Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja Zgodbe s potovanj

Slovo od Tajikistana

on
January 1, 2019

Tajikistan nas nikakor ne izpusti iz svojih “krempljev”

Kar malo grenko slovo je za nami. Prav neverjetno je, kako se lahko ljudje zbližajo v vsega nekaj urah, ki so jih preživeli skupaj. Besede Khate iz Gruzije mogoče najlepše povedo: (naša mlada gostiteljica iz čarobnega Akhaltsikhe-ja) “Zdi se mi, kot da se poznamo od večno”. Podobe oseb s potovanj so nekaj, kar se me najbolj dotakne in mi ostane v spominu.

Izkušnje so me naučile, da gibanje vedno prežene težke misli. Tako smo se tudi mi na hitro spakirali in nadaljevali pot proti Dušanbeju. Nahajamo se na glavni cestni povezavi med južnim delom Tadžikistana in glavnim mestom. Včeraj zvečer niso imali se časa ukvarjati z vprašanjem, ki nas je iz minute v minuto bolj težilo. Ni možno, da smo na pravi poti. Cesta je tako zanič ter vodi nekam pod oblake. Že davno je približen asfalt zamenjal makadam, ki je ponekod že bolj podoben kolovozu kot pa kakšni normalni makadamski cesti. Le kakšen kolesar popotnik nam na trenutke vlije upanja, če le tudi on ni zataval.

AP_EURASIA_2018_3950

Okvara na vzmetenju?

Od jutra smo se že povzpeli za kakšnih 2000 m. Vozimo po nekakšnem grebenu kateremu ni in ni videti konca. Nisem prepričan ali smo od jutra videli sploh kakšno usmerjevalno tablo, ki bi nam dala potrditev, da smo na pravi poti. Še enkrat, ne morem si predstavljati, da ena izmed glavnih povezovalnih cest med pokrajinami izgleda takole. In pri tem smo si vsi prisotni še kako enotni.

Že tako ali tako napredujemo izredno počasi, ko zaslišimo tako neprijeten pok in hreščanje v zadnjem delu avtomobila, da nas je še tisto malo dobre volje minilo. Ob vsakem malo večjem nihanju avtomobila se zasliši kovinski zvok. Zvok kovine na kovino. Kaj hitro postavimo diagnozo, da je nekaj narobe na zadnjem vzmetenju. Takoj se spomnim informacij, da rade pokajo zadnje vzmeti. Jebemti, pa ne tukaj. Sedaj smo resnično sredi ničesar.

Ustavim in splazim pod avto. Preglejujem levo vzmet in nato desno. Nikjer ni videti ničesar. Res pa je, da je na terenu takšno stvar zelo težko opaziti, posebej, če je avto že skoraj mesec dni na takšnih poteh. Ne preostane mi drugega, da poskusim avto spravit v dolino. V dolini bo vsekakor lažje najti kakšnega mojstra, kjer bi skupaj preverili avto. Že tako počasna vožnja se spremeni še v počasnejšo. Počasi in to zelo počasi lezemo v dolino. Z vsakim metrom ko smo bližje civilizaciji mi je preklemansko lažje. Pojavijo se prve vasi. Kako mi je odleglo.

Ubijati nas je začela vrnitev na M41 in pot proti Dušanbeju. Za ta odsek smo bili absolutno prepričani, da bodo ceste povsem OK. Na koncu smo namesto planiranega enega dne za ta odsek potrtebovali tri dni. In ti trije dnevi so načeli moje živce in še bolj moje telo.

 

Rezultat je bil kolaps dan kasneje v Samarkandu.

AP_EURASIA_2018_3959

Še najlepše pa je, da je tudi škripanje povsem izginilo. Polni optimizma ugotavljamo, da je le kakšen majhen kamen zašel med listnate vzmeti in je povzročil preplah v avtu.  Vendar teh nekaj ur negotovosti, me je povsem izčrpalo. Ponovno sem si obljubil, da bom vložil teh 2.000 EUR-ov v vzmetenje in kupil najboljše kar obstaja.

Ponovno zamujamo. Že smo črtali obisk Iskanderkula ali Aleksandrovega jezera (po Aleksandru Makedonskem). Pred tem smo že črtali obisk doline Fergana (Khujand). Poti po Tajikistanu so nam dale vetra in še slabih 150 kilometrov pred glavnim mestom še kako trpimo na povsem uničeni M41.

Pozno popoldan le pridemo do križišča, kjer makadam zamenja asfalt. To smo kar nekako pričakovali, saj cesta prihaja iz Kirgizije in naprej iz Kitajske. Že v Kirgiziji smo dobili informacijo, da to cesto gradijo Kitajci, saj jim predstavlja okno v svet. Preko Kirgizistana in Tajikistana naprej v Uzbekistan ter nato po južni strani v Iran ali po severni preko Kazahstana v južno Rusijo.

AP_EURASIA_2018_3977

Komaj čakamo, da nekje najdemo prenočišče. Ta dan je bil vsekakor eden izmed napornejših. Ubijalo nas je, da smo se popolnoma zmotili v pričakovanjih glede kvalitete cest in s tem hitrosti potovanja. Popolnoma nam je bilo jasno, da je do Khoroga obup, ampak na to smo bili pripravljeni in v tem celo uživali. Ubijati nas je začela vrnitev na M41 in pot proti Dušanbeju. Za ta odsek smo bili absolutno prepričani, da bodo ceste povsem OK. Na koncu smo namesto planiranega enega dne za ta odsek potrtebovali tri dni. In ti trije dnevi so načeli moje živce in še bolj moje telo.

Za piko na i se za spanje moramo prebijati v sam center glavnega mesta. Poiščemo par hostlov, ki nam jih nudi zvesti sopotnik. Za Damijanom planeva v prvega. To je izjemno velik hostel, ki se nahaja v ogromnih mestnih vilah z notranjim dvoriščem. Damijan se trudi, ampak žal ne gre. Preprosto so prepolni. Na vsak način nam skušajo pomagati in kličejo naokoli ali je kdo prost. Po nekaj klicih končno spodbudna novica. V bližini bi naj bilo nekaj prosto. Hitro se namenimo preverit. Ponovno nastopi Damijan. Zavzame pokončno držo za recepcijo in šarmira vse prisotne. Le delno je uspešen, pravzaprav zelo. Dobi zadnji dve postelji, ki jih seveda prepustiva našim lepšim polovicam. Nama pa ostane?

Razmišljanja in občutja o poti po Tajikistanu in Pamirju:

 

  • izreden prvi del, od SaryTash-a do Murghaba
  • izredna izkušnja vzpona na 4.655 n.m.
  • popolno prekašanje vseh še najbolj norih pričakovanj je vožnja po Wakhanskem koridorju ob reki Panj, ob meji z Afganistanom
  • prvi sončni vzhod s pogledom na osvetljene sedemtisočake Hindukuša
  • z videnjem in doživetjem Pamirja, se je nekaj v meni spremenilo
  • v teh krajih je nekaj, kar ponotranjiš in postane del tebe
  • ne mine dan, ko se mi ne bi pred očmi odvila vsaj podoba ali dve iz tega potovanja
  • nekje na vrhu mojih želja se je vsidralo ime Pamir, Afganistan,….

Z Aisho dobimo prostor na dvorišču, na klopeh, ki čez dan služijo druženju. Takoj in z največjim veseljem pristanemo. Na koncu se je celo pokazalo, da je bila to celo boljša izbira od samih skupnih sob. Vsaj sva poslušala le smrčanje drug drugega in ni cele sobe. Pa še v miru sva srkala svoje pivo.

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT