Bujenje ob pesmi muzeina
ponedeljek, 24.06.2013
Kaj pa je sedaj to? Prebudi naju neznan zvok, mogoče celo hrup. Odpreva oči in ugotoviva, da je zunaj še popolna tema. Po prvem šoku začneva bolje poslušati in ugotoviva, da je čas za prvo jutranjo molitev.
Mesto najinega spanja je bilo obdano z večimi mošejami. Iz vsake je donel glas muzeina, ki je klical k jutranji molitvi. Po prvem šoku in mogoče celo neprijetnemu občutku sem ob pesmi molitve začel uživat. Večerni sprehod in pitje kave v 450 let stari kavarni, sprehod med mošejami in ob hamamu ter današnje bujenje mi je dalo jasno vedeti, da se nahajava v Orientu. Hvaležen sem, da imam možnost občutiti vse to.
Matic gre še malo spat. Mene pa polna mera adrenalina vrže po konci in s fotoaparatom na rami se napotim ven. Hiša še spi. Nikjer nikogar. Ko poskušam skozi notranje dvorišče na ulico so glavna vrata še zaklenjena. Hrup na dvorišču, ki ga povzročam, prebudi gospodarja. Z roko v pozdrav mi namigne da je vse v redu in da kar naj grem.
Po sprehodu še obilen zajtrk, ki nama ga je pripravil gospodar in že je pred nama nova pot. Safranbolu, lep in čudovit si, vendar je potrebno dalje. Kliče naju Orient!
Cilj današnje etape je Hatuša. Prestolnica skrivnostnega Hetitskega kraljestva. Naseljena že 2000 pr.n.št. Hetitsko kraljestvo še danes buri duhove. Od nastanka do propada je ovito v tančico skrivnosti.
Četrto veliko kraljestvo, skrivnostni Hetiti
Današnja etapa je dolga 423 km. Po približno pol poti se pokrajina prične spreminjati. Pobočja so vse bolj sušna, gozdove zamenjajo polja. Nepregledna polja žit v ozadju pa skalnati griči. Razen tovornjakov, ki vozijo žito na zbirališča zelo redko srečava še kakšno drugo vozilo. Tudi temperature narastejo. Asfalt na cesti je skoraj tekoč in ko voziš po njem se sliši kot da bi vozil po mokri cesti. Na cestišču se vidi sled gume. Ko sem ustavil, da odtočim in naredim kakšen posnetek sem se s čevlji prilepil na asfalt.
Pozno popoldne prispeva v Hatušo. Kljub vročini se odločiva za ogled ostankov prestolnice kraljestva, saj nisva bila prepričana kako dolgo bova ostala. Ogled lahko opraviš z avtom, saj po nahajališču vodi ogledna cesta. Nekje na vrhu sva parkirala Yetija in nato peš naokrog. Na zgodovinsko izrednem mestu sva bila praktično sama. Oddaljenost od turističnih centrov naredi svoje. Tujih turistov praktično že dolgo nisva videla. Pozno popoldne, sam na takšnem mestu so sanje. Kasneje se nama pridruži še družina domačinov, ki samo popestrijo oziroma dopolnijo veduto.
Po priporočilo prijaznega možaka, ki nama je dal mapo in posodil knjigo o Hatuši in ki je še slučajno župan bližnje vasi, sva si kamp organizirala pod drevesi bližnjega »hotela«. Kampiranje je bilo super, saj smo imeli na razpolago tudi sanitarije, tuše, elektriko. Po večerji v vasi sva sprejela odločitev, da ostaneva še vsaj en dan. K temu je botroval mir, saj ni bilo sledu o kakšnih turistih. Le en nizozemski avtodom je bil parkiran v kampu. Hitro je padla ideja, da bi naslednji dan izkoristila za kolesarjenje do bližnjega arheološkega nahajališča AlacaHöyük. Prav prijetno bo zamenjati kolo za avto, vsaj tako sva bila prepričana.
Kolesarjenje po deželi Hetitov
torek, 25.06.2013
Prvo resno kolesarjenje je pred nama. Oziroma, sprva sva bila prepričana da glede na 35 km, ki so pred nama, bo to mala malica. Bilo pa je vse prej kot to.
V ročni Garmin sva vnesla »destination point«, napolnila bidone, nahrbtnike na rame in greva. Ker sva izredno modra, sva šla na kolo nekje ob 11:30, da naju slučajno ne bi zeblo. Nebo jasno, brez oblačka in cca 32°C. Skoraj idealno. Ja, kaj pa čez 6 ur?
Vozila sva med travniki in njivami ter skozi majhne vasice, ki se jih civilizacija še ni pošteno dotaknila. Tako sva prispela tudi v Ahmedovo vasico. Katerega Ahmeda? Vse bom razložil. Tako torej voziva skozi vasico po makadamu, kjer naju z vikom in krikom spremljajo otroci. Naenkrat vsa vasica ve za dva »norca«, ki po vročini kolesarita skozi njihovo vasico. Vasica počasi izginja izza ovinka. Pred nama se kaže vzpon, katerega dolžino ne moreva oceniti, saj cesta izginja tam nekje daleč. Počasi grizeva navkreber in vztrajno prazniva najine bidone. Klanca ni videti konca. Kot konja sopihava in dajeva zadnje atome moči. Počitek je nujen. Pod majhnim drevesom ob poti ustaviva, da si vsaj malo nabereva moči. Sence je malo, ampak je zlata vredna. Pred odhodom in ko oči gredo počasi nazaj v jamice se ozreva naokoli. Ponovno stopijo oči iz jamic, ampak ne od napora ampak od prizora. Iz doline proti nama teče mladenič. Kaj pa je temu, se sprašujem. Ta je še večji čudak od naju. Ta čudak je Ahmed. Vse od vasi je tekel za nama, v natikačih, samo da bi naju spoznal in da bi se malo pogovarjal!!!
Po premaganem klancu je bilo lažje. Sledil je še en manjši klanec in nato adrenalinski spust. Pred nama je končno asfalt. Kar izmučena končno prideva do najinega cilja.
Sledi ogled in nato počivanje v vaški gostilni. Počivanje je bilo prisilno, saj so se že kazale posledice vožnje po soncu. Že vidno opečena sva čakala do zadnjega trenutka. Čakala sva, da se sonce vsaj malo spusti in da poskušava s čim manj škode prispeti nazaj. Že vožnja do sem je bilo eno garanje, sedaj pa še nazaj. Šele ko sva prišla domov mi je Matic priznal, da je od napora bruhal, med tem ko sem jaz fotografiral.
Teren je za gorska kolesa fantastičen, kolesarjenje je bilo noro kot tudi zelo naporno. Sonce naju je opeklo, kar se je pokazalo z množico mehurjev na najinih rokah. Z zadnjimi atomi močmi se tik pred mrakom privlečeva v kamp.
sreda, 26.06.2013
Kljub odličnemu počutju pod vznožjem Hatuše se odločiva, da bova ta dan zapustila kamp in se napotila dalje proti vzhodu. Matic si celi še rane od včerajšnjega dne, mene pa žene nazaj na kolo in si privoščim jutranje kolesarjenje do bližnje Yazılıkayaje. Yazılıkaya je bila sveto Hetitsko mesto, kjer lahko med drugim spoznamo 12 Hetitskih bogov podzemlja.
Na hitro sem opravil ogled in se vrnil v kamp. Z Maticem rutinirano pospraviva tabor. V cca 20 minutah sva pripravljena na odhod.
Po malo manj kot treh dneh zapuščava nadvse prijetno okolje nekdanje hetitskega kraljestva. Hatuša nama je pustila čudovite vtise, boleče ude, opečene roke in predvsem željo se nekega dne vrnit.
Proti jezeru Van, proti vulkanom
Na pot sva krenila nekaj pred dvanajsto uro. Cilj današnje etape je več kot 1000 km oddaljeno jezero Van, ki se nahaja na samem skrajnem vzhodu Turčije.
Če bova danes prevozila vsaj polovico celotne etape bo že super. Striktno se drživa pravila, da se nama ne bo prav nikamor mudilo. Preveč kilometrov je še pred nama, da bi začela hitet.
Vožnja poteka po poljedelskih področjih, ki se raztezajo med gričevji. Pokrajina je na čase prav spokojno lepa. Ceste pa pregovorno dobre in bolj ali manj prazne. Vožnja je na čase pravi užitek. Tako voziva in po ne vem katerem vzponu in spustu prideva do manjšega mesta, kjer naju pričaka presenečenje. Ob vstopu v mesto stoji sredi križišča velik kip psa. Ne morem si kaj, da se ne bi ustavil in si ga v miru pogledal. Ugotoviva, da je spomenik poklon anatolskemu ovčarju oziroma Karabašu, ki je avtohtona pasma centralne Turčije.
Rahlo ganjena nadaljujeva pot. Bliža se nama ponovno boleča izkušnja in sicer tank za gorivo je ponovno prazen. Odšteti nekje med 1,7 in 1,8 EUR za liter goriva ni ravno malo. Že dlje časa voziva po precej pustem in redko poseljenem področju. Naselja so vse bolj redka, pokrajina pa vse bolj divja. Povrhu pa se še bliža noč. Vse to pripomore, da se kar na hitro odločiva za tankanje. Ob tankanju pa naju ponovno s svojo gostoljubnostjo prevzamejo domačini. Mlad fant, ki nama je točil gorivo je vztrajal, da prideva na čaj. Kljub temu, da sva bila že pod pritiskom noči, sva povabilo seveda sprejela. Šele po popitem čaju sva nadaljevala pot. Pred nama je bil pa že nov izziv. Kje bova tukaj v tem divjem okolju našla prostor za spanje. Levo in desno samo hribi, povsod divjina, skalovje. Nekje v globini opaziva manjšo reko. Iščeva in iščeva mesto, ki bi bilo primerno za postavitev šotora. Kako ga boš našel, če pa je strmi hrib ali pa soteska, ki se zaključi z reko. Kar malo nestrpna čakava kako se bo izšla ta preizkušnja. Končno le najdeva mesto, ki ga oceniva za potencialno ustreznega. Le do njega še morava priti. Problem je, da morava pred tem še prečkati strugo reke. Nič ne pomaga, Matic gre v vodo in oceni globino. Jaz pa počasi z Yetijem za njim. Ob zadnji svetlobi dneva in na koncu s pomočjo svetilke si postaviva šotor tik ob reki in še nekaj minut uživanja zunaj pod milim nebom in nato spanje. Glede na mesto taborjenja sem se ponoči še par krat prebudil in opravil kratek obhod, nato pa do jutranje zore še malo odspal.
