Youtube
Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

Ural 2016 – III.del – Skandinavija – Lofoti

on
August 31, 2016

Preko polarnega kroga do čudovitih Lofotov

Smo že globoko v polarnem krogu. Pred nami eden izmed simbolov Norveške, otočje Lofoti. Nestrpnost v nas je botrovala, da smo izbrali bližnjico do Lofotov, s trajektom do sredine otočja. Tako smo si skrajšali pot za nekaj več kot 150 km.

Pod težo oblakov se vkrcamo na trajekt. Še dobro ne zapustimo avta ko nas zibanje opozari, da smo že na morju. Z vsako minuto postaja morje vse bolj nemirno. Gibanje po trajektu je za nas s celine pravi podvig. Od stene do stene, od ročaja do ročaja. Za nekatere izmed članov ekipe je vse to preveč. Prisiljeni so k počitku s prošnjami k Njordu, bogu morja.

Pred dnevi smo skupaj določili našo bazno točko na Lofotih. Ta bazna točka je majhen kamp severno od Ramberga v neposredni bližini vasice Fredvang. Lofoti so fantastičen kraj za hribolazce in vse ostale odvisnike od naravnih lepot. Kljub temu, da je turizem kar precej razvit, je še zelo daleč od kakršne koli turistične gneče. Z malo truda najdete vrhove in prečudovite plaže, kjer boste popolnoma sami. Ogromno področij ni dostopnih z avtomobili, dostopna so zgolj z grizenjem kolen preko prelazov ali po morju. za nas je ostala prva varianta, torej z grizenjem kolen preko prelazov.

Pohod priceli ob desetih zvecer, prispeli ob kaksnih enih zjutraj

Polnočni treking na Lofotih, čudovitem delu Norveške

Popolnoma noro doživetje se je odpravit na pohod ob 22:00 brez kakršne koli luči. Še bolj noro je, ker je svetlo kot sredi dneva. Na Lofotih smo prvič na polno doživeli “večen” dan. Doživljanje dne, ki se ne konča, je v vseh nas vzbudilo neko povsem novo dimenzijo. Izkušnja, ki bi jo vsakemu priporočal, preden dobi kovanec med zobe.

Torej nekje pozno zvečer, le po uri, se odpravimo postavit še tretji šotor na plažo Nordvika, ki je dostopna le peš preko enega izmed grebenov. Tanja narekuje tempo kot da smo na olimpijadi. Z Maticem ne popuščava, vendar barva in izrazi najinih obrazov kažejo dejansko stanje. Po kakšni uri in pol le prilezemo na najvišjo točko, kjer mi po kakšnih petih minutah krvni tlak toliko upade, da končno vidim kakšen meter predse. Počasi se pogled zjasni. Prvo kar moram poudarit, da smo nekje blizu polnoči. Kamor koli pogledam povsod enake barve, enaka svetloba. Kot da je nebo v celoti osvetljeno od nekega nevidnega izvora.

Pred nami je le še izredno strm spust in končno bomo na našem cilju na prelepi samotni plaži, kjer bomo postavili še tretji šotor. Naprej nas žene prav mistična podoba plaže tam nekje pod nami. Spust je izredno težaven, saj so tla premočena. V kolikor ne stojiš na skali si do gležnjev v vodi ali blatu. Prav neverjetno koliko vode je lahko na hribu in to na tako strmem.

Pogled po plaži nam razkrije, da nismo sami. Na vzhodnem pobočju se nahajajo trije šotori. Vsak drugačne žive barve. Začuda me pogled nanje sploh ni zmotil. Zdel se mi je celo kot tista zadnja pika na i že tako prelepe podobe. Dodali so življenje, dodali so znak, …

Pohod priceli ob desetih zvecer, prispeli ob kaksnih enih zjutraj
Pohod priceli ob desetih zvecer, prispeli ob kaksnih enih zjutraj

Sprehajam se po plaži in kakor zasanjan držim fotoaparat v roki. Tu in tam naredim kakšno fotografijo, vendar se zavedam da vzdušja in energije, ki veje ta trenutek ne bom mogel prenesti nanje. Fascinirale so me podobe in prizori okoli mene. Ovce se pasejo, galebi kričijo in tam v daljavi se sprehaja par. Življenje 24 ur na dan, sicer malenkost v mirnejšem ritmu, ampak ves čas v gibanju.

Popijem še pivo in se nekje ob enih zjutraj poslovim od Tanje in Matica. Pogled na greben tam nekje visoko nad mano mi jemlje pogum. Na trenutke se sam sebi smilim že prav pošteno. Po kakšni uri sem končno na grebenu. Končno si oddahnem. Sedaj bo šlo bolj ali manj še samo navzdol. Pred menoj se odpira prav neverjetna igra barv in svetlobe, ki jo igra polarno nebo.

Vracanje v kamp, nekje ob treh zjutraj
Vracanje v kamp, nekje ob treh zjutraj

Dan, ki se nikoli ne konča

Ob kakšnih pol štirih zjutraj zlezem v šotor v toplo spalko. Kljub nori utrujenosti se pokrijem preko glave in počasi zaspim. Glavo mi polnijo misli in podobe zadnjega dne. Kakšno srečo imamo, da nam je dano videti vse to. Noro, noro,…

Redko videno sonce suši opremo, ko se nekje izza vogala nasmejanih obrazov prizibljeta Tanja in Matic. Za Matica bi upal stavit, da je glavni vzrok veselja tičal v odrešitvi, ki jo je predstavljal naš kamp, Tanja pa je končno prišla na svoj račun, saj je končno lahko pretegnila svoje utrjene mišice.

Dan se preveša že v drugo polovico, ko počasi križarimo po Lofotih in uživamo prav vsak kilometer poti oziroma ceste. Počasi nas pot pripelje do zadnjega metra poti na Lofotih in sicer se ta pot zaključi v kraju z najdaljšim imenom. Ta kraj se imenuje A s krogcem na vrhu.

Skoraj na vsakem metru poti nas pogled na neskončno število posušenih rib, oziroma ribjih glav opominja na glavno gospodarsko panogo tega območja. Ta je ribolov polenovk. Na to nas ne opominja samo pogled ampak tudi vonj. Na trenutke je prav neverjetno močan. Nekje smo prebrali, da so glave v glavnem namenjene za Afriko, kaj točno iz njih delajo, pa nam ni uspelo ugotoviti.

Dan se preveša h koncu, kar pa nikakor ne pomeni, da se odpravljamo k več kot zasluženemu počitku. Kje neki. Včeraj nam lazenja po skalovju in hoje po vodi in blatu ni bilo dovolj. Danes gremo še enkrat na plažo, kjer smo včeraj pustili šotor. Danes smo za pot nagovorili še Zorico. Prizori prejšne “noči” se ponovijo, vendar danes v njih uživamo štirje. Vrnitev je bistveno lažja, saj nisem sam. Vračava se z Zorico. Po kakšne pol ure hoje naju začne prati prav nemogoč naliv. Hvala bogu, da sva že na prelazu. Dež ne preneha vse do avta. Vso spoštovanje moji dragi Zorici, dekletu z Vojvodine, ki je danes položila izpit iz vztrajnosti in hribolazenja. Vso spoštovanje!!!

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT