Instagram
  • Samarkand in the night, amir Timur mausoleum.
  • Samarkand, entrance to the Shah i Zinda
  • Samarkand, in the land of fairy tales.
  • Only the moon was a witness to all this beauty. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • Only the moon was a witness. (our camp in the canyon on the river Charyn, southeast Kazakhstan)
  • The canyon on the river Charyn. Fantastic place for hiking. Hard to meet anyone. The lost world of ancient ocean.

Follow Me!

Archives
Pokrajina osrednje Turčije, blizu mestra Erzincan
Soncni vzhod na gori Nemrut Dagi
Grobnica kralja Anthiocusa
Potovanja

Ural 2016 – XV. del – Vrnitev – Turčija

By on November 22, 2016

Iz Gruzije v Turčijo

Že vse od odhoda z juga Kazahstana smo bili prepričani, da se naše potovanje preveša v bolj sproščeni del. Sprva se je zalomilo s ponovno katastrofalno cesto do ruske meje, kjer smo na vsega 200-300 km pridelali pol dnevno zamudo. Nadaljevalo se je z Rusijo, kjer se je zalomilo z neskončnim čakanjem pred mejo  kot s poteklimi vizumi. Po vseh 17 pogriženih nohtih smo končno v Gruziji. Tukaj nas preseneti SMS o državnem udaru v Turčiji. Kot sem omenil že v predhodni objavi, smo si za vsak slučaj 🙂 privoščili pravi hedonistični večer.

Napočilo je jutro in počasi se bližamo turškemu mejnemu prehodu v bližini kraja Türkgözü. Cesto in mejni prehod smo poznali že s prejšnih potovanj. Ravno predhodne izkušnje potovanja po Turčiji so botrovale sproščenosti, ki je vladala v avtu. S prispelim SMS-om se je ta sproščenost precej razblinila. Odročnost mejnega prehoda ter vedenje o večji količini vojske, ki je nastanjena v neposredni bližini meje, je vzbudila rahlo grenak priokus kot tudi kar nekaj nestrpnosti med nami. Že prejšni večer smo na hitro analizirali naše možnosti. Kaj imamo na razpolago? Kakšne so naše opcije? Nazaj v Rusijo ne moremo, saj nimamo viz in hkrati bi to podaljšalo naše potovanje za skoraj teden dni. Iz Gruzije v Armenijo lahko, ampak tam smo v slepi ulici. Ostane nam samo še možnost da počakamo v Gruziji, da se razmere umirijo ali da iz Gruzije s trajektom prečkamo Črno morje do Romunije ali Bolgarije. In še zadnja možnost, da zaupamo turški policiji in vojski, ki je vedno do sedaj bila izredno korektna ter profesionalna in ki je naša potovanja v Turčiji delala tako sproščena. Seveda smo se odločili za zadnjo možnost.

Na poti iz Gruzije proti osrednji Turčiji
Na poti iz Gruzije proti osrednji Turčiji

le dva dneva po poskusu državnega udara

Povdariti moram, da smo po Turčiji naredili že ogromno kilometrov. Bili smo v krajih, kjer so že pred leti bile na cestah redno prisotne vojaške patrulje, kjer patruljirajo vojaška vozila z mitraljezi na strehah, kjer so vojašnice obdane z barikadami in strojniškimi gnezdi. Ampak prav vedno, je v nas vojska kot tudi policija vzbujala zgolj občutek varnosti. Prav nikoli nismo imeli niti kanček nezaupanja tako na mejah kot tudi na cesti. Čeprav smo se gibali in prehajali mejo tako ob Iranu, Iraku, Siriji, Armeniji,…

Vendar, pa je danes drugače. Že ob prihodu na mejo smo videli in začutili izredno napetost. Režim na meji je bil spremenjen. Avto smo morali parkirati in vse formalnosti opraviti v objektu zraven meje. Med policisti in cariniki je bila vidna negotovost in izredna napetost. Za vsako malenkost so med seboj povzdigovali glas. Sam postopek je trajal in trajal. Po posamični in detaljni kontroli potnih listov smo še čakali na pregled avtomobila. Čeprav je bilo vsega nekaj avtomobilov na meji, nismo nikakor prišli na vrsto. Mlad a vidno nervozen carinik je bil zadolžen za nas. Nikakor nisem upal preveč pritiskati nanj, saj se mi sploh ni sanjalo kako bi reagiral. Tekanje levo in desno od enega in do drugega avta se je nadaljevalo vse do trenutka, ko smo bili na vrsti mi.

Ko je videl naš avto in ogromno opreme v njem se je v trenutku predramil. Kot, da bi se šele sedaj zavedal, da smo tujci in da želimo zgolj domov. V trenutku nam je vrnil potne liste in že smo lahko nadaljevali našo pot.

Čeprav smo dobili navodila, da se naj izogibamo večjim mestom, se jim povsem le nismo mogli izognit. Začrtali smo si pot po osrednji Turčiji. Sprva v smeri Erzuruma, Erzincana, Sivas in nato proti Ankari. Nato večna dilema ali na Istanbul ali do Canakal in s trajektom na evropsko stran in nato preko Grčije domov. Odločili smo se za nekaj vmes 🙂 . 

Že pred časom sem se odločil, da zaradi neizmerne energije, ki ju je v potovanje vlagal naš ženski del, vsako izmed njih nagradim z manjšim presenečenjem. Prva je bila na vrsti Tanja. Kot neizmerni ljubiteljici gora in narave smo pripravili presenečenje v obliki obiska gore Nemrut. Z Maticem sva imela priložnost obiskati vrh in doživeti veličasten sončni zahod že nekaj let nazaj. Izkušnja je bila tako veličastna, da sva si želela to izredno izkušnjo deliti z najinima sopotnicama. S tem, da smo se za tokrat odločili prenočiti na vrhu gore. Skupaj z grškimi bogovi občudovati sončni zahod in skupaj s perzijskimi bogovi doživeti sončni vzhod.

Na ulici, nekje v juzni Turciji
Na ulici, nekje v juzni Turciji

Vožnja po Turčiji

Teh dodatnih 700 in nekaj kilometrov bomo pa že preživeli. Tako je tudi bilo. Čez dan je bilo povsem mirno. Razen policijskih kontrol, preusmeritev prometa, kontrole vozil, ogromna osebja z avtomatskim orožjem, na cesti ni bilo. Prvič sem videl, da so bile ceste ob vojašnicah blokirane, celo uničene in da vožnja mimo njih ni bila mogoča.

Šele pozno popoldan, ko smo se že kar precej na jugu Turčije ustavili za malico, smo doživeli vrenje med ljudmi. Med tem ko smo malicali ob glavni cesti, se je nenadoma pričel oglušujoč trušč. Trobljenje množice vozil, tovornjakov, turške zastave,… Naredim nekaj posnetkov in dokaj previdno vprašam možaka zraven mene kaj se dogaja. Pojasni mi, da so jim poskušali vzeti oblast. Previdno povprašam, kako oni vidijo Ergogana. Pojasni mi, da je za “navadne” ljudi zelo dober. Da želi enakomeren razvoj celotne Turčije, da je pred njim bilo ogromno korupcije, da so vladale elite, sedaj pa ima tudi mali človek v Turčiji dostojno življenje. Moram reči, da sem nad izrečenim bil kar precej presenečen. Saj ne rečem, da ima možak prav, vendar je to njegovo videnje. Lahko samo potrdim, da se Turčija resnično infrastrukturno razvija prav po vseh še tako odmaknjenih krajih, da imajo odlične ceste, ogromno novih inžinirskih objektov, da imajo ogromno novih stanovanjskih objektov. Razvoj in napredek je viden skoraj v vsaki vasi. Čigar zasluga je to, ne morem sodit.

Nekje v juzni Turciji
Nekje v juzni Turciji

Zborovanja v podporu Erdoganu

Dogajanje na ulicah in cestah se je proti večeru samo stopnjevalo. Svoj vrhunec je doseglo ponoči. Popolen kaos smo doživeli v dveh mestih. Kaos na ulicah mesta Elazig se je le še stopnjeval na ulicah Malatye. Trušč, ki so ga povzročala tisočera vozila s hupanjem, množice tovornjakov, ki so bile pripravljene na blokade. Ves ta hrup so dodatno parali zvoki siren policije in reševalce. Ni bilo prijetno.

V Malatyi je bila izkušnja še toliko bolj stresna, saj smo se morali prebijati skozi množico ljudi. Ta množica je poponoma zaprla cesto. Tisoče protestnikov se je zbralo na ulicah in trgih. Vožnja skozi tako nelektreno ozračje je vse prej kot zanimiva izkušnja. Nikakor je ne bi želel doživeti ponovno. Na trenutke nisem bil ravno prepričan v katero smer se bodo razvijali dogodki. Še posebaj ne, ko sem opazil, da so ljudje v nas prepoznali tujce, ki smo ob nepravem času na nepravem mestu.

Končno smo se prebili skozi ves ta kaos. Sedaj je pred nami le še zadnjih 50 km in prečudovita gora Nemrut Dagi. Že davno je sonce zašlo, že davno so šli grški bogovi spat. Upam le, da nam bo dano, da se bomo zbujali skupaj s perzijskimi.

Soncni vzhod na gori Nemrut Dagi
Soncni vzhod na gori Nemrut Dagi

Nočni vzpon na goro Nemrut Dagi

Nemrut Dagi se dviga 2150 n.m. Leži v pogorju Taurusa. Vzpon na vrh gore smo opravili ob kakšnih treh zjutraj. Zaspali smo na ploščadi, ki je bila namenjena žrtvovanje. Ploščad leži tik pod grobnico. To spanje je bilo tako tako. Čeprav je bila utrujenost neskončna, je ves adrenalin, ki se je sproščal v zadnjem dnevu pustil posledice. Notranji nemir je bil nevzdržen. Hkrati neizmerno zadovoljstvo ob pogledu na ravnice Mezopotamije, hkrati zavedanje, da se končno resnično vračamo domov, hkrati veselje, da nas je sreča spremljala vse te dni, … Mogoče je samo manjkalo pivo ali dva,…

Vožnjo z gore smo prav gotovo opravili pod budnim očesom nam naklonjenim bogovom. Zakaj? Z gore vodi neizmerno strma pot, ki je bila za naše vozilo skoraj usodna. Čeprav sem že doživel pregretje zavor pri vožnji s te gore na Yetiju, se je tokrat končalo še slabše. Kljub previdni vožnji, kjub varčevanju z zavorami, so zavore tik pod vznožjem popolnoma odpovedale. Kljub popolnemu pritisku na pedal, se avto ni ustavil. Srečo smo le imeli, da se je to zgodilo na mestu, kjer je večje makadamsko parkirišče in kjer se je teren že precej zravnal. Nekako le uspem ustaviti vozilo. Vonj po zažganih oblogah je dopolnil precejšen dim izpod blatnikov. Dotik platišč mi je povedal, da je ves material popolnoma pregret. Ob vsem dimu in žarečih diskih me je prevzel strah pred požarom. Kljub pregretim zavoram sem se odločil, da zelo počasi nadaljujem z vožnjo in zaviram le z ročno zavoro. Prepričan sem bil, da bom tako najhitreje in najbolj varno ohladil prednje zavore. Ne vem ali je bila to modra poteza, ampak je delovalo.

Z vožnjo smo nadaljevali do Gaziantepa in Adane in nato počasi proti Ankari. Bližina meje s Sirijo nas je navdala z energijo za nadaljno vožnjo. Večer se bliža in počasi predam volan ženskemu delu ekipe, ki opravi z levjim deležem poti do Istanbula.

Za nami je nočna vožnja. Za nami je nemirna Turčija. Za nami je prečudovita Turčija. Za nami je Azija in pred nami je “naša” Grčija.

TAGS
RELATED POSTS

LEAVE A COMMENT