Ural 2016 – VIII.del – Rusija – Ural – Molebka

September 19, 2016
Posted in Potovanja
September 19, 2016 Andrej Pulko

Področje somraka – področje anomalij na Uralu

V tem tekstu bom navedel kar nekaj dejstev, ki bodo pod vprašaj postavili mojo kredibilnost. Kot vedno, bom tudi sedaj poskušal biti zgolj objektiven opazovalec in pričevalec dogajanj.

Govoril bom o vasici Molebka. Verjamem, da bolj ali manj vsem bralcem ime Molebka ne pove kaj dosti. Tudi meni do tega potovanja ni. Kot sem omenil v predhodnih objavah se je načrtovanje našega tokratnega potovanja začelo z Uralom. Če sem povsem odkrit me je obsedla misel na skrivnostno smrt devetih mladih študentov, ki so se podali na Ural. Dolga leta je bil incident skrit pod oznako “STROGO ZAUPNO”. Še danes je uradna razlaga dogodka “višja sila”. V kolikor vas tematika zanima je kar precej gradiva dostopnega na spletu  (https://en.wikipedia.org/wiki/Dyatlov_Pass_incident).

Žal smo zaradi izredne nedostopnosti morali  opustiti misel na treking do teh krajev. Težko, zelo težko sem se sprijaznil s to mislijo, ampak zavedanje, da nisem sam na tem potovanju, mi je olajšala odločitev. Vendar nekje v ozadju že načrtujem potovanje, ki se bo osredotočilo samo na Ural in skrivnosti, ki jih v sebi skriva.

Na kratko sem tako poskušal razkriti ozadje, ki nas je pripeljalo do vasice Molebka. Molebka leži na desnem bregu reke Sylva, na nasprotni strani pa je trikotnik, kjer bi se naj dogajale anomalije. Obstaja mnogo pričevanj o videnju neznanih letečih predmetov, kot tudi drugih anomalij, ki jih povezujemo z njimi.

Mesto, kjer so se nam pricele dogajati cudne reci
Mesto, kjer so se nam pricele dogajati cudne reci

Vas Molebka – ena izmed skrajnih točk zloglasnega trikotnika

Počakal sem še par sekund, da se je prah z makadamske ceste vsaj malo razkadil in že sem pri kipu vesoljca. O tem kipu nismo vedeli prav ničesar, zato nas je pogled nanj še toliko bolj vrgel iz pozno popoldanske utrujenosti. Torej stojim pred skulpturo s fotoaparatom v roki. Pritisnem na prožilec, aparat mrtev. Pogledam čudno in poskusim ponovno. Nič. Gledam že kar precej čudno. Ne dela ostrenje, ne dela proženje, ne dela pregledovanje fotografij. Vidim, da napajanje ima, saj dela LCD. Baterije so OK, ampak aparat je popolnoma zmrznil. Sem kar nekaj informatika in vem kako je ko računalnik ali naprava zmrzne. Če kaj pomaga je to “hard reset”. Vzamem bateriji ven, počakam kakšno sekundo in vstavim bateriji nazaj. Aparat je še vedno mrtev. Iz avto sem deležen vedno bolj čudnih pogledov, ampak nisem se dal kaj dosti motit, saj sem bil 110 % zavzet s svojim početjem. Počasi dvignem roke od 7D in vzamem drug aparat 6D. Tudi ta ne dela povsem OK. Šele ko sem fotografiral brez AF in druge avtomatike sem uspel narediti nekaj fotografij. Naj omenim, da do tega trenutka mi še nikoli ni 7D odpovedal ali kazal kakršnih koli težav. Tudi večkratni poskusi oživitve aparata so bili neuspešni. Ko sem že dvignil roke sem ga dal v roke Maticu je ta v njegovih rokah ponovno živel.

Priznam, da se nisem preveč obremenjeval z dogodkom. Prav tako nisem čutil prav nobene potrebe po iskanju razlage. Bolj sem se ukvarjal z idiličnim okoljem, ki ga nudi reka in vasica ki se je oklepa. Ne daleč stran od vasi smo si tik ob reki poiskali prav lep prostor za prenočevanje. Po ustaljenem postopku postavimo celoten kamp. Nato sledijo proste aktivnosti. Tanja teče, Zorica ureja dnevnik, z Maticem pa sva s kajakom na reki. Ko se tako oziram po okolici, si nikakor ne morem predstavljati bolj idiličnega, spokojnega kraja. Že vidim eno izmed lepših kampiranj na naši poti. Mogoče videz vara?

Iz prebranega smo vedeli, da v vasi obstaja vodnik, ki vodi tujce po področju anomalij. Odločili smo se, da vodnika poiščemo še pred večerom, saj smo naslednje jutro namenjeni v zono. Z Zorico se tako odpraviva v vas. Povprašava možaka, ki grize navkreber. Ko pride do sape, nama pojasni, da je vodnik doma v zadnjih hiši pred reko. Za vsak slučaj povprašava še nekaj hiš naprej. Ženska srednjih let nama da enak odgovor in pokaže na zadnjo hišo pred reko. Prideva do zadnje hiše pred reko in na pragu sedita možak in ženska zrelih let.

Vstop v podrocje nenavadnega, podrocje anomalij
Preucevanje pridobljenih zemljevidov za jutrisni dan

Ali je tukaj resnično vse normalno?

Po besedah prejšnjih sogovornikov sva vedela, da je to ta možak, ki ga iščeva. Že prepričana povprašava po vodniku. Bila sva popolnoma osupla, ko nama reče, da ne pozna nobenega vodnika. Sprva misliva, da blefira. Bolj ga prepričujeva, da so naju vsi napotili k njemu, bolj on trdi da ne ve o kom govoriva. Ali bi se nama moralo zdeti kaj narobe, kaj čudnega? Poskusim še zadnjič in ga ponovno vprašam: Ali bi nas želeli peljati v trikotnik? Hladnokrvno odgovor, niti pod razno. Kar malo nesrečen stojim na njegovem pragu, ko se me končno usmili. Iz hiše prinese dve mapi trikotnika z navodili in nama dovoli, da si jih fotografirava. Kot vrhunec nama ponudi, da nas s čolnom zapelje preko reke ampak niti metra dlje???

WTF???

Kampiranje ob idilicni reki Sylva in zloglasni vasici Molebka
Kampiranje ob idilicni reki Sylva in zloglasni vasici Molebka

Vas Molebka potrjuje svoj sloves

Še z Zorico ponoviva spust po reki. Le kak slab kilometer za vasjo naredi reka močan ovinek. Reka je prav neverjetno lepa. Ta ovinek je ena izmed treh točk, ki označuje zloglasen trikotnik. Na reki in ob njej prav nič zloglasnega. Tok sprva ni videti posebno močan. S časoma le vidiva, da ni tako nedolžen. Izhodov na brežino je vse manj. Dolgotrajno veslanje proti toku, tudi ni opcija. Kljub neizmerni vabljivost naslednjega ovinka, se morava vrnit.

Ogenj ima prav magičen učinek. Prav hipnotičen je. Vanj zremo minute in minute brez besed. V nas prebuja spomine. Naše ali naših prednikov, ne vem.

Sonce je že davno izginilo za hribom. Skupina smrek na vrhu hriba je vse bolj zlovešča. Idilično okolje je že davno pogoltnil mrak. Krokarji so že pred kakšno uro začeli svojo poezijo, ki postaja vse bolj groba. Potekajo že stave ali so to res krokarji, ali si je le kaj sposodilo njihovo ogrinjalo. Ugašajo še zadnje luči v vasi.

Predirljivi kriki noči vse bolj izginjajo tam nekje v daljavi. Spanec prežene vsa vprašanja.

Vse strašljive podobe noči, vsi strašljivi zvoki noči so že izginili. Pregnalo jih je jutranje poletno sonce. Prav neverjetno moč ima. To kar nam zvečer daje ogenj nam zjutraj sonce. Občutek varnosti, optimizma. Z njim vsi strahovi in dvomi izginejo kot jutranja meglica.

Smo že na poti do našega nesojenega vodnika, kateri bo danes imel le vlogo brodarja. Upamo, da ne zgolj v eno smer 🙂 . Kakor hitro se z avtom približamo njegovi hiši nas na pragu počaka možak. Priznati moram, da je prav zanimiva pojava. Nikakor mu ne morem prisodit let, še manj njegovega razpoloženja. Kot da ves čas skriva rahel nasmešek.

Vstop v podrocje nenavadnega, podrocje anomalij
Vstop v podrocje nenavadnega, podrocje anomalij

Brodar in reka sta za nami. Po razritem kolovozu se gibamo v zloglasno področje. Vročina postaja neznosna. Navodila oziroma karta, ki smo jo dobili včeraj je precej “približna”. Nekako se zanašamo na intuicijo in občutke. Ves čas smo vedeli, da moramo nekje zaviti desno, desno proti zahodu v smeri reke. Po kakšni uri in slabih treh kilometrih poti le zavijemo. Sicer brez kakršnih koli označb, zgolj po občutku. Kasneje se pokaže, da nas ta ni varal.

Ne bom opisoval celotne naše poti. Navedel bi zgolj trenutke, ki so nam pospešili utrip in izostrili čute. Sprva naj povem, da je sredi poletnega dne pokrajina prav lepa. Mešani gozd prekinjajo prelepe poljane, na katerih se bohoti travniško rastje. Prav idilična pokrajina, prav nič “drugačna”. Vendar le,… Ogledala na drevesih so eno izmed prvih znamenj, da smo na pravem mestu. Brez vodnika in dodatnih pojasnil ravno ne razumemo njihovega pomena, so pa dovolj dober signal da napnemo vsa naša čutila.

Že nekaj časa hodimo po poti. Oprezamo za kakršnim koli znakom, ki bi nas usmeril, ki bi nam pokazal pot. Nikjer ničesar, zgolj gozd z leve in gozd z desne. Prav ničesar. Na trenutke že dvomim in z menoj verjetno tudi ostali. Nikjer nobenih glasov, tišina je na trenutke prav moreča. S pogledom želim prodreti dlje, videti skozi gozd. Vse zaman.

Monotono hojo in zadušljivo tišino prekine krik. Krik ptic, ki so vzletele le nekaj metrov vstran od nas. Vsi se zdrznemo ob nenadnem hrupu. Vsem se nam poruši miselni tok izpred nekaj trenutkov. Ponovno smo 110 % tukaj. Pogled nam vleče na točko od koder so ptice vzletele. Vzletele so iz podnožja ogromnega drevesa nekaj metrov vstran od naše poti. Kar zdrznemo se ob pogledu na znak – markacijo, ki kaže na pot v temen gozd. Nekaj trenutkov smo potrebovali, da smo zbrali misli in se vprašali: Ali je to lahko le naključje?

Že na začetku tega teksta sem napisal, da so se ob prihodu v vas Molebka začele težave s fotoaparati. Tukaj so se nadaljevale. Čeprav sta aparata do sedaj delala 110%, imam zadnja dva dneva z njima obilico težav. Odpoveduje proženje kot tudi avtomatsko ostrenje. Rezultat je obilica neostrih fotografij.

Vsi dogodki, ki so se zgodili ta dva dneva so mogoče le plod naših izostrenih čutov in naše podzavesti, ki si želi videt in doživet nekaj neobičajnega. Povsem možno. Moč naše zavesti in podzavesti je brezmejna.

Leave a Reply