Po Turčiji (7) (2013)

July 6, 2013
Posted in Potovanja
July 6, 2013 Andrej Pulko

Obala Antalije, zahodna Turčija

četrtek, 04.07.2013

Prvo jutro v Turčiji na obali Sredozemskega morja. Sedaj še nekaj stavkov zakaj ravno vasica Çıralı. Omenila sva že, da je vasica eden izmed zadnjih neokrnjenih kotičkov na obali Antalije. Vasica je odlično izhodišče za obisk antične Olimpije (Likija) kot tudi planine Himere na kateri gori večen ogenj.

 

Antična  Olimpija (turška)

Matica sem pustil še malo spati med kurami, sam pa sem se s kolesom odpravil po okolici. Garmin me je pripeljal do ostankov antične Olimpije. Ogled sem prihranil za kasneje. Sam sem se podal raziskovati ostanke beneškega gradu, od koder se je vil fantastičen pogled na celoten zaliv z 2365 m visoko goro Olimp (Likija) v ozadju.

Cel dan sva vzela bolj turistično. Privoščila sva si malo kopanja in malo poležavanja, saj je to bil najin prvi dan, ki je bil malo bolj na off. Kljub temu sva si popoldan ogledala ostanke antične Olimpije (Likija) in kasneje sem šel še sam na Himero.

Antična Olimpija leži tik ob morju, na koncu velikega zaliva. Pravzaprav leži v dolini reke, ki se steka v morje. Klima je zaradi reke, ki teče skozi mesto, zelo prijetna. Reka prijetno hladi celotno področje. Mesto se je razprostiralo na obeh straneh reke in je vsebovalo vse kar so imela velika mesta. Od amfiteatra, pokopališča, javnega kopališča,… Ko sva se tako vzpenjala po dolini sem postal prevzet nad obsegom, ki ga je mesto v preteklosti tvorilo.

Bilo je zelo bogato mesto z množico obrtnikov. Bilo je eno izmed pomembnejših mest v antični pokrajini Likiji. Po ogledu Likije, tik pred mrakom, sem se odločil da še skočim na Himero. Himera je vulkanska planina, na kateri gori večni ogenj. Iz njenih tal, skozi razpoke uhaja plin kateri omogoča, da ogenj gori že vse od pradavnine. Prvič sem se srečal s takšnim fenomenom in moram reči, da zgleda kar impresivno. Res je, da je na planini kar precej turistov, ampak tako pač je.

Treking po Likijski poti

petek, 05.07.2013

Danes se pričenja tretji dan v vasici ob morju. Podaljšala sva za dodaten dan, saj nama počitek in okolje izredno ustreza. Dovolj sva aktivna, da nama ni dolg čas, hkrati pa sva malo spočila Yetija od kilometrov na cesti.

Danes sva se odločila prehoditi del Likijske poti. V okolici je kar nekaj treking poti, midva sva se odločila za pot, ki teče preko visokega grebena na drugo stran polotoka. Prične se ob antični Olimpiji in se prične s strmim vzponom. Hrabro sva kljub 37°C zagrizla v hrib. Sprva sva se malo lovila glede pravilne poti, ampak ko sva našla pravilno stezo je šlo. Vzpenjava se in vzpenjava z vsakim korakom, ki ga narediva z naju pade vsaj kapljica znoja. Neverjetno vroče je in ker se gibava pod grebenom ni niti sapice, ki bi naju vsaj malo hladila. Matic tovori vodo, jaz pa fotoaparat. Z vodo ravnava skrajno previdno in racionalno, saj sva ugotovila, da nama bo drugače zelo hitro pošla.

Po kakšnih treh urah vzpona prideva na vrh grebena, kjer pa ne veva kam naprej. Nisva prepričana, da je v dolino prava pot. Druga pot ostaja na vrh, ki se dviga tik nad morjem. Odločiva se, da raje na vrh kot pa v dolino in potem vso vzpenjanje še enkrat.

Na vrhu ugotoviva, da je to slepa ulica, ampak nisva razočarana saj naju pričaka lep razgled kot tudi ostanki nečesa, za kar nisva prepričana kaj bi lahko bilo. V gozdu so vidni ostanki stavb, povsod na okoli ležijo ostanki lončevine, vsake toliko časa pa najdeva velike luknje v tleh, za katere ne moreva ugotovit kaj bi to lahko bilo. Vse skupaj je precej nevarno, saj ni nič zaščiteno. V kolikor nisi previden hitro lahko padeš v katero izmed teh velikih – obokanih lukenj, katerim ne vidiš dna.

Počasi se vračava nazaj. Po kakšni dveh urah se popolnoma izčrpana vrneva do Olimpije, ki je bila najino izhodišče. Tukaj si z največjim možnim užitkom privoščiva pivo, ki nama vrne energijo za naprej. Dneva še ni konec. Odločiva se še za kratko vožnjo do sosednjega zaliva, ki je oddaljen le nekaj kilometrov. Najdeva majhen kraj, kjer so ob manjši reki nanizani lokali, ki nudijo restavracije na reki. Ješ in piješ lahko na majhnih ložah na reki.

Super, ampak prvo greva do morja. Ob morju najdeva čudovito plažo, ki je skrita med visokimi grebeni. Voda se lesketa v čudoviti zeleni barvi. Bolj ali manj par domačinov in to je vse. Žeja naju še od trekinga ni minila, tako da na plaži spijeva še 3l biter lemona, da se kolikor toliko odžejava. Malo greva v vodo, uživava v prijetni vodi in se končno ohladiva. Kako paše.

Že ko sva šla na plažo, sva se ob lokalih na vodi, odločila da se ob povratku vstaviva in nekaj pojeva. Če kdaj sva si danes zaslužila nekaj dobrega. Tako je tudi bilo. Ob mraku se je čudovit prizor na vodi samo stopnjeval. Reka z odsevi mnogih lučk in odsevi vsega živega ob njej je delovala povsem magično.

Popoln dan! Kako se počutim živega!

Pamukale, bombažno mesto

sobota, 06.07.2013

Po treh dneh sva se poslovila od vasice Çıralı in Maticovih kur. Malo si je spočil tudi Yeti. Sedaj pa naprej. Pred nama je 612 km dolga etapa. Vmesna točka bodo Pamukale, nato pa bova nadaljevala nazaj na obalo Sredozemskega morja in sicer plan je spati nekje pred obalo otoka Lesbos.

Beseda pamukale v turškem jeziku pomeni bombažni grad. Ravno tako tudi izgledajo. Od daleč imaš občutek kot, da gledaš velik puhast oblak od blizu pa je bolj podobno kupom nasutega bombaža.

Pamakule so umeščene na Unescov seznam svetovne dediščine in spadajo med najlepše kraje na svetu. Ustvarja jih 17 vrelcev vroče vode, ki s seboj prinašajo kalcijev karbonat, kateri se nato odlaga v čudovitih vzorcih in oblikah. Preko večih teras se voda spušča in na svoji poti ustvarja čudovite bazene in zalive.

Voda naj bi imela zdravilne učinke, kar je bil med drugim razlog, da so na tem mestu že v drugem stoletju pred našim štetjem zgradili Hierapolis, katerega ruševine in ostanke lahko vidimo še danes.

Prispela sva do Pamukal. V mislih sem imel sliko množice turistov, še ene turistične znamenitosti, kraj ki ga pač moraš videti. Kakor hitro sva sparkirala avto je do naju prišel možak, ki je ponujal turistične usluge. Vse je dajalo takšen vtis, kot sem se bal. Je pa se spremenilo, kakor hitro sva se začela vzpenjati po hribu in prišla do mesta, kjer se moraš sezuti. Bosa sva nato nadaljevala pot po grebenu, ki vodi do vrhnjih teras. Z vsakim korakom sva bila bolj navdušena. Množica turistov me naenkrat ni več motila. Popolnoma sem se osredotočil na neverjetne vzorce, ki jih ustvarjajo usedline. Ravno tako so fascinantne oblike, ki jih tvorijo celotne terase. Delujejo kot materializirani oblaki. Nekakšno protislovje vlada na njih. Podoba tekoče vode, barv, vzorcev in oblik tvorijo videz nekaj mehkega, nežnega. Dotik tega pa daje občutek nekaj nasprotnega. Presoja lastnih čutov odpove. Zato tudi delujejo popolnoma nestvarno. Nekaj je tujek. Ali je tujek okolje v katerem se nahajajo Pamukale ali pa je tujek Bombažni grad.

Na zadnji terasi naju pričaka še eno presenečenje in sicer je to pogled na nekdanji Hierapolis. Kljub izredni vročini sva si v grobem ogledala ostanke antičnega mesta. Presenetila me je fizična velikost mesta kot njegov obseg v smislu objektov kot so gledališče, gimnazija, javne terme,…

Ne glede na turistično naravnanost samega kraja, bi vsekakor vsakomur priporočal obisk Pamukal. Vsekakor so nekaj posebnega.

Po obisku Pamukal sva se napotila v smeri Troje. Zaradi časa in predvsem zaradi bližanja meji razpoložljivih financ, sva izpustila ogled še ene antične znamenitosti in sicer mesta Ephesus. Potovanje sva s tem skrajšala za kakšna dva dni.

Pozno zvečer sva prispela do obale. Zaradi poseljenosti obale in trde teme nama ni preostalo drugega, kot da poiščeva prostor za šotor v kakšnem kampu. Tako sva tudi storila. Prostor najdeva v nekakšnem kampu, ki je daleč od naših podob kako bi naj kamp izgledal. Nekaj domačinov je imelo tukaj trajno postavljene šotore oziroma s platni pokrite prostore. Ni problema, prespala že bova, jutri tako ali tako greva dalje. Sam se odpravim spat, Matic pa šele ko so ga pregnali domačini 😉 .

Ponoči ponovno doživiva sodno noč. Veter, neurje, bliskanje in grmenje. Nekaj krat je strela udarila povsem v bližino šotora. Po tolikih dneh spanja in po takšnih nočeh kot sva jih že preživela v njem mi je že povsem vseeno. Hitro zaspim nazaj.