Dolgi zimski meseci, ko smo zatopljeni v delo bolj ali manj le skozi okno opazovali dolge sive dni, so že davno za nami. Dnevi so že zelo dolgi. Le še mesec in pol in bo že tukaj nadaljši dan v letu. Tako da časa za odlašanje ni. Sedaj je potrebno dihati in vpijati vso to življenje okoli nas.
Tudi sam sem komaj čakal prvi letošnji pobeg. Skoraj že standarden odhod nekam na Balkan. Združil sem nekaj že znanih poti z nekaj novimi. Nove poti za nove motive, stare poti za preizkušanje.
Dolina reke Ibar – dolina kraljev (J Srbija)
Dolina reke Ibar velja za zibelko srbske države. Nemalo srbskih kraljev je bilo ustoličenih v bližnjih samostanih Žiča in Studenica kar je tudi razlog, da je drugo ime za dolino reke Ibar dolina kraljev.
Kljub dolgim dnevom je večer tukaj. Kar hitro si moram poiskati mesto za prenočevanje. Zavijem z magistrale saj me znak za “etno selo” navda z mislijo po prijetnem kampiranju. Za dodatne informacije povprašam može pred vaško gostilno, ki mi potrdijo moje razmišljanje in sklepanje. Dodaten zagon in prijetne občutke mi vzbudijo njihove besede, da se naj vrnem k njim v kolikor ne bom našel ničesar primernega. Bodo že oni poskrbeli za me je bil odgovor.
Dolina Thethi – Blue eye (Albanija)
Kakšno leto ali dve nazaj sem bil v tem delu Albanije. Prav za prav že prav v tej dolini. Dolina Thethi in dolina Valbona veljata za biser balkanskega visokogorja oziroma Albanskih alp.
V dolino Thethi vodi izredno zahtevna cesta. Je pravi preiskus zmogljivosti vašega vozila, kot tudi voznikovega poguma (da o sovozniku ne govorim). To je bil tudi razlog, saj sem se želel pobliže spoznati in spoprijateljiti z našo novo pridobitvijo. Z našim novim “hard” vozilom z novim L200. Kako je bilo bom opisal v nadaljevanju.
The Cave of Pellumbas (Albanija)
Shpella e Pëllumbasit ali jame Pellumbas so kakšno uro hoda odaljene od vasice Pellumbas. Jama je globoka kašnih 360 m. V njej najdemo tako stalagnite, stalaktite, ogromno blata, raznih pasti v obliki lukenj kot tudi netopirjev.
V jami vlada popolna tema. 40.000 let nazaj je bila jama domovanje jamskih medvedov kasneje v obdobju srednjega paleolitika pa tudi kraj bivanja tedanjega človeka.
Vsega 25 km iz Tirane se nam odpre povsem drug svet. Pot do jame vodi po strmem slikovitem pobočju visoko nad reko Erzen.
Vsega nekaj dni na poti mi je dalo kar nekaj odgovorov. Nekaj od teh je bilo povsem oprijemljive narave, nekaj pa jih zahteva dodaten čas za ponotranjenje in poistovetenje.
Po dolgem času sem potoval popolnoma sam. Ena zvesta spremljevalka me je čakala na severu druga pa tam kjer sonce nikoli ne zaide. Vseh poti vedno ne izbiramo sami, ampak jih moramo kljub temu prehodit. Tudi to je del iskanja in življenja.
Potepanje in preiskušanje je bilo precej kratko, ampak zelo intenzivno ter raznoliko. Pričakovanja so bila več kot izpolnjena. Četudi z nekaj brazgotinami več, nas nove prelepe poti čakajo tam nekje, tam nekje zunaj kot tudi znotraj.