Samarkand, Buhara, Hiva

January 17, 2019
January 17, 2019 Andrej Pulko

Za nami je kakšnih 3000 km peklenskih cest, ki so nas popeljale od prelepega gorovja Tian-Shan in vse do neopisljivo lepega Pamirja. Ves ta “pekel” na cesti ne bi zamenjal za prav nič. Prah, ki smo ga požirali, trdo kamenje na katerem smo spali, višina, hladne noči in še bi lahko našteval vse dejavnike, ki so v nas sprožali neudobje. Ampak vse to je v nas vzbudilo čute. Vzbudilo prav vse čute s katerimi smo srkali vase prav vsak atom, ki nas je v tem pravljičnem a hkrati zelo krutem svetu obdajal.

Nagrada za ves trud niso bajeslovna mesta, v katera sedaj potujemo. Nagrada je bil vsak trenutek, ki nam je bil dan v Kirgiziji in Tajikistanu.

AP_EURASIA_2018_UZB_0022

Samarkand, eden izmed biserov svilene poti

O težavah na meji med Tajikistanom in Uzbekistanom ne bom pisal na tem mestu, ampak se bom potrudil in pripravil ločen prispevek, kjer bom poskusil navesti čim več  koristnih informacij o prehodih meja in postopkih na le teh.

V času največje vročine prispemo v nam že znano mesto, v kamnito mesto ali Samarkand. Zakonodaja v Uzbekistanu zahteva, da spimo v hotelih ali hostlih. Na črno ne gre, saj moramo za vsako noč imeti potrdilo o kraju prenočevanja, ki ga ob odhodu iz države pokažemo na meji.

Hostel smo si rezervirali v samem strogem centru, tik ob prelepem trgu Registan, tik ob treh glavnih medresah.

Ta odločitev je pripeljala do resnega izziva spretnostne vožnje, po ozkih ulicah starodavnega mesta. Glede na naše izkušnje bi težko kaj drugega pričakovali, kot da smo ta test opravili z odliko. Hitro prispemo v prav simpatičen hostel, kjer nas pričaka še bolj simpatičen, celo malo ekscentričen mladenič. S svojo energijo v nas vzbudi sproščenost. Dodatno k temu še pripomore prijeten hlad in mir, ki preveva notranjost dvorišča. Vse to v meni vzbudi neizmerno željo po popolnemu predajanju tem vibracijam,kar je seveda najlažje narediti v ležečem položaju. Telo in um se za kakšno uro združita v neizmernem užitku popoldanskega dremeža. Ta popoldanski dremež se je s krajšim premorom sprevrgel v celonočno okrevanje od pregorelosti.

Prav na vsakem potovanju nastopi trenutek, ko mi telo zaradi izčrpanosti popolnoma odpove. Leta nazaj so bila ta okrevanja dolga tudi do en teden. Sedaj, ko dovolj hitro prepoznam znake, pa se poberem že po kakšnem dnevu ali največ dveh.

Znaki se kažejo kot slabost, vročina, mrzlica,… Na noben način se ne moreš obdržati na nogah. Niti pod točko razno nisi sposoben vožnje.

Nikoli si ne domišljajte, da se vam to ne more zgoditi. Dobra ali zelo dobra telesna pripravljenost bo mogoče le za kakšen dan ali več prestavila kolaps, ampak ta bo verjetno še hujši.

Buhara

Že prvi trenutek v Buhari se je začel s čarovnijo. Popolno naključje je hotelo, da smo imeli namestitev v popolnoma istem objektu, v katerem smo se že pred leti imeli odlično. Sedaj so spremenili ime, ambient, ki je že tako ali tako bil odličen, pa si po prenovi zasluži zgolj superlative. Velike sobe z visokimi stropovi. Povsod arabski motivi, žive barve, kopalniška armatura v medenini,… Kot v pravljici. Lagal bi, v kolikor bi trdil, da bi ta ambient z veseljem zamenjal za šotor. Saj paše spanje v divjini, ampak …

Kaj napisati o mestu, ki je imelo tako veliko vlogo v zgodovini, ki je bilo stoletja središče dogajanja med Azijo, Indijo, Arabskim svetom ter Sredozemljem. Center Buhare predstavlja trdnjava Ark, ki je bila sedež guvernerjev in njihovih tesnih sodelavcev.

Velika Svilna cesta ni bila le blagovna pot za karavanske poti, ampak je bila tudi pot za širjenje kulturnih dosežkov različnih narodov, njihovih intelektualnih vrednot in verskih prepričanj. Končno so skozi stoletja po njej potovali svetovno znani znanstveniki, raziskovalci in bojevniki.

Od antičnih časov je bila središče številnih ver in prepričanj. V tem obdobju se je začela gradnja mošej, minaretov, medres in drugih kultnih kompleksov. Hkrati se je mesto obdalo z obzidjem. Obzidje je bilo dokončano v 16. stoletju in znotraj njega je bilo več kot 200 medres ter veliko bazarjev, kjer se je lahko našlo skoraj vse vrste blaga.

Buhara je eden od biserov Velike Svilne ceste. V starih časih je bilo tukaj več kot 60 karavan-serajev v katerih so se ustavljali trgovci iz Indije, Kitajske, Irana in drugih držav. Buhara je bila veliko znanstveno in kulturno središče na Svilni cesti.

AP_EURASIA_2018_UZB_0133

Že prvič nas je Buhara navdušila s svojo energijo. Ob našem drugem obisku se ljubezen zgolj poglablja. Je eden redkih krajev, ki sem jih obiskal, kjer si zlahka predstavljam, da bi tukaj ostal teden ali več. Mir in tišina, ki preveva notranje dvorišče. Ravno prav zatemnjeni prostori ustvarjajo intimno vzdušje. Ustvarjajo prostor, kjer stečejo pogovori, je prostor, kjer relativnost časa pride še posebej do izraza.

Nikakor ne moremo mimo naših gostiteljev. Le ti so z vsako kretnjo, z vsako izrečeno besedo, s tonom v glasu in izrazom na obrazu, dali pravi pomen trenutku. Tukaj se nam je čas ustavil, ampan ne v slabšalnem pomenu besede, ravno nasprotno. Tukaj se vsakega trenutka zavedaš je kot meditacija v gibanju, meditacija z odprtimi očmi. Je zavedanje časa in okolja ne v mislih na včeraj, ne z mislimi pri jutri, ampak sedaj.

The biggest madrassah of the Khiva
The biggest madrassah of the Khiva

Hiva

Uzbekistan drugič, Hiva prvič. Izkušnje in občutja, ki smo jih pridobili s prvim obiskom v Uzbekistanu so se po treh letih le potrdili. Samarkand in mogočen kompleks Registan z mošejami  Ulug beg (1417-1420), Tilla-Kari (1646-1660) in Šir-Dar (1619-1636) nas vedno popolnoma prevzame. Da ne govorim o mavzoleju Amirja Timurja in kompleksu Shah e Zinda, ki je s svojo zgodovino in sporočilom nekaj posebnega. Potem je tukaj Buhara. Čeprav je v svoji zgodovini dolgo tekmovala s Samarkandom, ter ga v nekem obdobju celo prekašala, je počutje v njej popolnoma drugačno. Danes je Buhara neprimerno manjša in neprimerno bolj umirjena. Ob zbiralnikih vode ob pitju čaja in opazovanju domačinov si še kako opomore duša in telo.

Kako težko krotim vznemirjene, ko vozimo proti tretjemu veličastnemu mestu svilene poti. Nahaja se na obrobju črne puščave ali puščave Karakum in puščave na severu, puščave Kyzyl-Kum. Zadnji kilometri se vlečejo v nedogled, saj želim ta dva dneva, ki jih imamo plan preživeti v Hivi, čim bolje izkoristit.

Končno se znajdemo pred veličastnim obzidjem. Pot do našega prenočišča vodi do vzhodnih vrat. Po kratkem sprehodu smo pred našim hostlom. Sprva kar zadovoljni se namestimo v nam dodeljene sobe. Odnos lastnika do naše Aishe in vse pogostejšimi izpadi električne energije in vode, nam načenjajo živce. To noč bomo že preživeli. Sodu izbijejo dno dogodki naslednjega jutra. Resnično popolnoma razpi….

zapustimo hostel in si poiščemo novo prenočišče. Po spletu srečnih okoliščin se namestimo v stari medresi, ki je danes hotel s štirimi zvezdicami. Bivali bomo v majhnih sobicah, ki so stoletja nazaj nudile zavetje študentom iz vseh vetrov. Čeprav je soba resnično majhna, so super urejene.

Bivanje v njih pa vsekakor posebno doživetje, saj je celoten objekt napolnjen s posebno atmosfero.

Končno se znajdemo pred veličastnim obzidjem. Pot do našega prenočišča vodi do vzhodnih vrat. Po kratkem sprehodu smo pred našim hostlom. Sprva kar zadovoljni se namestimo v nam dodeljene sobe. Odnos lastnika do naše Aishe in vse pogostejšimi izpadi električne energije in vode, nam načenjajo živce. To noč bomo že preživeli. Sodu izbijejo dno dogodki naslednjega jutra. Resnično popolnoma razpi…. zapustimo hostel in si poiščemo novo prenočišče. Po spletu srečnih okoliščin se namestimo v stari medresi, ki je danes hotel s štirimi zvezdicami. Bivali bomo v majhnih sobicah, ki so stoletja nazaj nudile zavetje študentom iz vseh vetrov. Čeprav je soba resnično majhna, so super urejene. Bivanje v njih pa vsekakor posebno doživetje, saj je celoten objekt napolnjen s posebno atmosfero.

Spanje v medresi

Že sama izkušnja bivanja v medresi bi popolnoma zadoščala. Vendar nam je Hiva nudila neizmerno več. Čeprav po blišču zaostaja tako za Samarkandom kot Buharo si več kot zasluži postanek in pozornost. Je kot nebrušen diamant, ki svojo pravo lepoto in vrednost še skriva. V meni je prebudila radovednost. Izredno dobro in zaželjeno smo se počutili znotraj obzidja. Imeli smo občutek, da vsak domačin, ki dela ali živi znotraj obzidja diha za svoje mesto, ki se počasi dviga iz “pepela”. Drobnih trenutkov, ki so dokazovali moje razmišljanje je bilo nič koliko. Mogoče se bom kdaj podrobneje dotaknil tudi tega. Sedaj bom le še zapisal, da ima Hiva s svojo okolico nekaj več. Ima nekaj, kar me ponovno vleče v te kraje. Sanjam o tednu lahkotnega bivanja v Hivi in kakšnem tednu v raziskovanju zgodovinskih krajev in trdnjav v njeni okolici.

Od zelo prijaznega mladeniča smo karto z zgodovinskimi kraji že prejeli, sedaj le še rabimo ekipo, ki si bo upala stopiti na pot legend in mitov in tudi zgodovinskih dejstev.