Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

Ural 2016 – XIII. del – Kazahstan – Ustyurt, izgubljeni svet

By on November 20, 2016

Na jugu Kazahstana, ob meji s Turkmenistanom

Smo še na sipinah vasi Seneka. Igra vetra in peska in vseh podob, ki jih pričarata, nista nikakor na naši strani. Nikakor nam ne pomagata pri odločitvi za odhod. Čeprav smo imeli trden načrt preživeti noč kakšnih 120 km proti vzhodu, nekje na robu kanjona, smo bili vse bližje odločitvi, da si šotor postavimo kar tukaj, kar na sipinah. V to nas je nagovarjala pozna ura, fantastičen pogled na vse te sipine in morje peska kot tudi radovednost po izkušnji kampiranja v takšnih pogojih. Resda, da smo prenočevali že v puščavah, ampak tukaj je drugače. Dodatno začimbo je predstavljal močan veter. Prav me zanima koliko bi ponoči spali in kako bi naš kamp izgledal zjutraj. Kljub veliki skušnjavi smo se odpravili naprej.

Pogled na GPS nam razkriva, da imamo dobro uro časa do sončnega zahoda in 120 km makadamske poti. Ali imamo sploh kakšne šanse, da prispemo pravi čas na cilj? Realno? Prav nobenih.

Teh 120 km nikakor ni bilo podobno nam. Bilo je bolj podobno pripravam na kakšen rally kot pa normalni vožnji. Po naravi sem precej umirjen voznik, posebej še na takšnih potovovanjih. Vendar, sedaj ni časa za previdnost. Sedaj smo spustili vseh slabih 200 konjev na svobodo. Povprečna hitrost je bila celo blizu 100 km/h, kar je mejilo že na norost. 

Jugozahodni Kazahstan
Jugozahodni Kazahstan

Kampiranje na robu kanjona

Trud in kanček norosti se je izplačal. Tik pred nočjo smo postavili šotorja. Počasi smo prišli do sape in se končno ozrli okoli sebe. Kljub temi, ki je že pošteno skrila ta čarobni svet, se je v delčku svetlobe risal prečudovit prizor. Kilometre in kilometre naokrog nikogar. Samo mi in ta izgubljen, pozabljen svet. Poplava občutij ob takšnih trenutkih je neizmerna. Neizmerna sreča in zadovoljstvo se meša z zanosom. V naslednjem trenutku pa že globoka ganjenost in ponižnost ob zavedanju svoje miniljivosti in nepomembnosti. Vendar hkrati je to pot k svobodi k odrešitvi.

 

Ustyurt plato
Ustyurt plato

Treking v kanjonu izgubljenega sveta

Vznemirjenje pred planiranim trekingom je nepopisno. Komaj čakam, da vzide sonce. Sedaj moram počakati le še mojega partnerja. Tudi pri njem oziroma pri njej je vznemirjenje večje kot utrujenost in želja po spancu. V le nekaj minutah stojiva na robu kanjona in iščeva najboljše mesto spusta. Varen spust je le prvi korak in korak, ki ga lahko vsaj približno predvidiva. Vsa ostala pot je popolna neznanka.

Zrak se še ni segrel. Pravzaprav, je bila temperatura prav prijetna, ko sva pričela s spustom. Kar hitro sva bila na dnu. Pogled po dolini nama je hitro postregel z navidez idealno potjo. Dolina oziroma kotlina je od daleč izgledala bolj ali manj ravna. Sploh si nisva predstavljala, da le ta predstavlja vmesni plato. Kakor hitro sva se bližala nasprotnemu robu kotline, tako je raslo presenečenje v smislu razgibanosti terena. Pred nama so se začele kazati pasti v obliki kanjonov, ki so se kakor veje drevesa, razprostirale po celotni kotlini. Kanjone so verjetno izdolble reke, ki so se milijone let stekale na nižje ravni.

Takšen kanjon se prične kot nedolžen, malo večji jarek. Že vsega nekaj sto metrov nižje pa je lahko globok 20-30 m ali več. Past se skriva v vertikalnih stenah, ki predstavljajo neprehodno oviro.

Po kar nekaj prečkanj sva se odločila, da po enem izmed njih poskusiva priti na spodnji plato, ki je hkrati predstavljal pot po kateri sva se nameravala vrniti v tabor. Počasi, vendar odločno se prebijava vse nižje. Že imava občutek, da sva na cilju. Naenkrat stojiva na polici na robu previsa. Pogled preko nama pove, da je do dna še vsaj kakšnih 50m. V kolikor nama čudežno ne bodo zrasla krila, je edina pot nazaj.

Ko takole stojim in mi pogledi begajo levo in desno, imam občutek, kot da sem nekje v izgubljenem svetu. Le neizmerna vročina, ki vztrajno praži najini telesi, me postavlja v realen čas in naju sili dalje.

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT