Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Potovanja

Ural 2016 – XIV. del – Vrnitev – Rusija in Gruzija

on
November 20, 2016

Iz Kazahstana v Rusijo

Kljub peklenskim zadnjim kilometrom Kazahstana, je meja z Rusijo vedno bliže. Čeprav vozimo po glavni obalni cesti E40 (Atyrau – Astrakhan) ne spravimo skupaj povprečja 40 km/h. Planirali smo prihod na mejo ob kakšnih devetih zjutraj, vendar se ta ura vztrajno premika proti tretji popoldan. Le redko se tako razveselimo pogleda na mejni prehod, kot smo se tokrat. Še posebej v kolikor govorimo o ruski meji. Kljub zelo resnim obrazom ruske policije in carine, so do nas zelo prijazni. Naše skupne majice in na njih prikazana pregarana pot povsod vzbuja spoštovanje in odpira vrata.

Kljub precejšni zamudi, so rokavi mogočne Volge preveč mamljivi, da se ne bi okopali. Izkoristimo enega izmed dostopov in že se prvič po skoraj 30 dneh kopamo v topli vodi. Končno užitek tudi zame.

Dobre ceste in relativna bližina Vladikavkaza me navdaj z mirom. Teh 600 km pa bomo že naredili v naslednjih 9 urah. Namreč le še 9 ur nam veljajo vize. Kako preklemansko sem se motil. Cesta se je kmalu spremenila v peščeni pekel in ura prihoda se je premaknila krepko iza polnoči. Nekako bomo že, sem si mislil, ampak niti sanjalo se mi ni, kaj nas čaka.

Južna Rusija pri Astrahanu
Južna Rusija pri Astrahanu

Meja med Rusijo in Gruzijo

Meja med Rusijo in Gruzijo pri Vladikavkazu je edini mejni prehod za celotno Gruzijo, Armenijo in bolj ali manj edina logična cestna povezava med Turčijo in Rusijo. Ta težava izhaja iz izredno nemirnega Kavkaza, kjer je vsakdo z nekom v prepiru ali v formalni vojni.

Na mejo smo prišli nekaj pred četrto zjutraj. Prvi šok je bil, ko smo ugotovili, da je meja zaprta in da se odpre šele ob osmih zjutraj. Pred nami je cca 4,0 km kolona, ki tako kot mi čaka na odprtje meje. Pravi pekel pa se šele začne ob osmih, ko smo ugotovili kakšen kaos vlada na tej meji. Ura je že počasi devet mi se še vedno nikamor ne premaknemo. Tako počasi minevajo ure, mi pa nikamor. Vsako uro se premaknemo za kakšnih 100 m. Ob zavedanju, da se nekje ob petih popoldan meja ponovno zapre se nas počasi lotevajo prav zanimiva občutja.

Vse bolj grizemo nohte, vse bolj prepričujemo nepopustljive ruske vojake, naj nas spustijo naprej, vse bolj je ura bliže zaprtju meje. Že se vdamo, da bomo ponovno preživeli noč pred mejo. Pozno popoldan končno steče in končno smo za ograjo, ki označuje carinski prostor. Hvala bogu po cca 16 urah bomo le prečkali mejo. Ponovno sem se motil.

 

Potekle vize

Vse je bilo super, dokler ruski carinik ni ugotovil, da so nam potekle vize. Prijazno nam pove, da sledi kazen in šele potem lahko gremo dalje. OK, bomo pač plačali kazen mu rečem. A on odgovori, ja ampak na banki v Vladikavkazu. Meni se je kar zameglilo. Po vseh teh urah in prerivanju moramo sedaj nazaj v Rusijo v Vladikavkaz, kjer bomo plačali kazen za en dan zamude.

Moj izraz na obrazu mu je verjetno dal vedet, da sem nujno potreben intervencije, preden me kap. Hiti mi pojasnevat, da lahko sopotniki in avto ostanejo tukaj na meji za ograjo, jaz pa imam malo več kot uro, da pridem do Vladikavkaza (40 km), plačam kazen in se vrnem. Super, vse to je OK. Že, že da sem viden atlet 🙂 ampak maraton 40 km v eno smer in nato 40 km nazaj je preveč tudi zame. Bi že šlo 🙂 ampak verjetno v uri in pol ne.

Rusi ne bi bili rusi,  v kolikor se ne bi tudi sedaj izkazali s svojo srčnostjo. Na ogromni meji je stekla hitra akcija organiziranja prevoza. Ultra prijazna uradnica na meji je poiskala avto, ki je vstopal v Rusijo in mu dala točna navodila, kam me mora peljat, na kateri banki moram plačati kazen in da moram biti nazaj v manj kot eni uri. Tako so me dodelili možaku, ki je sigurno zmagal na kakšni gorski dirki. Z lado smo postavili rekord trase. Pogledal sem na števec. Lada je imela tam nekje 320.000 km. Možak jo je vrtel vse do 5000 obratov. Sam sem rekel, da ni šans da pridemo nazaj. Ali bova pri kakšnih 120 km/h nabasala kakšno kravo ob cesti ali pa bo lado raztrgalo tako, da ne bodo nikoli našli ne lade in ne naju dveh.

Po božji sreči, po zahvali prijaznosti ruskih ljudi, po šprintu zadnjih 400 m nam je uspelo mejo prečkati 15 min pred zaprtjem. Vendar s tem še ni bilo konca naše preizkušnje. Sledila je dirka z našim 3t težkim vozilom do gruzijske meje. Vse se je končalo dobro in točno 5 minut pred zaprtjem smo v Gruziji.

Med Rusijo in Gruzijo pri Vladikavkazu
Med Rusijo in Gruzijo pri Vladikavkazu

Prečkanje meje na Kavkazu – prihod v Gruzijo

Mejni prehod pri Vladikavkazu je nekaj posebnega. Poteka skozi eno najlepših pokrajin na svetu. Prehod sicer leži nekje na višini 1700m, vendar ga obdaja mogočen Kavkaz. Kavkaz ni samo mogočna gorska veriga. Kavkaz ne postreže zgolj z vrhovi, ki segajo vse do 5200 n.m ampak postreže z neverjetno lepo pokrajino. Ravno zaradi Kavkaza menim, da je Gruzija ena najlepših držav, ki sem jih kdaj koli obiskal.

Skratka prispeli smo v Gruzijo. S prestopom meje v Gruziji ni več nobenih viz, ni več nobenih težav na mejah, končno sprostitev. Ponovno smo se motili, ampak o tem kasneje.

Kamp smo poiskali kar sredi manjšega naselja, pravzaprav v manjšem gozdu, ki leži sredi tega naselja. To bi naj bilo kar običajno, vsaj tako so nam zagotovili domačini. Po pivu ali dveh se je raven stresnih hormonov toliko normalizirala, da smo bili pripravljeni na spanje. Ampak, ura bujenja je bila nastavljenja na zelo zgodaj. Za nič na svetu ne bi zamudil skoka do bližnjega samostana, od koder se nudi neverjeten pogled na goro Kazbegi.

Pogled na goro s samostana Svete trojice
Kavkaz, Kazbegi, vzhodna Gruzija

Sproščen dan v Gruziji

Prvič po kar nekaj dneh smo si vzeli precej sproščen dopoldan. Nikamor se nam več ni mudilo. Plan je le priti do turške meje in jo prečkati, za kar pa imamo več kot dovolj časa. Še posebej nam je samozavest dajala predhodna izkušnja poti po teh cestah. Le še do Gorija moramo priti in nato je že vse znano. Tako je tudi bilo. Sicer nikakor nismo zbrali odločnosti za hiter odhod iz Kavkaza, vendar počasi, vendar vztrajno se je bližal Tbilisi in z njim se je oddaljeval prečudovit Kavkaz. Prav vsi smo bili milo rečeno navdušeni, kaj navdušeni, bili smo kot pijani, v oblakih. Zadnji dnevi in doživetja so nas naredili odvisnike. Odvisnike od poti in od doživetij na poti.

Prečkanja Gruzije ne more biti brez obiska Gorija in z njim Stalinove rojstne hiše. Tako se je tudi zgodilo. Po Goriju in obisku rojstne hiše pa nas čaka le še kakšnih 140 km proti Borjomiju in že bomo v nam tako dragi Turčiji. Veselje in navdušenje je malo zmotil SMS o državnem udaru, ki so nam ga posredovali domači. Državni udar se je zgodil prejšni dan. To pomeni, da je danes dan po udaru, ko je bila situacija še zelo negotova. V takšnih razmerah ne želimo priti zvečer na mejo, še posebaj ker je ta mejni prehod bolj tam nekje, tam kjer je GSM signal bolj slab ali ga sploh ni.

Vsi dogodki zadnjih dni in novice o dogajanju v Turčiji so rezultirale v noro dobri degustaciji ŠAŠLIK kot tudi gruzijskega piva, vina,… Če je to slučajno zadnja večerja potem naj bo takšna kot se spodobi. Se bomo že jutri soočili s problemi v Turčiji, danes pa bomo do zadnjega uživali ta nori dan in z njim nori večer.

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT