Po Turčiji (6) (2013)

July 3, 2013
Posted in Potovanja
July 3, 2013 Andrej Pulko

Kapadokija, fantastično kolesarjenje po dolini vrtnic

torek, 02.07.2013

Še vedno sva v Kapadokiji. Pokrajina naju je kljub turistom tako očarala, da nikakor ne zbereva volje, da bi jo zapustila. Še zadnje dejanje, ki ga bova opravila, no pravzaprav ga bom opravil sam je kolesarjenje po eni izmed odmaknjenih dolin. Boljšega gorskega kolesarjenja si preprosto ne znam predstavljati. Pokrajina je tako osupljiva, da na čase preprosto ne moreš verjeti podobam, ki te obkrožajo. Vožnja po ozkih prehodih, nato po strugi potoka, potem v manjšem gozdu, ki se skriva v ozki soteski nato skozi predore, ki jih je izdolbla reka. Resnično fantastično.

Sedaj ko sem izkusil še kolesarjenje po tej neverjetni pokrajini je končna ocena obiska Kapadokije popolna desetka. Nekoč bi se resnično vrnil sem in si vzel vsaj en teden ali več za kolesarjenja po vseh teh globelih in soteskah. Preprosto raj za fotografe in gorske kolesarje.

Konya, prestolnica plesočih dervišev

Sufiji

Pot nadaljujeva proti Konyi. Konya je kar veliko mesto na jugu Turčije. Je prestolnica plesočih dervišev, ki so ena izmed vej sufijev.

Asketske skupnosti v islamu so od 8. stoletja dalje skušale preprečiti grozeče propadanje verskih vrednot. Njihovi člani so si nadeli spokorniška oblačila iz volne (suf) in pridigali pravi pomen verzov iz Korana. Ljudje so jih zaradi oblači kmalu začeli imenovati sufisti. Pripadniki sufističnih redov in samotarski potujoči islamski beraški redovniki se imenujejo derviši; derviš je beseda perzijskega izvora in pomeni berača. Eden od ustanoviteljev sufizma je bil Hasan Al Basri (643-728) in njegov naj bi bil izrek: »Kdor pozna boga, ga ljubi. Kdor pozna svet, se mu odpove«.

Mistična smer, ki so jo uvedli sufisti, je privedla do hudega konflikta s prevladujočo teologijo. Sufisti so se, v nasprotju s pravovernimi teologi, ki so zahtevali spoštovanje islamskih dolžnosti in zakonov (šaira), zlasti brezpogojno pokorščino bogu, sklicevali na mesto v Koranu, ki omenja ljubezen med bogom in ljudmi. Prepričani so, da je treba poleg razumevanja Korana skušati zlasti uresničiti skrito sporočilo- tudi tisto med vrsticami. S svojim življenjem hočejo udejanjiti predanost bogu, kar je pravi pomen besede islam (arabsko predanost), in želijo, kot mistiki v vseh verstvih, neposredno izkustiti boga. Njihova pot vodi, k stanju, ko v svoji najglobji notranjosti ne bodo več ločeni od boga. Za privržence tega nauka je bil prvi ustanovitelj islama, Mohamed, prvi sufi tega sveta, saj je bilo njegovo življenje popolnoma prežeto z bogom.

Sufiji so razvili sistem, ki je omogočal postopno zamaknjenost, s katero naj bi dosegli »odrešujoče vedenje« (ma’rifa)

Osnovno načelo sufizma je Kako naj pomagam vsem ljudem na svetu ne glede na vero.  (Vir Wikipedija)

 

Mevlana center, Rumi

V Konyo sva prispela popoldan. Po nekaj neuspelih poskusih iskanja mesta za kampiranje, sva poiskala v centru hotel in se v njem dogovorila za zelo ugodno ceno spanja ter prenočevanja. Prvi sprehod naju je malenkost razočaral, saj nikakor nisva našla centra mesta kot sva si ga predstavljala. Našla sva Rumijev grob, ki je bil žal zaprt, nato sva poiskala Mevlana center (sedež plešočih dervišev), ki je ravno tako bil zaprt. Kar malo razočarana se vračava in vztrajno iščeva center. Prepričana sva, da mora biti tu nekje, saj bi bilo nemogoče, da mesto s takšno zgodovino ne bi imelo starega mestnega jedra. Pa saj to ni Bukarešta, si v mislih ponavljam.

Vztrajnost se je poplačala. Vse sva našla, vse v najlepši luči. Poleg slikovitega trga, kjer se meša novo s starim, moderno s tradicijo, noč z barvo, sva našla kraj, ki naju je še posebej navdihnil. To je bila čajnica na Alaaddin Tepesi oziroma na umetnem hribu, ki ga je zgradil seldžuški sultan Alaaddin Keykubat. Celoten hrib je danes park in kateri danes predstavlja stari center mesta. Preden povem zgodbo o čajnici moram navesti še par dejstev o Turčiji. Turčija je že skoraj 100 let sekularna država, kar pomeni da je vera ločena od države. Vera je v Turčiji stvar in izbira posameznika. V to sem se prepričal po pogovorih in opazovanju širom države. Naslednje dejstvo je, da je Konya eno izmed najbolj konservativnih mest v državi in  v katerem je delež zakritih žensk največje.

Čajnica, vonj ki ga lahko slišiš

Sedaj pa nazaj k čajnici. Čajnica je kar velika in leži rahlo dvignjena nad ostalim delom mesta. Tako lahko v zavetju krošenj kot tudi vsled dvignjenega položaja v miru opazujemo dogajanje pod seboj. Sprva naju je pritegnil ambient odprtega prostora, kot tudi vonj, ki se je širil v okolico. Vonj po nekakšnem kadilu. Kar potegnilo naju je noter. Naročila sva čaj in uživala. Uživala v zvokih Orienta, v vonju Orienta, v podobah Orienta. Mizo ali dve proč je sedela skupina odraslih žensk. Bile so različno zakrite. Ena bolj druga manj. Kar me je pritegnilo, je bila njihova sproščenost. Sproščeno so se pogovarjale in odkrito veselile. Ko sem tako opazoval sem se spomnil podob, ki sem jih videl že na poti. Spomnil sem se deklet, ki so se ob bregovih jezera Van tako sproščeno in svobodno fotografirale. Spomnil sem se pogovora z Muratom, ki mi je povedal, da je odločitev vsakega posameznika ali bo pil pivo ali ne. Stopnja izkazovanja vere je v domeni vsakega posameznika in okolica je bolj ali manj izredno strpna do njegove odločitve. Zavedam se, da obstajajo izjeme, da obstajajo skrajneži. Kot povsod drugje. Generalno pa sem imel občutek izredne tolerantnosti ter svobode.

Jutro v Konyi

sreda, 03.07.2013

Matic še spi. Midva še v Konyi. Imam časa kakšni dve uri do zajtrka. Vzamem fotoaparat in grem po poti včerajšnjega večera. Nekatere stvari bi rad še videl ob dnevni svetlobi. Hitro najdem pot na Alaaddin Tepesi, kateri mi je vodilo za znamenitosti, ki ga obkrožajo. Ogledal sem si nekaj mošej, predvsem pa sem si vzel čas za mošejo Alâeddin. Objekt je služil kot mošeja seldžuških sultanov.

V njej je tudi grobnica sultanov.Vstop v mošeje je praviloma prost za vse ljudi. Tudi pogledaš in fotografiraš lahko bolj ali manj vse. Pravilo edino je, da vernikov v času molitve na noben način ne smeš motiti. Tako sem počakal, da se je mošeja odprla in nato sem si jo lahko v miru celotno pogledal. Kar mi je v mošejah všeč je topel ambient, ki ga ustvarjajo mehke arhitekturne oblike, dopolnjuje jih prijetne barve materialov. Čudoviti ornamenti ter preproge zaključujejo umirjeno in spokojno podobo ambienta.

»Jalal« pomeni veličanstvo, »din« pa religijo, torej njegovo ime Jalal ad-Din  pomeni veličanstvo religije. Njegove pesmi so mistične in pisane v univerzalnem jeziku človeške duše. Prevedene so v mnoge jezike, pred kratkim nekaj tudi v slovenščino. V njih nešteti umetniki in iskalci resnice najdejo navdih in smisel. Njegovemu glavnemu delu sedmih knjig s skupnim naslovom  Mathnavi pravijo tudi perzijski koran. Plesoči (ali vrteči se) derviši reda Mevlevov, ki imajo center v Konyi, so znani po celem svetu. (Vir: http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/modrosti/ucitelji/rumi.htm)

Kot sufi je bil Rumi predan musliman, vendar je spoštoval in zagovarjal vsa verstva. Na enak način je gledal tako na muslimane, kristjane kot tudi na jude. Njegovo učenje o miru nagovarja človeka ne glede na razne vere in ločine. Rumi se je zavzemal za popolno toleranco, zdrav razum, dobroto, usmiljenje in zavedanje resnične ljubezni.

Glasbo, ples in poezijo je opeval kot različne poti do Boga. Svojo poezijo je znal prežeti z lastnimi izkušnjami, humanizmom in najglobljo mistiko. Glavna tema Rumijeve misli je podobno kot pri drugih sufijskih pesnikih enost z Ljubljenim (prvotnimi koreninami), od katerega smo bili odtrgani in se od njega odtujili. V njegovih pesmih se razodeva hrepeneča želja po ponovni združitvi. (Vir: http://www.akropola.org)

OBISK MEVLANA MUZEJA OZIROMA MAVZOLEJA RUMIJA

Po zajtrku sva se skupaj odpravila na ogled Mevlana muzeja. Eden izmed povodov za potovanje je bil prizor plešočih dervišev v Konyi. Tako, sedaj sva tukaj. Včeraj sva doživela Konyo kot mesto. Ugotovila sva, da za kaj več bi morala ostati tukaj kar nekaj časa. Ugotovila sva že, da plešočih dervišev ne bova videla, saj imajo predstave le ob sobotah. Bova pa si šla ogledat vsaj muzej, kjer leži z ostalimi plešočimi derviši ta legendarni sufij pesnik, mislec. Za vstop v mošejo, ki je hkrati muzej je vladala precejšnja gneča. Sam muzej velja za mesto romanja, ljudje se mu prihajajo poklonit od povsod. Vidiva ljudi vseh starosti in vseh barv kože. Njegove besede so izrečene v univerzalnem jeziku, tako tudi ljudje, ki razumejo ali zgolj želijo razumeti njegove besede prihajajo od vsepovsod.

Mošejo obkrožajo manjši objekti, kjer lahko skozi razne eksponate vidimo življenje v času Rumija. Nekaj povsem drugega pa je vstop v samo mošejo, kjer leži Mevlana. Težko zelo težko je opisati z besedami. Ne moreš opisati z besedo lepo, ne moreš z drugačno, ni svetlo in ni temno. Ni glasno in ni tiho. Ne občutiš strahu in ne poguma, nisi ne vesel in ne žalosten.

Ko sem opazoval obraze prisotnih ljudi sem bil popolnoma prevzet. Nobene histerije, nobene bogaboječnosti, nobenega klanjanja, nobenega vidnega čaščenja. Mogoče ravno ti izrazi povedo več kot vse diskusije in knjige, ki so bile napisane. To so le besede. Nekje se tudi pomen besed konča.

Zame je bil obisk tega kraja višek potovanja po Turčiji. Ne bi smel reči, da pooseblja samo Turčijo, saj ravno tako pooseblja vsak kraj kot vsakega izmed nas.

Sredi dneva sva zapustila Konyo. Obrnila sva se proti Sredozemskemu morju. Cilj je bila vasica Çıralı. Na poti do vasice sva se še ustavila in si ogledala enega izmed najbolje ohranjenih antičnih objektov. Ta objekt je amfiteater ter leži ob ostankih antičnega mesta Aspendos. Aspendos je bil poseljen že 1000 let pr.n.št. s strani antičnih Grkov.

Pot sva nadaljevala v smeri Antalye, ki je bila kar hitro za nama in že naprej proti omenjeni vasici. Zakaj rineva ravno v to vasico. Zasledil sem, da je to eden izmed zadnjih kotičkov na tem delu turške obale, kjer še ni nobenega večjega turističnega objekta in je praktično brez turistov, gneče in vse kar spada zraven.

Na poti ob obali Antalye sva videla kaj je masovni turizem. Hotel pri hotelu. In tako vsaj 50 km ali celo več. Groza, ne predstavljam si takšnega dopusta. Hoteli se vrstijo v 4, 5 ali celo več vrstah. Noro. Popolnoma sem se znerviral. Tudi vožnja po cesti je postala nestrpna, hitenje sem in tja. Toliko stresne vožnje nisem doživel po par tisoč kilometrih turških cest kolikor sem je samo sedaj na teh 50 km. Komaj čakam, da pobegnem iz tega kaosa.

Tako sva srečno tik pred večerom prispela do najine vasice. Super, res kot da te vasice še niso našli. Vsega nekaj manjših, nizkih hiš in bolj ali manj pokritih teras in to je to. Prva naloga, poiskati prostor za šotor. Hitro se dogovoriva, da lahko spiva v nekaj kampu podobnega. Zakaj, spala sva med kurami in pod mislim da jablanami. Ni pomembno, sploh ni pomembno. Samo, da se lahko naspiva in da je morje čisto blizu. Uživava na plaži. Šele sedaj imam čas, da se ozrem naokoli. Za menoj gore, levo in desno prodnata plaža, pred menoj veliko Sredozemsko morje. Tam nekje daleč v smeri pogleda je Ciper, še dlje pa Sirije, Egipt,…

[vc_tta_accordion color=”mulled-wine” active_section=”1″ css=”.vc_custom_1471278029385{background-color: #353531 !important;}” no_fill=”true”][vc_tta_section title=”CITATI:” tab_id=”1471277536686-f1620359-b130″]

»Zvezde so naredile krog in na sredini mi plešemo.«

 »Vsak atom se zmeden obrača.«

»Ne bodi kaplja, bodi ocean. Če hočeš biti ocean, moraš kapljo uničiti.«

 »Čeprav je življenje v bližini Kralja bolj nevarno, se ljudje močnemu hrepenenju ne morejo upreti.«

 »Ljubezen je jezik, ki ga ne moreš izgovoriti ali slišati.«

 »Svojo telesno podobo klešeš v vse stvari kot znak, da si pozabil, od kod zares si.«

 »Krojač Čas ni nikomur sešil obleke, ne da bi jo kasneje tudi raztrgal.«

 »In ko boš enkrat poznal sebe, o, rešetalec dvojnosti, ovrzi vse oznake ter poišči Njega, ki ne pozna nobenih oznak.«

 »Pamet je mnenje, začudenje je uvid.«

 »Norost je pretrgala vse spone, zdaj bom nasvete jemal samo še od ponorelih.«

 »Ko pride On, od mene ne ostane niti las. Senca ljubi sonce, toda ko pride sonce, senca izgine.«

 »Telo je drobna hiška, v kateri je zaprta duša. Bog hišo uniči, da bi zgradil kraljevo palačo.«

 »Iz svojega srca odstrani vse obraze, dokler se ti ne pokaže Obraz brez obraza.«

 »Kako je ta, ki ljubi, lahko kdo drug kot ljubljeni?«

 » Izguba te zaščiti pred še večjo izgubo.«

»Vzvišena resnica nam podtika sovraštvo in mraz, žalost in bolečino, strah in slabo plat bogastva in telesa; vse da bi vrednost našega notranjega bitja postala vidna.«

 »Duša, preveč te skrbi! …Kaj ti mar tistih, ki ne vidijo tvoje lepote in so gluhi za tvoje pesmi?«

 »Duša ne pozna druge odrešitve, kot je zaljubljenost.«

 »Samo v srcu lahko dosežeš nebesa.«

 »Glede na to, da boš tako ali drugače nosil breme, si naloži breme, ki bo vsaj plemenito.«

 »Povlekel te je nazaj iz vseh tvojih smeri samo zato, da bi te vrnil v Brezsmrtnost.«

 »Smrt strese kletko, ptice v njej pa ne poškoduje.«

 »Besede lahko pomagajo pri loščenju ogledala srca, preveč besed pa ogledalo umaže.«

 »Mnoge molitve so izguba in uničenje. V svoji milosti jih Bog ne usliši.«

 »Kam sploh lahko greš, kjer Njega ni?«

 »Preden zrastejo novi listi, žalost najprej iz srca odpihne tiste, ki so se posušili.«

 »Njegova večna milost bolečino vselej preobrazi v zdravilo ter izgubo v pridobitev.«

 »Če se ne osvobodiš sebe, se z angeli ne moreš spoprijateljiti.«

 »Išči v sebi, kajti to, kar si želiš, si že ti sam.«

 »Tega kratkega trenutka sedanjosti ne smeš zavreči.«

 »Mistik pleše na soncu in posluša glasbo, ki je drugi ne slišijo.«

 »Delaj, kot da denarja ne potrebuješ, pleši, kot da te nihče ne gleda, ljubi, kot da nikdar nisi bil prizadet.«

 »Fantazija je kakor tipanje v noči, ali umivanje oči s krvjo.«

 »Strast povzroči, da staro zdravilo zopet deluje – strast prežene poklapanost in utrujenost.«

Jalaludin Rumi je eden najbolj priznanih bližnjevzhodnih pesnikov in se uvršča v sam vrh svetovne lirike. Leta 2007 se je Unesco dejavno pridružil praznovanju 800-letnice Rumijevega rojstva. Rumiju v čast je vpeljal medaljo v upanju, da bi s tem spodbudil vse tiste, ki si želijo širiti njegove ideje, te pa bi obenem prispevale k širjenju Unescovih idej – gre namreč za temeljne ideje človečnosti.

[/vc_tta_section][vc_tta_section title=”RUMI” tab_id=”1471277536582-813903a1-2cde”]

Rumi, Jalal ad-Din (Jelaluddin ali Jellaludin) Muhammad Din ar- (1207-1273) je bil perzijski pesnik in sufi, osnovatelj plesočih dervišev.

Rojen na vzhodnem delu antičnega perzijskega cesarstva blizu kraja Balkh na področju današnjega Afganistana. V družini so bili trije otroci. Zgodaj je nanj vplival islamski misticizem, t.j. sufizem. Njegov oče je bil moder sufi. Ko mu je bilo pet let, je Rumijeva družina pred Mongoli prebegnila v Bagdad, pri osmih letih pa v Perzijo na področje današnje zahodne Turčije. Ko je bil star 19 let, se je prvič poročil in naselili so se v Konyi. Leto po očetovi  smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je sam učil pri Rumijevem očetu. Sprva je bil Rumi nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Dvakrat se je poročil in imel štiri otroke. Leta 1244 je Rumi postal duhovni učenec derviša Shams ad-Din-a (ali Shamsuddin-a). Rumi je takrat »umrl« za vse razen za Večno, začel je pisati pesmi. Rad je igral na piščal, pogosto so ga videli vrteti se v ekstatičnem plesu in spontano »izlivajoč« pesmi. Ker so bili številni Rumijevi učenci razočarani, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom, je Shamsuddin, ki je bil sicer močan in skrivnosten sufi, po treh letih brez razlage izginil. Rumi ga je celi dve leti iskal, dokler se ni vdal in se vrnil v Konyo. Shamsuddinu je posvetil več kot 45.000 verzov. Do konca življenja je pisal, poučeval in razširjal sufizem ter ekstatično plesal v značilnem vrtenju. Po Rumijevi smrti (umrl je v Konyi) so njegovi privrženci organizirali red Mevlevov (Mawlawi), znanih na zahodu kot plesoči derviši.

[/vc_tta_section][/vc_tta_accordion]