Tash Rabat – zadnje zatočišče pred kitajsko mejo

November 14, 2018
Posted in Potovanja
November 14, 2018 Andrej Pulko

Zatočišče popotnikov na svileni poti ali Caravanserai

Že kar nekaj dni  se potikamo po Kirgiziji. Za nami so izredne izkušnje in preizkušnje. Šele pol poti Kirgiziji je za nami in že nas je več kot očarala. Ker sem se naučil, da na potovanja grem brez pričakovanj, težko govorim, da je dosedanja pot presegla moja pričakovanja ampak vsekakor lahko trdim, da je dosedanja pot vsekakor pot presežkov.

Vse od jezera Song-Kul v avtu vlada rahlo zamaknjeno vzdušje. Kot da smo vsi kar malo “high” malo zadeti. Nemalo kdaj bi bil ta očitek še kako na mestu, vendar tokrat niso krive prav nobene dovoljene ali nedovoljene substance, ampak zgolj podobe in energija, ki preveva prav vsak kotiček tega čarobnega sveta.

Dejstvo je, da je Kirgizija čarobna dežela. Tega ni možno prezreti. Le drznit si moraš potovati izven predvidenih – turističnih poti. Najlepši deli Kirgizije so neplanirane “bližnice” ali zgolj naključne poti, ki so rezultat trenutnih vzgibov, intuicij in odločitev. In vsekakor kraji in obrazi, ki jih takšne poti prinesejo. Te poti so pravzaprav rezultat sproščenosti in uživanja v delčku trenutka, rezultat poguma ne sledit ostalim, rezultat poguma prepustit se poti.

Kirgizija, Tash Rabat
Kirgizija, Tash Rabat

V mnogih priročnikih in “Must see” odstavkih najdemo kot top destinacijo v Kirgiziji jezero Song-Kul. Saj je lepo smo si edini. Vendar smo si ravno tako edini, da je pot do Song-Kula in še bolj pot na jug bistveno lepša, atraktivnejša in polna presenečenj za vsakim ovinkom.

Cel dan neverjetno dobre offroad vožnje je za nami. Precej prašnih kilometrov. Precej kamnitih vzponov. Precej zasanjanih pogledov v odaljene doline in gorske grebene in tudi malo manj sanjavega pogleda na zanič ražnjiče.

Karavanserai

Torej po zelo dinamičnem dnevu se pozno popoldan pričnemu prebijat proti zelo odmaknjeni dolini v kateri leži omenjen karavanserai. Na višini cca 3200 m se nahaja skoraj legendarno počivališče.

Tik za popolnoma nepredvidljivim prelazom Torugart se nahaja zatočišče za katerega se prav za prav sploh ne ve kaj je bil njegov prvoten namen. Obstajajo domneve, da je dejansko bil budistični samostan, druga domneva je, da je bil zatočišče zgodnjih kristjanov in seveda najbolj znana domneva oziroma dejstvo, da je bil zatočišče karavan, ki so prihajali iz enega najmanj gostoljubnih področij na svetu.

Le krik neznanega, ki prepara temno noč, potrdi moj instinkt in šesti čut. Ja, nismo sami.

 

Duše prednikov nas bodo varovale.

Kirgizija, Tash Rabat
Kirgizija, Tash Rabat

Dolina karavan – Tash Rabat

Zakaj se nas nekaj dotakne? Zakaj nam nekaj vzbudi ali vzbuja intenzivna čustva v celotnem barvnem spektru? Zakaj nas nekaj zbudi iz stanja čustvene in mentalne otopelosti? Ali so to le podobe? Ali so to vonji? Ali so to spomini? Mogoče spomini generacij? Mogoče spomini naših prednikov? Ali mogoče celoten krog, ki nas opomni na našo mesto v spirali časa in prostora.

Dolina v kateri se nahaja Tash Rabat je vsekakor kraj, kjer se je združilo vse zgoraj navedeno. Nikakor ne najdem miru. Nikakor, da bi se zadovoljil le z videnim. Želja po več je premočna. Pogled na sopotnike, ki v dolini pripravljajo kamp in večerjo in hkrati pogled na grebene, ki vabijo v meni zbudi sebičnost. Ne želim nazaj v kamp. Bodo že brez mene. Tako sebično do zadnje svetlobe dneva uživam na pobočjih od koder mi pogled beži v dolino in nazaj na grebene, ki počasi izginjajo v mistični meglici. Še zadnje trenutke dneva izkoristim, da z daljnogledom prečesavam pobočje, saj imam občutek da nismo sami. Vsekakor nismo sami, nekaj je nad nami. Nekaj se giba po pobočju. Vendar ostane skrito našim očem. Instinkt in šesti čut mi pravi, da nismo sami. Hkrati pa, da ni razloga za strah.

Le krik neznanega, ki prepara temno noč, potrdi moj instinkt in šesti čut. Ja, nismo sami.

Večerja in požirek konjaka z najboljšimi sopotniki zaključi popoln dan.

,

Leave a Reply