepših kombinacijah.

Za opazovalce lepega, za poslušalce krikov in pesmi narave, za iskalce poti je ta del uresničitev sanj. Je kot opis, ki ti zleze pod kožo. Je kot opij, ki ti je omogočil videti onkraj. Je kot opij, iz katerega objema nočeš. Biti trezen za vsako ceno? Vprašanje. Vprašanje kdo vidi jasneje.