Škotska, Škotsko višavje

October 19, 2019
October 19, 2019 Andrej Pulko

Škotska, Škotsko višavje, Alba

Kje začeti pripoved o Škotski. O deželi o kateri je bilo verjetno skoraj vse že napisano in povedano. O deželi, katere ime bolj ali manj vsi izgovarjamo s spoštovanjem in hkrati s kar nekaj nostalgije. Kaj povedati o deželi, kateri bolj ali manj vsi od mladosti prisegamo obisk. Ja, je kar težko. Najbolj je, da povem našo zgodbo, kako smo jo mi videli in kako smo jo mi doživeli. 

Zadnjih deset let potovanj in potepanj po svetu, nam je prineslo ogromno videnega in ogromno doživetega. Za nami je cca 200.000  “overland” kilometrov, kar znese dobrih  petkrat okoli našega prelepega planeta. Za nami je več kot leto dni spanja v šotorih. Te podatke naštevam le iz enega razloga in ta je, da si upamo vzeti pravico in reči, da počasi postajamo kredibilen ocenjevalec lepega in manj lepega. 

Caledonia, Ben Navis, Glencoe, Stirling, Cairngorms, Loch Ness, Isle of Skye, Fort William, …

Kako je slišat? Hmm,… Že sam zven imen vzbudi v nas delček otroka, ki si je upal sanjat.

In torej povsem samozavestno lahko trdima, da potovanje na Škotsko je bilo nekaj najlepšega, kar se nam je v zadnjih desetih letih zgodilo.

Potovanje na Otok

Potovanje na Otok je naše letošnje že tretje potovanje po Stari celini. Seveda smo prav vsa opravili na “naš način”. To pomeni kuhanje pod milim nebom, spanje v šotoru in tokrat ne malo krat premočeni do riti.

Še pred leti sem govoril, da si bom takšna enostavnejša potovanja pustil za stara leta, ko več ne bom zmogel nečesa resnejšega, ali pa si bom želel zgolj nekaj več udobja.

Ali je Škotska resnično tako lepa kot jo opevajo? Ali se jo splača obiskati? Je, vsekakor je.

Obisk Škotske in Škotskega višavja je prinesel eno povsem novo dimenzijo oziroma en zelo pomemben in velik kos sestavljanke o resnični podobi in ustroju sveta. 

Vendar, se je pred časom nekaj spremenilo. Spremenil sem pogled na potovanja in kaj iščem na teh potovanjih. Ugotovil sem, da bolj kot iskanje nemogočega, iščem razumevanje. Iščem sliko sveta, ki mi jo lahko le da stik z ljudmi na najrazličnejših koncih tega našega prelepega planeta.

In tako je prišel neustavljiv klic po obisku Otoka. Po obisku Velike Britanije in Irske.

ap_SCOTLAND_01

Vožnja po levi

Izbran termin odhoda je bil začetek septembra. Nekako sem takole kalkuliral: počitnice so mimo – posledično verjetnost manjše gneče. Na višku potovanja bo polna luna, kar pomeni toliko svetejše noči in prijetnejše kampiranje. Dan bo idealno dolg. Svetlo bo še vse nekje do 20:00 in malenkost čez, kar je več kot idealno tako za čezdnevne aktivnosti kot tudi za dovolj dolg počitek ponoči. 

O vožnjo do Škotske in paniki zaradi vožnje po levi bom napisal kaj več v enem izmed naslednjih objav, sedaj pa se bom posvetil le dogajanju na Škotskem.

Ali je vožnja po levi lahko razlog, da se odpoveste vožnji po otoku? 

Nikakor ne. Res je, da ni enostavno, ampak z zbranim sopotnikom in spočito glavo padete noter že po kakšnih 2-3 dneh.

Grad Stirling in proti Škotskemu Višavju

Na Škotsko smo vstopili pri kraju Carlisle. Razlog odmika od najkrajše poti je bil v ogledu Hadrijanovega zidu. Drugo noč v Angliji smo namreč preživeli vsega kakšen dober kilometer od ločnice, ki je v času rimskega imperija ločevala “divjake s severa” od civiliziranega sveta. Torej od mesta Carlisle smo ubrali smer severovzhod proti Edinburghu. Povsem logičen postanek bi moral biti Edinburgh, ena izmed ikon Škotske. Vendar ni bilo tako. Že doma sem se odločil, da se bom prve dni izogibal večjih mest, saj se mi absolutno ni sanjalo kako se bo odvijalo moje prilagajanje na vožnjo po levi. Tako smo izbrali za prvi večji postanek grad Stirling.

ap_SCOTLAND_07

V kolikor si na Škotskem in čeprav veš, da se boš drenjal v množici turistov, si moraš ogledati grad Stirling. To je seveda ena izmed “have to see” točk. Tudi prav je tako. Ogled gradu je za nami in že nas vleče proti severu. Proti ikoni, mimo katere vsekakor ne moreš. Proti jezeru o katerem smo že kot otroci poslušali. Proti jezeru o katerem in njegovih skrivnostnih smo z zanimanjem brali in gledali nešteto dokumentarcev. O jezeru o katerem še danes teče nešteto razprav. Seveda govorim o jezeru Loch Ness.

 

Cairngorms in Loch Ness

Vendar do jezera je še slab dan vožnje. Preden bomo uzrli brežino in naskrivaj pogledovali po gladini bo minil vsaj še en dan. Ampak ta dan in ta pot bo vse prej kot dolgočasna. Vodila bo skozi enega izmed najlepših delov Škotske. Skozi nacionalni park Cairngorms. Kakor hitro smo zapustili nižino, ki jo obsega pas med Edinburghom ter Glasgowom se je pričela “ta prava Škotska”.

Kakor hitro izgine sivina zaradi trenutnega naliva, se od nekod pojavi sonce. Sončni žarki na vsak način iščejo pot skozi oblake, ki se prav neverjetno hitro podijo po nebu. Ves ta ples, ki ga ves čas uprizarjajo elementi narave, tvorijo prav neverjetno dramatičnost ter najlepše možne prizore na pokrajino, kar si jih lahko zamislite. Barve narave, dobijo tukaj povsem novo dimenzijo. Število odtenkov naraste v neskončnost. Igra senc in svetlobe pa le vse skupaj še povdari. Popolnoma magični prizori. Na trenutke stojim s fotoaparatom v roki popolnoma očaran in pritiskam na sprožilec kot obseden, na trenutke pa se ustavim in razmišljam: kako vsaj delček tega prenest na fotografijo in jih zamrzniti v času in prostoru?

ap_SCOTLAND_16

Nikjer nikogar. Na odmaknjenih cestah smo bolj ali manj sami. Daleč od turističnega vrveža. Sicer smo se že zdavnaj naučili, da se ni potrebno ravno precej odmaknit od “glavnih” turističnih znamenitosti in si tudi v deželi kot je Škotska, skoraj povsem sam. 

Loch Ness:

– Dolžina 36,3 km
– Površina 56,4 km2
– Največja globina 227 m

Tako nas čudovito popoldne razvaja s prelepo vožnjo, prijetnimi temperaturami in sanjsko pokrajino. Kaj si lahko želiš več? Lahko si želiš uzreti jezero Loch Ness. Ja in to jezero je tik pred nami. 

Končno uzrem podobo o kateri sem sanjal že kot otrok. Sanjal, da bom nekega dne tukaj. Sanjal, da bom stal na obrežju tega tako z mitom prežetega jezera. Verjetno je le malo ljudi na tem našem planetu, ki še niso slišali za jezero Loch Ness in z njim povezano legendo o pošasti, ki bi se naj skrivala v njem. Najlepše je, da si ne poskušam ustvariti lastnega mnenja. Zakaj bi iskal lastno potrditev, ča lahko uživam v vseh ostalih možnostih. Koliko lažje je, ko nehaš uveljavljati svoj prav. Naenkrat ti ostane več časa za opazovanje in poslušanje ter v tisočerih resnicah.

ap_SCOTLAND_27

Gladina jezera je nemirna. Veter, že nekaj dni vztraja iz zahoda. Z Aish se sprehajava po obrežju. Sama, nikjer nikogar. Le Zorica tam z višine bdi nad nama. Tu in tam zasledim ostanke tabornega ognja. Kdo je bil tukaj? Vztrajni ribiči? Morda le popotniki, ki so iskali kraj, kjer bi v zavetju prebili noč. Ali pa lovci na Nessi, ki so upali, da bodo uspeli zabeležiti dokaz, da le obstaja. Ne vem. Je me pa močno prijelo, da bi tukaj sami postavili šotor in preživeli noč na kraju mojih še nedavnih sanj. 

Cesta, ki vodi ob jezeru teče bolj ali manj ves čas skozi gozd, je ozka in se večji del vije tik ob obali. Prostora je komaj kaj več kot za en avto. Je prelepo doživetje. Voziti ob jezeru Loch Ness izven gneče. Pravzaprav vozili boste bolj ali manj sami, saj cesta ni primerna za avtobuse in s tem je užitek skoraj popoln. Le da še ujamete lep dan in doživeli boste popoln dan. Vsekakor priporočam vožnjo po jugovzhodni strani jezera. 

Proti severu, Bettyhill in Thurso

Za nami je Fort Augustus, za nami je Caledonijski kanal, ki povezuje zahodno in vzhodno obalo Škotske, kot je za nami tudi legendarno jezero Loch Ness. Zavili smo proti severu. Končni cilj etape je kraj Thurso, ki leži na skrajni severni obali celinske Škotske. 

Pot proti severu nadaljujemo po lokalnih cestah. Vozimo po prelepi pokrajini po prelepem vremenu. Jezer je vse več. Od majhnih do velikih. Pred časom sem gledal oddajo legendarnega Jeremy Wadea o legendarno velikih ščukah v severnih jezerih. Prav z lahkoto sem si predstavljal, da v vseh teh divjih vodah, ki so kilometre in kilometre proč od naselij, še živijo velikani. Za ščuke ne vem, ampak dokazano pa se približujemo enim najboljših vod za lovljenje lososov. To je jezero Loch Naver in reka Naver, ki veljata za sveti gral med ribiči na losose. Jezero in reka sta vpeta v čudovito pokrajino, tako da ne glede na ulov so ribiči tukaj v pravih ribiških nebesih.

ap_SCOTLAND_47

Fish and chips

Seveda eden izmed sinonimov za otočje je fraza “Fish and Chips”. Končno sva tudi midva prišla do svoje porcije Fish and chipsa. Resda sva se morala za njo pripeljati na povsem skrajni sever kopnega dela Škotske. Zgodilo se je v kraju Thurso. 

Sredi popoldneva prispeva na obalo. Kar se je napovedovalo že kar nekaj dni se je tukaj uresničilo. Veter je postajal vse močnejši. Sunki  vetra so postajali že prav neznosni. Kampirala bova na popolni čistini. Sva le kakšnih 50m od klifa, kjer se pod nama peni severni Atlantik. Po kratkem premisleku postaviva avto in šotor tako, da je le ta vsaj delno zaščiten proti neusmiljenemu vetru.

Ostalo je le še kakšnih 15 minut dneva. Oblaki so vse bolj grozeči. Prepričan sem, da je samo vprašanje minut, kdaj se bo močno ulilo. Vendar se ne pritožujem. Za nami je čudovit dan. Tudi če se sedaj ulije mi je prav malo mar. Samo, da še najdemo kotiček, kjer bomo  popili kakšno pivo in kaj dobrega dali v naše že precej prazne trebuhe in bo popoln dan.

Na ulici opazimo velik napis Fish and Chips. Klasičen lokal, kjer ljudje stoje čakajo na svojo porcijo in z njo praviloma odidejo domov ali jo pojedo kar stoje. Škoda, kje bomo pa mi pojedli svoje. V lokalu ni prostora za vse nas. Ves srečen opazim, da imajo majhno pokrito teraso z gasilskimi klopmi. Seveda tukaj ni sledu o kakšnem turizmu. Zbirajo se zgolj domačini. Je daleč od kakšnega prestiža. Ampak nekaj sem 100% prepričan, hrana odlična.

Presenečen sem, kako velike so porcije. Pomfri po naše in ocvrta riba. Pomfri celo ni iz vrečke. Vidi se, da je domače izdelave. Vsa hrana je več kot odlična. Piko na i celotnemu večeru pa daje druženje Aishe z domačini. Gospe iza šanka so navdušene nad Aish in ji vsake toliko nekaj slastnega prinesejo iz kuhinje. Drug mladenič, ki je jedel ob sosednji mizi je pustil par slastnih grižljajev. Z njimi je stkal prijateljstvo z našo turško gospodično. Dva mlada fanta sta z navdušenjem hitela pripovedovat, kako fantastično izgleda naša Aish. Ja, večer daleč od nobel restavracij, na majhni pokriti terasi, na gasilskih klopeh in mizah je bil odličen. In še naliv je mimo. Popolnoma očarani, polnih trebuhov in fantastičnem okusu v ustih in v duši gremo v naš majhen brlog. Le da nam ga ni odpihnil veter?

SE NADALJUJE …

, , , ,

Leave a Reply