Tajikistan, mejni prehod na 4280 n.m.

December 24, 2018
Posted in Potovanja
December 24, 2018 Andrej Pulko

Kyzyl Art Pass na 4.280 n.m.

Noč smo prebili v bližini Sary Mogula s pogledom na Peak Lenin, na goro sedemtisočaka (7,134 m). Čeprav smo si prejšnji dan na vse mogoče načine prizadevali, da bi se prebili do njegovega baznega tabora, se nam po več poskusih nikakor ni posrečilo. Poskušali smo in iskali pravo pot. Kljub trudu nam nikakor ni uspelo. Tako smo se morali zadovoljiti le s pogledom na to veličastno goro. Edini priviligiranec ta popoldan je bil Damijan, saj smo po poti pobrali “mladenko”, ki jo je kar nekaj časa gostil na svojih kolenih 😀 ) Podrobnosti vsekakor ostanejo znotraj pričevalcev, ampak bil je prizor, ki se vtisne v spomin.

Spali smo na vrtu ene izmed domačij. Ne morem reči, da se mi je samo kampiranje vtisnilo v spomin po prijetni plati. Nič ni bilo lepega in ne romantičnega. Eden izmed večerov, kjer želiš čim prej spat in si le odpočit. Za povrh vsega sem ta večer naredil neverjetno napako. Z Aisho sem se proti večeru odpravil na sprehod. Odpravila sva se skozi vas proti bližnji reki. Pot sva prehodila po množici kolovozov, ki brez kakršnega koli pravila tečejo med domačijami. Vse je bilo OK, dokler se nisva pričela vračat. V tem času je padla noč. Temno kot v *iti. Seveda prav nobene razsvetljave. Po kakšni uri hoje sem ugotovil, da sem se izgubil. Na noben način nisem mogel najti kraja, kjer smo imeli tabor. Da je bila mera polna nisem imel ne baterije, ne GPS-a, telefon pa bi bil tako ali tako nekoristen. Živa *izdarija! Začel sem preklinjat in že imel v glavi scenarij, kako bom pomanjkljivo oblečen preživel nekje zunaj mrzlo noč na 3.600 n.m.

Kirgizija, na meji s Tajikistanom
Kirgizija, na meji s Tajikistanom

Izgubljen v temi

Ko tako nemočno in že rahlo obupan stojim in pogledujem proti vasi, ki je v popolni temi, vidim temno senco, ki kakšnih 30 m od mene s pospešenim korakom hiti v vas. V trenutku stečem proti njemu. Kar hitro ga dohitim. Na vse možne načine mu skušam pojasniti svojo situacijo in v vseh slovanskih jezikih mu poskušam opisati, kje je naš tabor. Prične mi kimati in potrjevati, da ve kje smo. Odkrito povedano nisem verjel niti 10%, da sva se razumela.

Komaj mu uspem slediti po kolovozu. Hodiva med hišami, ki so v temi prav vse enake. Komaj se uspem izogibati raznim jarkom in jamam, kaj šele, da bi vedel kje sva. Po kakšnih 20 minutah bolj teka kot hoje se pojaviva pred našim kampom. Ne morete si misliti, kako mi je odleglo. Z največjim veseljem mu stisnem napitnino za njegov trud, sam pa naredim velik požirek konjaka za srečen zaključek moje neumnosti.

Prijeten večerni sprehod se je sprevrgel v nočno iskanje kampa. Tudi če greste zvečer le kilometer od kampa, vzemite s seboj vse kar potrebujete za gibanje v popolni temi. Hkrati pa se dogovorite s sopotniki, kdaj pričnejo s signaliziranjem za lažjo vrnitev.

Pomoc Damijana avstrijskemu motoristu
Pomoc Damijana avstrijskemu motoristu

Tajikistan in M41 – Pamir higway pred nami

Novo jutro in nov izziv. Pred nami so ogromne gore. S kar malo strahu zrem predse. Na trenutke kar debelo požiram slino, ko pogledujem  v smeri naše planirane poti. Še dobro, da so izkušnje Kirgizije za nami, ampak vseeno. Ko pogledujem proti sedemtisočakom in se zavedam, da naša pot vodi mimo njih, mi prav nič ni vseeno.

Vzpona nikakor ni konec. Smo že nad 4.000 n.m. in še vedno ni mejnega prehoda, ki se nahaja na prelazu. Končno ga uzremo. Zadnji čas, saj smo že skoraj na 4.300 n.m. Čeprav smo kar nekaj dni preživeli na višinah  okoli 4.000 n.m. je to sedaj najvišja točka našega potovanja.

Na vstopu v Tadžikistan smo postavili naš rekord ne samo v najvišje ležečem mejnem prehodu, ampak v številu postopkov na sami meji.

  1. Kontrola pasošov in viz
  2. Veterinarska kontrola
  3. Carinska kontrola
  4. Kontrola za droge
  5. Uvoz avtomobila in  začasna registracija

Ne vem kaj je krivo, ali rahel strah pred neznanimi postopki na Tadžikistanki meji, prebrano o neprijetnostih, ki so jih deležni osamljeni popotniki, še vedno rahel strah pred višinsko boleznijo,… Nisem bil 100%. Telo nikakor ni delovalo kot bi moralo. Ves čas sem čutil rahlo slabost. Najhujši trenutki so bili, ko smo čakali na začetek procedure. Tistih nekaj minut se mi je vleklo kot večnost.

Končno me je vojak pozval, naj pridem z njim. Vzamem pasoše in našo veliko mapo s 175 dokumenti in se odpravim z njim.

Število kilometrov do civilizacije
Število kilometrov do civilizacije

Tajikistan, na meji

Skromnost njihovih pisarn je … težko najdem besede, ki bi to opisale. Želim si le, da bi vsakdo izmed nas, enkrat v življenju to videl in občutil. Mogoče bi imel tedaj drug pogled na ljudi, ki se ravno tako ali celo bolj trudijo v svojih službah, in so obsojeni na delo v takšnih nemogočih razmerah. Ni čudno, da si želijo boljšega življenja v oddaljenih in tujih deželah.

Od zunaj so ti prostori bolj podobni zbitim barakam kot pa kakšnim pisarnam.

Kaj narediti če vam bogu za hrbtom trdijo, da na potni listu niste vi, da to ni vaš potni list?

 

Ja to se je meni zgodilo na tem mejnem prehodu. Zelo strog policaj-vojak na kontroli za droge me vsaj 20 minut ni spustil naprej, saj je vztrajno trdil, da oseba v potnem listu in oseba, ki stoji pred njim, jaz, ni ista oseba. Ja, vrag je zelo resno jemal šalo.

Kakor hitro se majhna vrata odprejo mi pogled uide na še bolj skromno notranjost. Vsedem se ob zdelano mizico in med tem, ko vojak preglejuje naše papirje si v miru ogledam njihovo skromno domovanje. Ob mizi železne postelje, v kotu gori majhen gašper, opreme skoraj ni. Le skozi majhno okno prihaja svetloba. Tla predstavljajo lesene deske, ki s tepihi poskušajo pričarati vsaj malo topline. Pisarne so hkrati njihovo domovanje.

Seveda moram omeniti, da se je potrebno pred vstopom sezuti in le v nogavicah vstopiti.  Tako sedim in čakam. Poslušam sopenje in težko dihanje ogromnega vojaka, ki opravlja postopek. Kar malo me skrbi, ko poslušam njegovo sopenje. Potem še moja rahla slabost sploh ni tako huda, si milim. Počasi preveri pasoše, preveri vize, preveri ali imamo dovoljenje GBAO. Ko ugotovi, da je vse OK, me z zelo prijaznim,  glasom napoti na naslednjo kontrolno točko.

, ,