Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja Zgodbe s potovanj

Še zadnja etapa

on
December 31, 2018

Oči na pecljih

Ob reki Panj smo že tretji dan. Za nami je že kakšnih 400 od skupnih 550 kilometrov, kolikor bo dolga celotna vožnja ob enem izmed glavnih pritokov reke Amu Darye oziroma reke Oxus. Že tretjo noč smo prespali tik ob meji z Afganistanom. Čeprav smo vedno bližje kraju, kjer so šele kakšnih 14 dni pred tem pobili skupino tujih popotnikov – kolesarjev, ni neke pretirane zaskrbljenosti. Se pa še kako zavedam, da je potrebno biti pozoren prav vsak trenutek. Pozoren na vožnjo in pozoren na ljudi in avtomobile, ki se ti bližajo. Čeprav te prelepo okolje in potovanje po eni najlepših pokrajin našega planeta še kako hitro posrkata vase, ves čas z enim očesom opazujem dogajanje pred in za avtomobilom. Vem, da je 99% ljudi izredno prijaznih in gostoljubnih. Težava je, če naletiš na tisti 1%.

Jutro, Tajikistan
Jutro, Tajikistan

V trenutku se mi pred očmi odvrti eden izmed prizorov, ki so mi za trenutek povečali utrip in izostrili vid. Kot že mnogo krat ta dan se ustavimo ob robu ceste in s fotoaparatom v roki zrem v divjo reko in v dolino, ki se odpira nizvodno. Reka je na tem mestu mogoče široka kakšnih 40-50 metrov. Nič več. Na drugi strani reke je nekaj poslopij, nižje pa se pričenja že manjša vas. Pred vasjo je nekaj njiv, za njimi pa si že prične dvigovati ogromna stena.

Pozornost mi pritegne možak, ki nas iz nasprotne strani opazuje. Mogoče je od nas oddaljen kakšnih 100 metrov. Stoji pod drevesom in ob enem izmed manjših kamnitih objektov. Sprva nič nenavadnega. Nenavadno postane, ko opazim, da se ob približevanju vaščanov skrije in potuhne pod grmičevje. Vse dokler se vaščani po poti ne oddaljijo ostane tako skrit. Iskreno povedano sem tudi sam ob tem prizoru postal kar nemiren. Odšel sem v avto in zaprl vsa okna ter hitro naprej. Kot nekdanji vešč uporabnik različnega strelnega orožja sem se še kako zavedal, kako lahka tarča smo, ki se nima prav nikamor skrit.

Kdo pa bi iskal morebitnega napadalca na drugi strani meje?

Pamirska cesta
Pamirska cesta

Nove sanje, nov cilj

Na tem mestu verjetno ne bom zvenel ravno uravnovešen, ko bom rekel, da so nove sanje in nov cilj vožnja po dolini Panj, ampak na drugi strani reke, torej po afganistanski strani. Ta cesta je še bolj nora. V kolikor boste pozorno pogledali fotografije, boste videli, da odseke te ceste šele gradijo. Gradijo jo bolj ali manj na roke. Cestišče, ki ga klesajo v živo steno je podprto le s prosto stoječimi kamni. Vsekakor bo to eden izmed izzivov, ki se jih bom lotil, kakor hitro bo vsaj približno mir v tej prelepi deželi.

SE NADALJUJE…

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT