Ural 2016 – VII.del – Rusija – Ural – reka Vishera

September 11, 2016
Posted in Potovanja
September 11, 2016 Andrej Pulko

Reka Vishera

Zadnjih 80 kilometrov poti do reke Vishere je bilo peklenskih. Pravzaprav je bilo katastrofalnih zadnjih 30-40 kilometrov. Ta zadnji del je namenjen zgolj robustnim tovornjakom URAL, ki vozijo hlodovino na zbirna mesta. Cesta je tako uničena, da ne tvegamo samo kakšne poškodbe avtomobila ampak predstavlja še večjo nevarnost za sopotnike. Kljub izredno počasni vožnji cca 10-15 km/h avto tako premetava,  da je nevarno da bi kateri izmed sopotnikov udaril z glavo ob avto.  Kjer je voda uničila cesto so v luknje nametali les, preko katerega sedaj vozijo. Ta les so razcefrale pnevmatike tovornjakov, kar predstavlja za naše gume in še za kateri drugi del resno nevarnost.

Vožnje nikakor ni konec. GPS že dolgo ne kaže poti, kar pomeni, da smo popolnoma prepuščeni občutkom. Kilometri nikamor ne tečejo. Čeprav teh zadnjih 80 kilometrov vozimo mogoče nekaj manj kot 4 ure, še vedno nismo uzrli obrežja. Smo sredi nepreglednih gozdov. Na trenutke se že vdamo misli, da bomo noč prebili v avtu sredi popolne divjine.

Konec poti je vse blizje, proti reki Vishera, osrednji Ural, Rusija
Konec poti je vse blizje, proti reki Vishera, osrednji Ural, Rusija

Ob kakšnih enajstih zvečer končno skozi grmovje uzremo reko. Do obrežja pa nikakor ne prispemo. Ves čas vozimo po blatni cesti kjer so zgolj velike luknje in ogromne luže. Malo me že grabi obup, ko zrem vso to blato in grmovje okoli sebe. Končno uzremo mesto, kjer bi lahko postavili šotor. A na tem mestu možaka v maskirnih oblačilih, ribiča. Po eni strani sem prav jezen, ker smo končno po vseh teh urah uzrli primeren prostor za kampiranje in še ta je zaseden, po drugi pa vesel, da je v tej divjini še kak človek. Po krajšem pogovoru se odpravimo dalje. Prebijamo se še kak slab kilometer, ko se končno pokaže vasica. Pot do vasice nam zapira velik tovornjak na katerega nalagajo hlodovino. Kljub nemogočemu blatu se voznik potrudi in umakne tovornjak. Ni bilo časa za kakšne besede, zgolj mahanje začudenim možem in že vozimo naprej. Še kakšni 200-300 metrov in pot se konča. Od tod naprej pa še samo po reki. Prišli smo do zadnjega metra poti.

V rekordnem času poiščemo 5 m2 dokaj ravne površine in že postavljamo šotore. Sploh še nismo imeli časa, da bi se pošteno uzrli naokrog. Kje sploh smo? Ali smo sploh na pravem koncu reke? Vemo samo, da od tod dalje ni niti metra poti in da še kakšno uro nazaj nismo bili ravno prepričani kje in kako bomo spali. In še najbolj pomembna stvar, vsi smo celi in ravno tako naš Mitsubishi.

Končno v miru sedimo in se počasi pripravljamo na spanje ko nas vse pokonci vrže hrup. Prihaja nekje z reke v smeri toka. Oddaljenost in precejšen mrak nam preprečujeta, da bi jasno videli kaj povzroča ta hrup.

Počasi vidimo, da je nekaj na reki. Opazimo, da nekaj povzroča brizganje vode levo in desno. Sprva pomislimo na vozilo na zračni blazini ali na kakšen podoben stroj. Slika se nam končno izostri. Tovornjak prečka reko. Vsi smo popolnoma “dol padli”. Reko velikosti naše Drave, tovornjak prečka kar po diagonali. Spomnim se posnetkov, ki se tu in tam pojavijo na Youtubu, kjer lahko vidimo takšne prizore.

Čeprav je že nekje polnoč ali čez, večerna zarja nikakor ne izgine. Kljub vsemu smo še vedno precej na severu. Kot kaže se sploh ne bo popolnoma znočilo. Kljub poplavi adrenalina telesa ne zdržijo več. Utrujeni popadamo v šotore in že spimo.

Ob reki Vishera, osrednji Ural, Rusija
Ob reki Vishera, osrednji Ural, Rusija

Krik prepara noč. Krik, vzklik ali celo klic. Pojma nimam. Telo in nagon reagirata spontano. Kot vedno v takšnih trenutkih skočim iz šotora. Pred šotorom postava. Sedaj sem prav srečen, da ni popolne teme. Na hitro opazim, da je še noč oziroma da je nebo takšno kot tedaj ko smo šli spat. Vsekakor še ni jutro. Časa za razmišljanje in ugotavljanje v katerem delu noči smo ravno ni, saj me možak “napade” z vprašanji: imaš kaj za kadit? Nimam, mu odgovorim. Precej nejevoljen ali mogoče le nejeveren mi postavi že naslednje vprašanje: Kaj pa za pit, imaš kaj? Ponovno mu odgovorim, da ne pijem in da žal nimamo nič. Že zelo nejevoljen samo zamahne z roko in na glas zabrunda, čemu potem sploh živiš. To je bila seveda laž, ampak sredi noči mi resnično ni bilo za sklepanje pivskih prijateljstev. Kakor hitro je zamahnil z roko, se je že pognal proti vasici, jaz pa v šotor.

Prebudimo se v prelepo jutro. Končno se lahko v miru ozremo naokoli. Smo na koncu bolj ali manj zapuščene vasi. Vasica predstavlja edini “otok” sredi nepreglednih gozdov. Gozdove prekine le še edino prelepa reka Vishera. Toplo jutro in relativno toplo reko izkoristimo za jutranje umivanje in kopanje. Včerajšnji kaotičen večer je postregel še z enim presenečenjem. Nismo na pravem mestu reke. Oziroma smo kakšnih 10 kilometrov stran od željene točke. V dokaj normalnih pogojih to ne bi pomenilo ravno mnogo, tukaj pa …

Po preučevanju kart in medsebojnem pogovoru sklenemo, da se vseeno poskušamo prebiti do mesta, katerega smo že včeraj imeli namen doseč. Ta točka bi bila izhodišče za ogled najlepšega dela reke.

Ob reki Vishera, Ural
Jurij, izdelovanje colna, reka Vishera, Ural

Komaj naredimo nekaj metrov po nemogoči cesti, uzremo ob prvi hiši možaka, ki nekaj dela iz lesa. Sprva nam ni bilo ravno jasno kaj bi to bilo. Kljub temu, da se nam je mudilo, je bil motiv preveč privlačen, da bi kar tako odšli. Zgrabim aparat in se napotim k njemu. Seževa si v roke in spoznam, da mu je ime Yuri. Povprašam za dovoljenje in že naredim prve fotografije. Izkušnje so nas naučile, da prav ob vsaki priložnosti povprašaj po informacijah, za katere meniš. da bi jih lahko kasneje potreboval. Tako tudi sam Yurija povprašam po poti in za nameček mu pokažem fotografijo kraja kamor želimo priti. Kar hitro mi pojasni, da do tja z avtom nikakor ne moremo. Verjetno je opazil, kako so me njegove besede razočarale. Takoj mi je ponudil rešitev. On nas lahko popelje s čolnom (rus. lotks). Z največjim veseljem privolim, seveda pred tem še dorečeva ceno njegovo usluge.

Na obrežju čakamo kakšnih 10 minut, ko se Yuri prikaže izza ovinka. Z lesenim čolnom, trdno pristane ob obali. Kljub majavemu čolnu smo vsi prav hitro v njem.

Pokrajina počasi drsi mimo nas. Gozdovi ob reki prehajajo v manjše livade, ki so prav bahato polne raznovrstnega cvetja, ki v neverjetnih barvah prehajajo v odsev neba. Tu in tam kateri izmed nas namoči prste v reko. S svojo neizmerno podobo vabi vase z neubranljivo močjo, mogoče pa se želimo zgolj prepričat ali niso vse to zgolj sanje.

Na resničnost nas spominjajo le vse bolj boleče zadnjice. Po kakšnih 40 minutah prispemo do dela reke, ki smo si ga tako želeli. Dosegli smo ga na najlepši možen način.

Leave a Reply