Prečkanje Urala

Počasi se že pomikamo proti jugu. Dnevi so vse krajši, komarjev pa je še vedno ogromno. Zadnja točka in zadnji počitek pred nepredvidljivim Kazahstanom je jezero Turgoyak in z njim ogled otoka Vera. Na otoku Vera je največji kompleks megalitov na celotnem področju Urala. Nastanek megalitov se datira v obdobje eneolitika, kar pomeni nekje med 4.000-3.000 pr.n.št. Še danes ni popolnoma jasno kdo jih je gradil in kakšen je bil njihov namen.

V planu smo imeli umirjeno vožnjo do jezera in si tam kakšen dan spočit in nato dalje proti Kazahstanu. Spet se ni izšlo. Počivali bomo že enkrat, samo na tem potovanju kot kaže ne.

Lovimo še zadnje minute dneva ko prečkamo Ural med mestoma Perm in  Ekaterinburg. Resda vozim malo hitreje kot je priporočljivo, oziroma kot so omejitve. Omejitve so zaradi asfaltiranja in to takšnega, kot ga ne bom razumel nikoli in ki mi povzroča nočne more. Večkrat sem opisoval kako to izgleda. Na star asfalt ulijejo bitumen in na njega nato posujejo plast kamenja frakcije tam nekje od 16-32 mm. Nato pustijo da avti zvozijo novo nasuto plast kamenja. Poskusite si predstavljati na hitri cesti nasuto plast kamenja po kateri vozijo vozila s hitrostjo 100 km/h ali več! Moja vožnja izgleda kot vožnja precejšnega čudaka. Pospeševanje in vožnja tam nekje do 100 km/h in v trenutku ko vidim nasproti vozeči avto sunkovito zaviranje in umikanje na povsem desni rob. In takšni odseki so lahko dolgi 20 km ali več. Vsaka minuta vožnje se vleče kot ura.

Verjetno ne potrebujem posebej razlagat kaj se je ponovno zgodilo. Ponovno kamen v vetrobransko steklo in ponovno luknja v steklu. Sploh nisem prepričan ali sem izustil kakšno kletvico. Vem samo, da sem bil tako jezen, da mi je šlo kar na jok. Da je mera polna, se nam je stvar pripetila vsega kakšnih 100 km od mesta, kjer smo lani na enak način zlomili steklo. Nič, že znan postopek. Piši SMS Roku, naši tehnični pomoči doma, za navodila kje lahko popravimo steklo. Z naslovom vsaj malo pomirjeni gremo spat sredi travnika, sredi ničesar, sredi milijona komarjev.

Namesto na počitek na jezeru vozimo v Ekaterinburg. Vožnja skozi celotno mesto nas pripelje do servisa stekel, nam znanega Carglasa. V kakšni uri in za cca 50EUR-ov imamo steklo popravljeno.

Otok Vera – megaliti na Uralu

Počasi se z avtom prebijamo ob obali jezera Turgoyak. Cesta, ki je že zdavnaj prešla v kolovoz postaja vse bolj ozka in groba. Vsak meter postaja uspeh. Cilj je samo eden, prispeti do otoka Vera, ki je po oceni oddaljen le še kakšne 3-4 km. Ko tako počasi lezemo v enega izmed klancev, nasproti nam pripelje gorska kolesarka. Povprašamo kako je s cesto naprej. Z jasno gesto pokaže da je cesta za nas neprevozna. Verjamemo na prvo. V trenutku se prioritete spremenijo, želja nam postane le varen spust in iskanje primernega mesta za obračanje našega velikega vozila. Staro pravilo počasi in še enkrat počasi, ponovno pokaže svojo moč. Čez čas smo ponovno na cesti dostojni svojega imena in na poti v bolj urbani del otoka in njegovih obal.