Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

Ural 2016 – VI.del – Rusija – do osrednjega Urala

By on September 6, 2016

Od Finske do Urala

Gonilo tokratnega potovanja je bilo prečkanje Urala. Prav za prav je bila gonilna sila želja po obisku grebena in z njim povezanih svetih krajev ljudstva Mansi.

Po kakšnem mesecu dni sem si v grobem začrtal pot. Nekako do Ukhte in nato v smeri vzhoda prečkanje gorovja. Jasno mi je že bilo, da so ceste obupne, ampak računal sem na lepo vreme in na previdnost. Begala me je samo še ena stvar. Na prav nobenem zemljevidu ni bilo vrisane ceste, katero sem našel na satelitskem posnetku in katera je v pasu 1100 km (zračne linije) predstavljala edino opcijo. Za občutek naj povem, da v kolikor bi se morali vračati, bi nas čakala zanka dolga 1490 km in od tega verjetno kar nekaj ali celo večina v zelo slabem stanju. To bi pomenilo garanje najmanj kakšnih treh dni.

Vse skupaj mi ni dalo miru. Preprosto si nisem upal toliko tvegati. Končno se mi je nasmehnila sreča in sem slučajno našel kontakt oziroma našel osebo, ki je vozila po omenjeni cesti. Seveda je bil rus in sicer visok uradnik v ministrstvu za …. Zelo prijazno mi je namignil, da v kolikor nimam zelo dobrih “odnosov” z GAZPROM-om, potem ta cesta za nas ne obstaja.

Priznam, da se mi je kar podrlo vse skupaj. Odpade že na 99% pripravljen načrt. Sem pa bil izredno vesel, da smo to informacijo pridobili sedaj in ne tam na licu mesta. Tako smo izbrali nekoliko južnejšo traso. Prednost te trase je bila, da v kolikor se kaj zalomi, se ne rabimo vračati po že omenjeni zanki.

Neko jutro smo ustavili na bencinski postaji nekje na pol poti med Vologdo in Permom. Do avta pristopi mladenič in povpraša. Kam pa vi? Veseli odgovorimo, na Ural. Njegov odgovor nam je dal mislit.

“Samo bedak gre na Ural”

Po ravnicah severne Rusije, med Vologdo in Permom
Po ravnicah severne Rusije, med Vologdo in Permom

Planiranje poti do Urala (samo osrednji del) oziroma planiranje prečkanja Urala mi je vzelo ogromno časa. Ogled vseh možnih kart dostopnih na internetu kot tudi v papirni obliki. Ure in ure gledanja satelitskih posnetkov. Nedelje in večeri so bili rezervirani za ogled vseh možnih posnetkov in dokumentarcev. Počasi, počasi se informacije zlagajo kot delčki ogromne sestavljanke. Počasi se točke začnejo povezovati in končno dobiš pot.

Kje je glavna težava Urala? Težava leži v njegovi nedostopnosti, neprehodnosti. Nedostopnost predstavljajo nepregledni gozdovi, čez 200 rek, ogromna močvirja, cest praktično ni. Za ilustracijo naj povem, da pot do enega izmed sedmih čudes Rusije – Manpupuner – sedem močnih mož se prične takole: Vožnja do zadnje naselbine, nato 2-3 dni vožnje s čolnom in ko zmanjka reke še 4-5 dni trekinga. Druga in zadnja opcija je helikopter.

Od Kema do Urala smo potovali skoraj štiri dni. Spodnje fotografije prikazujejo našo pot in dogodke ob njej. Pot je postregla s prelepo podobo “prave” Rusije. Podobo, ki nas nenehno vleče v ta svet.

Namigi

  • Vožnja po ruskih cestah je zelo varna, saj se praktično vsi neizmerno bojijo policije;
  • V kolikor imate turistično vizo “avto turizem”, se lahko brez kakršnih koli omejitev gibate oziroma potujete po celotni državi;
  • Prijaviti se je potrebno šele po več kot treh dneh bivanja v enem kraju.
  • Vse resnice o komarjih in drugih letečih nadlogah so resnične. Za tolažbo, noben repelent ne pomaga.
TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT